Če me ne pohvaliž, te obijem?

januar 26, 2010 at 11:47 (Mali&Veliki Brat, svašta ...)

Ko sem včeraj že kakšnih deset minut sedela pred razredom in čakala, da se bo Veliki Brat izvolil prikazati (njegovo odhajanje iz šole vedno traja kakšne pol ure), sem začela opazovati njegovo sošolko, ki je pritekla k mamici in ji vzhičena povedala, da je naredila plakat. Plakat je vrgla po tleh in ga sploh še ni razgrnila, mamica pa je že začela deževati pohvale: »Super! Odlično! Fantastično! Super! Bravo! Pridna! Perfektno!«

Med abondantno ploho pohval sem začela razmišljati, da svojih sinov še nikoli nisem nagradila s tako serijo vzklikov in ali morda ne šparam preveč s pohvalami. Sicer tudi sama verjamem, da je otroka treba hvaliti. Ampak ne za vsako figo. Prepričana sem namreč, da pohvala mora biti realna – če naj otroku z njo res pomagam doseči zdravo samozavest …

Potem se je mamica odšla v razred še nekaj pogovarjat z učiteljico, deklica pa je končno razgrnila plakat, ki sem si ga z velikim firbcem ogledala. Narisala je ogromnega prašiča in nad njegovo glavo je bil oblaček, v katerem je pisalo: ČE MI NE DAŽ DENARJA, TE OBIJEM! Malo nižje je bil narisan še manjši prašič, ki je cvilil: MAMI, MAMI, MAMI.

Jaz nekako nisem našla besed … Super? Odlično? Fantastično? Perfektno?

Me pa res zanima, kako je bila nad vsebino plakata potem navdušena mamica. Če ga je sploh pogledala, seveda …

5 Komentarjev

O Avatarju ali kdo je kaj podedoval …

januar 25, 2010 at 12:25 (razno)

Včeraj je omizje, ki se je zbralo ob nedeljskem kosilu, začelo pogovor o filmu Avatar, saj so si trije izmed prisotnih ogledali film ravno večer prej.

»Joj, nehajte že. Ne prenesem znanstvene fantastike in podobnih akcijskih izmišljotin o življenju na nekih planetih!« se je nestrpno upirala teta mojih otrok, ki tudi ni hotela sodelovati pri gledanju filma.

»Saj ni res, da so to samo izmišljotine! Ne vem, od kje ti to?« jo je napadel stric mojih otrok.

»Si pa res trapasta. Kako lahko misliš, da je Bog ustvaril življenje samo na Zemlji? To je pa naravnost domišljavo razmišljanje,« sem jo podražila.

»Ja, ziher je še kje kaj ustvaril. Bog ni malenkosten,« se je strinjal ta Glavni in tudi moj svak je v smehu prikimaval: »Ni dvoma.«

Dobila sem občutek, da zamisel zabava tudi mojega očeta, a nam je že čez trenutek ponudil povsem svoje gledanje na božje stvaritve: »Bog ni čisto nič ustvaril. On je vse to podedoval …«

***

In Avatar? Tudi sama ne prenesem znanstvene fantastike, ker pa se tale Avatar gleda bolj kot kakšna risanka, sem nekako zmogla. No, priznam, Sama Worthingtona res ni prav težko gledati …

Oddaj komentar

Bio-kunšt?

januar 20, 2010 at 13:00 (svašta ...)

Takole kunštno instalacijo sem prejšnji teden opazila pod nekim tirolskim oknom. Kje pa drugje …

Oddaj komentar

Tirolska okna

januar 20, 2010 at 12:55 (razno)

Za dekor tirolskih oken sicer nimam prav nobenega posluha, je pa res, da mi veliko pove …

1 komentar

v mALo šoLo PeJtE!

januar 7, 2010 at 10:54 (Mali&Veliki Brat, jezik(avo))

Ko smo se v nedeljo vračali z Gorenjske, smo rahlo obtičali v klasičnem prometnem zastoju pred Peračico (vedno mi gre prav hudobno skozi glavo, kaj se tele ljubljanske riti morajo vozakati vsak vikend v tisto njihovo Kranjsko in povzročati kolono; pri tem seveda popolnoma pozabim, da tudi moja rit že 20 let živi v Ljubljani in torej ni več čisto gorenjska …) in nenadoma sem opazila, da oznaka LJ na žabarskih tablicah ni povsem enotna …

S ta Glavnim sva začela debatirati o tipografijah, jaz pa sem se spomnila zanimive profesorice s fakultete. Ene take res fine in posebne, ki je predavala (pa verjetno še predava, ne vem) na slovenistiki in se ji je pregovor ‘ubiti dve muhi na en mah’ zdel strašno fantastičen, saj je bil eden izmed njenih priimkov homonimen s tem sitnim insektom.

Skratka, bila sem pri njej na izpitu. In filofaks je bil že takrat ena zaostala institucija, vse ostale fakultete so namreč že prišle na elektronsko prijavljanje na izpite, mi pa smo okoli nosili ene take bele papirnate prijavnice in jih oddajali v lesene nabiralnike. In ‘muhasta’ profesorica je na prijavnico ravno hotela vpisati oceno, ko se je nenadoma ujezila. »Kako pa vi tele I-je pišete? A ste čisto zmešani, veliki tiskani I nima nobene pikice, vi pa kar pikice delate na velike tiskane I-je! To je nezaslišano, v malo šolo pejte! Jaz sem vam pa hotela dati 10!«

Čeprav pikica na velikem tiskanem i-ju res ni niti malo po pravopisu, se je meni zdela malenkostnega pomena, a gospa ni odnehala, dokler nisva prekrili vseh pikic z ediksom … Šele potem se je pomirila. (In mi vseeno dala 10 …) To je bil eden mojih najbolj zabavnih izpitov. Je pa res, da od takrat naprej nisem nikoli več na veliki tiskani i ali j napisala pikice …

Sva pa včeraj popoldne z Velikim Bratom vadila branje. V razredu imajo dogovor, da doma vsak dan vsaj deset minut vadijo branje in lump je domov začel nositi vedno krajše knjige … Včeraj je prinesel knjigo – bolj slikanico z nekaj malega besedila, napisanega z velikimi tiskanimi črkami – z naslovom Prijatelja.

V resnici sta med velike tiskane črke pomešana mali tiskani d in b, s čimer v maLčku BraLčku ustvaRiš perFeKtno zmeDo. ZGOdbICA PRIPOVEDUJE O PRIJATELJSTVU MEd ZAJČKOM IN MEdVEdOM. Zajček se je rad GLEdAL v potoku in njegov GObČEK se je stalno spreminjal … Seveda je Veliki Brat to vztrajno bral ‘godček’ in bil pred vsakim d-jem in b-jem v dilemi, za katero črko gre …

Verjetno gre samo za kapriciozno domiselnost postavljavca knjige, ki se je s to pogruntavščino o malem d-ju in b-ju sam sebi zdel fensi. A ni bil edini, celo v berilu za drugi razred se že na prvih straneh najdejo mešane tipografije …??? Čeprav gre verjetno za zelo sodobne pristope k učenju branja in imajo avtorji zagotovo zelo argumentirana pojasnila za tovrstne izbire, še vedno mislim, da je z oblikovalskega stališča mogoče ReS kAr PrIVLačno, s stališča BeRljivosti pa PoVSem DeFeKTnO.

p.s. Bom popoldne poslikala še besedilo v berilu, da boš videla, o čem govorim. Če bo mulc domov prinesel berilo, seveda …

5 Komentarjev

Krhka

december 23, 2009 at 14:28 (fantastično)

Posnetek sem naredila še pred tole čobodro (ne morem si kaj, da ne bi spomnila vseh zagovornikov ”zimske idile”, da je plundra samo posledica tistega vašega tako “romantičnega” snega …). Zelo mi imponira (rož’ca, ne čofta), saj sem hkrati zagledala krhkost in vzdržljivost.

1 komentar

Little Cjuha

december 22, 2009 at 14:24 (Mali&Veliki Brat, fantastično)

Mali Brat je v postmiklavževskem času še vedno precej obseden s parklji. Tako mi je prejšnji teden narisal risbico – in zdi se mi, da se mu je posrečil prav vrhunski parkelj. Tako sem ponosna, da ga bom nesla okvirit. Sicer bo slišati oholo, ampak zdi se mi, da bo na steni kar težko ločiti med njim in Cjuho …

4 Komentarjev

Kdo največ dela?

december 21, 2009 at 13:22 (razno)

Včeraj se je za zelo polnim omizjem, za katerim je sedela sama naša žlahta, začel pogovor o tem, kdo kaj dela pri naši hiši … Pravilen odgovor seveda najbolje poznam jaz sama in me niti ne gane kaj dosti, ker Brata in ta Glavni nočejo priznati resnice. Me je pa malenkost presenetilo, kako sta oba Brata vneto hitela zagovarjati svojega očeta, češ da on pa res dela veliko stvari.

»Avto ti čisti in pelje ti ga v pralnico,« me je spomnil Veliki.

»Pa včasih ti smeti dol odnese,« je še dodal in obmolknil – seveda ne zato, ker bi hotel biti prizanesljiv do mene, ampak ker se ni mogel domisliti ničesar več …

Po temeljitem premisleku pa se je nečesa le spomnil in se v bran očetu postavil še Mali Brat:

»No, kdo pa televizijo prižiga?«

6 Komentarjev

Prašičja kuga

december 11, 2009 at 12:27 (fuj fuj fuj)

Sicer se nimam navade na glas vtikati v aktualna družbena dogajanja, ampak tale prašičja kuga mi postaja skoraj simpatična.

V zadnjem času imam, kadar kihnem, sploh če sem v družbi neznancev, navado reči, da sem že neštetokrat kihnila, od kar sem se vrnila iz Mehike. (Seveda ne poudarjam posebej na glas, da sem iz Mehike prišla pred 3 leti … ) Sploh pa se mi po opisu simptomov zdi čisto mogoče, da sem prašičjo kugo prebolela že lani jeseni …

Ampak pustiva moje bizarne štose. Zame je, in to precej bolj kot gripa, tragična, zaskrbljujoča in nevarna samo medijska manipulacija. Vsak, ne preveč zarukan državljan, je v preteklih dneh lahko poslušal novice, v katerih so skoraj škandalozno poročali o vsaki novi žrtvi prašičje gripe, ki so jo prepeljali v KC, kaj šele o smrtnih primerih, in seveda je taisti državljan nehote pomislil, kako bi izpadla novica o smrti 72-letnika zaradi gripe pred enim letom, ko razsajanje prašičje kuge še ni bilo v trendu? Se tudi tebi zdi, da bi še pred enim letom Rosvita, Elena in Darja izpadle – milorečeno – nekredibilno, če bi svoja poročila vse užaloščene in zaskrbljene začele z novico o smrti 72-letne kronične bolnice, ki je podlegla gripi?

A videti je, da so farmacevtski pr-ovci in tisti, ki plasirajo novice, vendarle vzeli v roke učbenik z osnovami, saj smo danes končno lahko prebrali:

Hudič je, ker novica seveda ni plasirana s stališča služiti resnici (čeprav ne dvomim, da je resnična), ampak povrniti si načeto kredibilnost, da bodo lahko še naprej lagali … in prodajali, seveda.

1 komentar

Preveč dni!

december 7, 2009 at 11:33 (Mali&Veliki Brat)

Luzer je rekel, da je moj koledar luzerski, ker ima preveč dni. Potem se je lotil skiciranja svojega osnutka in se odločil za samo štiri dni v tednu – torek, petek, sobota in nedelja (ob torkih in petkih ima fuzbal …).

Nazadnje pa je ugotovil, da je koledar brez veze in vse skupaj pustil nedokončano.

Škoda, tudi jaz bi raje imela manj dni v tednu …

4 Komentarjev

« Older entries