Med vsemi temi petelinčki strežejo slow food, ki sploh ni too slow, kar mi je seveda všeč. Oštarijo boš našla v Kastavu nad Opatijo; da si prišla prav, boš seveda vedela po tabli, vsekakor pa tudi po prijetno nežnem vonju tele cvetlične strehe nad teraso.
Kot večina slowfoodarjev ima tudi Kukuriku posadka najraje, če se ji kar prepustiš, in te potem lahko preseneča s hodi po svojem izboru; priznam, da je pričakovanje, kaj te bo doletelo na talarju, precej vznemirljivo, a mi je bilo kar malo žal, ker nisem mogla vplivati na to, kako (ne)zapečen naj bo moj biftek … So me pa popolnoma sesuli s harmonijo karpača in vanj vdelane zeliščne mešanice; da o zelo mladih špargeljcih na mesnih tortelinih niti ne govorim …
Je pa mojo pozornost tokrat ujela krčmarska moda; konobar je bil namreč ves zavit v nek fensi črn predpasnik, ki je seveda segal do tal … Potem sem začela premišljevati, kdaj in kako zelo se je v zadnjih letih med kelnarji, ki očitno dajo nekaj nase, razpasla moda teh dolgih, rjuhastih predpasnikov. Zdaj bi bili pa kar vsi radi kot kakšni francoski garçoni, ali kaj? No, francoski stil me niti malo ne moti, ampak Istra, Portorož, Ljubljana in Bruselj na primer, pač niso v Provansi …
Se boš pa gotovo nasmehnila, če te spomnim, da smo en tak svoj stil nekoč že razvili? Našim kelnarjem so Švabi pravili pingvini; črne hlače in bela srajca, samičke pa so nosile črno krilce in belo bluzico, morda celo miniaturen predpasniček, švedrale so v ortopedskih čevljih, opasane z veliko, črno službeno denarnico – slog je že skoraj povsem opuščen (le zakaj?), a v dovolj zakotnih luknjah te redke primerke še vedno lahko najdeš!
Globalizacija dela svoje tudi v kelnarski modi, kaj čva …
