Ljubimca
July 2, 2009 at 1:49 pm (razno)
Poglej, pri čem sem včeraj zjutraj zalotila polža – to sta počela pred našo firmo. Žal nisem imela fotoaparata in sem ju slikala kar s telefonom.
Sava Center
July 1, 2009 at 10:51 pm (razno)
Moram reči, da sem bila prav vesela, ker se je konferenca, na katero sva bila s ta Glavnim povabljena, odvijala v beograjskem Sava Centru.
Spomnim se, da se mi je kot otroku, ko sem bila s starši nekajkrat v Beogradu, stavba zdela vrhunec modernosti. Ko pa sem Sava Center videla zdaj, se mi je zazdel le še mogočen ostanek nekih časov …
A priznati je treba, da so si komunisti znali naročiti nadvse udobne stole! Jasno, zelo veliko so za(po)sedali in ni čudno, da so se razumeli na udobje. Seveda se vidi, da stoli niso najnovejši, njihova kakovost se pa neverjetno odlično drži; očitno je, da niso kaj dosti šparali in so si privoščili najboljše stole, kar jih je takrat premogla Norveška.
In ko sem se takole crkljala na ledrastih stolih, ki so me spominjali na neke druge čase in mi vlekli nasmešek na obraz, ker sem pred očmi ves čas imela tisto sivo gospo Milko Planinc in njene sodobnike, sem opazila tudi, kako se je arhitekt še posebej potrudil s stropom v dvorani.
Pa tudi o tapiseriji na steni nimam besed …
?
June 29, 2009 at 10:41 pm (mesta)
Še bolj kot podatek, da je ‘Znak pitanja’ najstarejša beograjska kafana, se mi je zdelo simpatično njeno ime. Seveda Jackie ne bi bila Jackie, če se ne bi takoj podala na preverjanje …
V kafani je sedelo nekaj slovaških študentov (morda so se v mestu mudili zaradi skorajšnje Univerzijade), kar me je, priznam, malo motilo. Spadam namreč v neredko človeško vrsto homo turisticus egoisticus, saj bi najraje pregnala vse ostale turiste, da bi tako več pristnosti ostalo zame …
Je pa res, da je kafana ? precej mednarodno orientirana – vsaj po napisih na toaletah sodeč …
Beograde, dobro jutro!
June 28, 2009 at 9:47 pm (mesta)
»Ko je jutros imao sreće da se probudi u Beogradu može smatrati da je za danas dovoljno postigao u životu. Svako insistiranje na još nečemu, bilo bi neskromno,« je svoje someščane nekega davnega jutra v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja spodbudno pozdravil Dušan Radović, urednik in novinar radia Studio B, ki ima svoje prostore v daleč naokoli vidni Beograđanki.
Dve jutri zaporedoma sem se zbudila v Beogradu, pogledala skozi hotelsko okno in brez kakšnega posebnega truda takoj začutila, da je mesto očarljivo, ker lahko na vsakem koraku uzreš vse mogoče kontraste – ogromni enoprostorci, jeepi in dragi športni avtomobili, ki drsijo po široki aveniji in jim napoto delajo stare zmajane stoenke in jugoti pa tudi kakšen traktor, so že na prvi pogled veliko obetali …
Nedvomno, zbuditi se v mestu, kjer se staro še ni popolnoma skregalo z novim, je posebna sreča.
Sparov(n)i matematiki
June 22, 2009 at 6:47 pm (svašta ...)
Že od nekdaj sem zanič v matematiki. Profesorici v srednji šoli je rado postalo slabo, kadar sem bila na vrsti za spraševanje (meni pa tudi).
In danes sem se znašla v skoraj neverjetni dilemi, saj res ne vem, ali bi me moralo veseliti ali žalostiti, ker sem opazila, da obstajajo še večji butlji, kot sem jaz?
Dihurka na obisku
June 20, 2009 at 10:17 pm (razno)
Gospa, ki je prišla k nam nekaj iskat, je s sabo v majhni torbici prinesla še presenečenje za Velikega Brata. Nekje je namreč izvedela, da si želi to živalco za hišnega ljubljenčka … In res je poskočil od navdušenja, ko je zagledal dihurko Neli.
A tega navdušenja pač ni mogel podedovati po svoji mami … Kar srčkano bitje, moram priznati, ampak si nisem mogla kaj, da ne bi neprestano zelo nezaupljivo preverjala vonja okoli nje, ko pa je po stanovanju začela vohljati ona, sem le še okrepila svoje že tako zelo trdno prepričanje – dihurčki so za v gozd, ne za pod mojo kredenco …
Huda na znamke
June 16, 2009 at 8:54 am (fuj fuj fuj)
Včeraj sem v službi zaprla okoli dvesto pisem. Ker tega ne počnem prav pogosto, me je potem popolnoma presenetilo tako banalno početje, kot je lepljenje znamk (preseneča me, nad čim vse je človek lahko presenečen!), ki so bile dveh sort. Ene navadne (ki jih je treba pomočiti, da se nalepijo, in se zato znajti po svoje, kam jih boš pomakal …) in druge bolj napredne.
Prve so bile take priložnostne, posvečene letošnjemu svetovnemu prvenstvu v atletiki. Pa me je prav presunila potratnost njihovih dizajnerjev: na poli 3×3 bi šparovna državljanka pričakovala 9 znamk, a jih je našla le 6! Na treh so bile namreč samo neke brezzvezne silhuete atletov … (Naša tajnica mi je zagotovila, da ji je poštni uslužbenec računal po 6 znamk na polo.)
Saj vem, da sem malenkostna, ampak imela sem 50 takih pol in če pomislim, da sem samo jaz v smeti vrgla 150 papirčkov, ki jim (verjetno samo zaradi dizajnerske kaprice in ker se je poštnim uradnikom zdelo fensi) ni bilo usojeno postati znamka, si upam trditi, da je nekdo drug potraten, ne jaz malenkostna … Saj ne, da gre za kakšen hud zločin, ampak Pošta Slovenije je državna institucija, ki naj bi se obnašala racionalno.
Ker sem se pomakanja znamk na mokro krpico (nimam tiste smrdljive mokre gobice v črni posodici, pošta pa po mojem vedenju tudi še ne prodaja znamk z okusom, da bi se jih, požrešna kot sem, upala polizati …) hitro naveličala, sem se že hotela pridušati, da Američanom že zdavnaj ni več treba misliti na to, kam bodo pomakali znamke, saj prodajajo samolepilne. A sem se lahko kar takoj razveselila, ko sem videla, da mi je zmanjkalo potratne atletske serije znamk in odkrila, da Slovenija že ne more biti več daleč za Ameriko, pred sabo sem namreč imela paket čisto pravih samolepilnih znamk! Ampak ne. Ameriko smo celo našišali! Ameriška samolepilna znamka je prava kmečka imbecilka proti sofisticirani slovenski doktorici znanosti! Naj pojasnim: z ameriško samolepilno znamko opraviš v dveh potezah: jo odlepiš od podlage in nalepiš.
Slovenska znamka pa nuca veliko več znanja in potrpljenja. Pola je najprej z nakazanim rezom razdeljena na 25 kvadratkov, šele v njih čez nekaj minut zagledaš zares droben pregib (pomaga brezhiben vid ali kakšen mikroskop v bližini), iz katerega moraš nekako spraviti znamko (nimaš šans, če si moški ali baba brez dolgih nohtov). Po lepljenju slovenske znamke ti v rokah ne ostane samo spodnja folija kot po lepljenju ameriške znamke, ampak je ostanek lepo okrašen s kvadratasto mrežico, seveda samo, če si pri odstranjevanju znamk pravilno postopal …
p.s.1 Ko sem vse tole napisala, sem se zavedla, da glodam precej banalno temo in bi mi gotovo lahko kdo očital, ali nimam pametnejšega dela. Imam ga, seveda … Ampak jaz se že od nekdaj rada norčujem iz znamk!
p.s.2 Čeprav je poštni reformator Lovrenc Košir že pred več kot 100 leti predlagal enostavnejše plačevanje poštnih storitev, predloga njegovi nadrejeni takrat niso sprejeli – so ga sicer pohvalili za »opaženo hvalevredno prizadevanje, da bi koristno služili poštnemu uradu«, vendar so ga že pred tem premestili na nižje in slabše plačano mesto v državnem knjigovodstvu. Za izumitelja poštne znamke velja Anglež Rowland Hill, Košir pa je vse življenje poskušal dokazati, da je izumitelj on.
p.s.3 Če bi bila jaz poštna uslužbenka in bi nadrejenim predlagala večjo ekonomičnost pri papirju, na katerega se ustvarjajo poštne znamke (Le zakaj, hudiča, mora ob robu pole znamk biti še bel nazobčan trakec papirja?!? Da ga odtrgaš in vržeš stran?!?), kaj misliš, na katerem delovnem mestu bi pristala?
Zadrega v dvigalu
June 16, 2009 at 6:52 am (Mali&Veliki Brat)
Danes zjutraj se nam je zelo mudilo in uspelo mi je, da je bila vsa družinica že ob sedmih v dvigalu. Je pa vrag, ker na vsa dvigala tega sveta deluje neka nevidna sila, ki natančno ve, kdaj se človeku mudi, in takrat zafrkantsko ustavlja dvigalo v vseh nadstropjih. Zato nas je takoj doletel postanek in vstopil je okoli šestdesetletni sosed, oblečen v lepo zlikano poletno srajco, ki pa je resda precej slabo prikrivala obilen trebuh.
Čez nekaj trenutkov se je navdušeno oglasil Mali Brat, ker je nekaj zgruntal: »Mami, poglej, koliko je ta pojedel!« in nagajivo strmel v sosedov trebuh.
Verjetno si lahko predstavljaš zadrego, v kateri smo do pritličja potovali Veliki Brat, ta Glavni, jaz in gospod Trebušnik. Seveda je zafrkantska nevidna sila lift ustavila še dvakrat, preden smo prišli do pritličja …
Gavtrože
June 15, 2009 at 8:32 am (razno)
Se tudi tebi zdi dokaj logično, da so juniju včasih rekli rožnik?
Včeraj sem videla, kako se gorenjski vrtovi bohotijo od cvetja (o tem, kako mora še Marija nujno naštimat hortenzije, če jih ima tista važna Francka, danes raje ne bom debatirala …).
In pred Rjavčev hlev sem se prav nalašč vrnila s fotoaparatom, ko sem zagledala velik grm rdečih gavtrož. Saj ne, da sem kakšna huda oboževalka vrtnic (s svojim romantičnim pridihom za moj okus že skoraj mejijo na kič; jaz imam veliko raje tulipane ), ampak so me res navdušile z bogatim razcvetom.
Sem se pa ob vseh teh gavtrožah (A ni dobra beseda? Prav všeč mi je!) tudi spomnila, kako z veseljem sem brala knjigo Matjaža Kmecla Sveti Lenart, vrtnice in gamsov skret. Še posebej se mi je prikupil uvod: Zmeraj, kadar me življenje pohodi, globoko vdihnem in si rečem: »Nič bom pa solato zalival!«
To pa zato, ker tudi sama upam, da se bom lahko čim prej ukvarjala samo še z zalivanjem solatke. Ampak človek si ne bi mislil, da je eno preprosto zalivanje solate v tem zaj****** potrošniškem svetu lahko tako težko dosegljivo …
