Prašičja kuga

december 11, 2009 at 12:27 (fuj fuj fuj)

Sicer se nimam navade na glas vtikati v aktualna družbena dogajanja, ampak tale prašičja kuga mi postaja skoraj simpatična.

V zadnjem času imam, kadar kihnem, sploh če sem v družbi neznancev, navado reči, da sem že neštetokrat kihnila, od kar sem se vrnila iz Mehike. (Seveda ne poudarjam posebej na glas, da sem iz Mehike prišla pred 3 leti … ) Sploh pa se mi po opisu simptomov zdi čisto mogoče, da sem prašičjo kugo prebolela že lani jeseni …

Ampak pustiva moje bizarne štose. Zame je, in to precej bolj kot gripa, tragična, zaskrbljujoča in nevarna samo medijska manipulacija. Vsak, ne preveč zarukan državljan, je v preteklih dneh lahko poslušal novice, v katerih so skoraj škandalozno poročali o vsaki novi žrtvi prašičje gripe, ki so jo prepeljali v KC, kaj šele o smrtnih primerih, in seveda je taisti državljan nehote pomislil, kako bi izpadla novica o smrti 72-letnika zaradi gripe pred enim letom, ko razsajanje prašičje kuge še ni bilo v trendu? Se tudi tebi zdi, da bi še pred enim letom Rosvita, Elena in Darja izpadle – milorečeno – nekredibilno, če bi svoja poročila vse užaloščene in zaskrbljene začele z novico o smrti 72-letne kronične bolnice, ki je podlegla gripi?

A videti je, da so farmacevtski pr-ovci in tisti, ki plasirajo novice, vendarle vzeli v roke učbenik z osnovami, saj smo danes končno lahko prebrali:

Hudič je, ker novica seveda ni plasirana s stališča služiti resnici (čeprav ne dvomim, da je resnična), ampak povrniti si načeto kredibilnost, da bodo lahko še naprej lagali … in prodajali, seveda.

1 komentar

Preveč dni!

december 7, 2009 at 11:33 (Mali&Veliki Brat)

Luzer je rekel, da je moj koledar luzerski, ker ima preveč dni. Potem se je lotil skiciranja svojega osnutka in se odločil za samo štiri dni v tednu – torek, petek, sobota in nedelja (ob torkih in petkih ima fuzbal …).

Nazadnje pa je ugotovil, da je koledar brez veze in vse skupaj pustil nedokončano.

Škoda, tudi jaz bi raje imela manj dni v tednu …

4 Komentarjev

Luzer

december 6, 2009 at 17:46 (Mali&Veliki Brat)

Moj starejši sin alias Veliki Brat je prve tri dni pravkar preteklega tedna preživel na šolskem naravoslovnem taboru. Žal moram reči, da moj taisti sin ne spada med tiste zgovorne otroke, ki komaj čakajo, da vse dogajanje do potankosti zreferirajo mamici, temveč spada med tiste čudaške otroke, ki radi izpadejo rahlo retardirani, saj vedno odgovarjajo z »nič, ne vem, sem že pozabil, ne spomnim se več …«.

Vseeno pa mi je povedal, da je bil v skupini, ki se je imenovala …

»A uganeš, kako?« mi je navihano rekel.

»A po kakšni živali?«

»Ah, beda. To so imeli vsi drugi: veveričke, ribice, mucke … mi pa ne!«

»Kaj ste bili pa potem vi?«

»A se predaš?«

»No, v redu, predam se.«

»Mi smo bili Luzerji.«

Hotela sem samo bridko zajokati, moj sin že ni luzer!, ampak sem nekako potlačila svojo bridkost in rekla: »Luzerji? A ti sploh veš, kaj to pomeni?«

»Seveda vem, to so zgube,« mi je ravnodušno pojasnil.

»Pa ne, da si ponosen na to ime?«

»Sploh ne. To sta hotela sošolca, s katerima sem bil skupaj v sobi, in potem je bilo 2:1, mami, nič nisem mogel narediti.« Zaradi zadovoljnega in ležernega tona v njegovem glasu sem posumila, da v resnici ni bilo čisto tako, a nisem želela več komentirati – z luzerjem se pač ne bom prerekala … Priznam pa, da sem se sama v sebi nemalo zgrozila, saj prav ta trenutek berem knjigo Otroka oblikujejo vrstniki (Judith Rich Harris), ki ima še pomenljivejši podnaslov: Sporočilo za starše, ki precenjujejo svoj vpliv.

No, čisto malo se mi je upanje vendarle povrnilo, ko je v petek Luzer iz šole prinesel priznanje …

7 Komentarjev

Ljube hudičevke!

december 3, 2009 at 13:00 (razno)

Ljube hudičevke, tudi tale post je namenjen vam. Upam, da s hudičevskim poimenovanjem nisem katere užalila – ampak saj me poznate, rada opletam z jezikom, ne mislim pa nič grdega. Priznala bom celo, da sem na koncu še vesela, ker ste dovolj sitnarile, da sem prijela za čopič …

Koledar je skoraj končan in zdaj vam torej lahko rečem, da navalite z naročili! Seveda upam, da ne boste kot tisti zajec iz vzgojnega vica mojega fotra …

Pride zajček v lekarno, pozdravi in vpraša:

»Ali imate korenčkovo torto?«

»Ne, zajček, nimamo.«

Pride zajček čez dve uri, pozdravi in vpraša:

»Ali imate korenčkovo torto?«

»Ne, zajček. V lekarni ne prodajamo korenčkove torte.«

Zajček se zmrdne in odide, a se vrne še isti večer in vpraša:

»Ali imate korenčkovo torto?«

»Ne, zajček, mi ne prodajamo korenčkove torte.«

Zajec je ves teden po večkrat na dan hodil spraševat v lekarno:

»Ali imate korenčkovo torto?«

Lekarnarica je opazila zajčkovo vztrajnost in ko je naslednjič prišel, ga je vsa navdušena prehitela, še preden mu je uspelo ponoviti svoje standardno vprašanje:

»Na, zajček, samo zate sem spekla korenčkovo torto.«

Zajček pa se je samo zmrdnil in rekel:

»Bljak! Jaz ne maram korenčkove torte.«

10 Komentarjev

Drage hudičevke,

december 2, 2009 at 15:07 (kar malo zlobno)

ki me kličete in gnjavite, kje je koledar za naslednje leto – povem vam, nastaja. Ampak povem vam tudi, da sploh ne veste, kaj počnete, saj ste s svojim teženjem in rotenjem prisilile v risanje žensko, ki je nazadnje risala pred enim letom, in še to samo, ko je risala koledar – seveda spet na vaše prigovarjanje in cviljenje. In dosti imam vašega lajnanja o talentu. Tale talent si namreč lahko samo nekam zataknem, če ga ne urim … Zato imam seveda dve možnosti: naslednje leto grem na tečaj risanja ali pa ne bo koledarja.

Na odgovor boste pa čakale eno leto, tečke gnjavatorske!

5 Komentarjev

Miši me spravljajo v dilemo

november 25, 2009 at 12:47 (Mali&Veliki Brat)

Veliki Brat hodi na šolski nogomet in včeraj popoldne so spet imeli trening. Z Malim Bratom sva ga čakala v garderobi in ko se je pripodilo kakšnih deset razgretih in premočenih glav, sem zaslišala naslednji pogovor:

»To je bilo pa kot v filmu!« je navdušeno vzkliknil rdečelični razkuštrani fuzbalerček in Velikemu Bratu dal »petko«.

»Ja, sam’ da v filmu ne boli,« je komentiral Veliki Brat.

»O čem pa govorita?« me je zanimalo.

»Ž. je podal žogo, B. jo je močno brcnil in potem je priletela naravnost meni v glavo, v lica – in mi zbila zob,« se je smejal Veliki Brat. »Pa kri mi je ful tekla, ampak se nisem nič jokal.«

Na srečo je šlo za zobek, ki se je že itak majavo poslavljal …

***

Ja, seveda. Zvečer pa (že spet!) dialog o zobni miški.

»Danes bom pa spet kar dva zobka naenkrat dal pod povšter za miško,« si je zadovoljno mel roke Veliki Brat.

Preden je odšel v posteljo, mi je še naročil: »Mami, pa da ju ne boš pozabila vzeti!«

***

Po pripetljaju z nazadnje izpadlima zoboma bi mu najraje razložila, da je v naši hiši zobna miš dokončno ukinjena, a mi je žal uničiti fantazije Malega Brata, čeprav itak sumim, da je že prepozno. Zares nisem vedela kaj narediti, zato me je ta neodločnost stala 10 evrov.

Zjutraj me je Veliki Brat pogledal v oči in rekel, da je bila zobna miška pridna. Mali Brat pa je takoj začel trditi, da se mu maje zob (seveda se mu ne …)

***

Miši me torej spravljajo v dilemo – ali z darilom zobne miške res raste otrokov fantazijski svet ali bi morale pametne mame tale stari marketinški trik preprosto ignorirati?

Raje sploh ne pomislim, da se spet bliža čas Božikov in drugih prijaznih stricev …

2 Komentarjev

Izgovarja se na dednost

november 12, 2009 at 10:30 (Mali&Veliki Brat)

Mali Brat ob sredah s svojo vrtčevsko skupinico hodi na telovadbo. Po navadi mi pove, da so fino telovadili in mi veselo razkazuje štempiljke na rokicah.

Včeraj pa mi je že v garderobi med oblačenjem povedal: »Veš, danes sem bil pa lumpi na telovadbi.«

»A res? Kaj pa to pomeni? A nisi hotel telovaditi?«

»Ne, punce sem zaklenil v telovadnico.«

Nasmeh mi je seveda ušel sam od sebe, a sem vseeno resno pripomnila: »To pa ni prav.«

»Ja, vem. Saj potem nisem dobil štempiljke …«

***

Ko sva se vozila domov, sem se spomnila, kako mi je njegov oče alias ta Glavni nekoč pravil o tem, da je v osnovni šoli zaklenil ravnatelja v temnico. In ko je Mali Brat popoldne priznal svojo lumparijo še očetu, sem slednjega slišala prav zadovoljno reči, da mu lahko napiše opravičilo, češ da gre vso krivdo pripisati podedovanemu ‘genu za zaklepanje’ …

1 komentar

Ti boš pa zdrava umrla

november 10, 2009 at 14:55 (hrana)

Picture 214

»Zdaj imam pa že dovolj teh lažnivih bio goljufov! Biohruške so bile strupene in so jih umaknili iz prodaje. A jaz naj pa še naprej kupujem v veri, da je vse, kar piše, tudi res bio? Dost’ imam te bande lažnive!« se je pred dnevi razburjala osemdesetletna teta moje mame, ko sem ji začela razlagati, da sem kupila biološko pridelano peso in kumarice. Potem je razjarjena tetka še dodala: »Si pa res fino usekana, če verjameš v ves tale bio.«

Ko se je malo umirila, je zaključila: »Itak sem pa že dost’ stara in je vseeno, od česa me pobere. A ti bi pa – zgleda – rada zdrava umrla?«

Teta je – zgleda – malo pozabila, da sem skoraj petdeset let mlajša od nje in še nisem dost’ stara za umret in ker verjamem, da ni prav vseeno, od česa te pobere in tudi ne, kakšno hrano jem, sem z veseljem prebrala tale Maksov nasvet.

p.s. Zgornja fotka kitajskega!!! česna je s skopske tržnice (kot tudi vse ostale). Kar se mene tiče, ni nobenega problema, če v Skopju srečam Kitajca, da se tam prodaja kitajski česen, je pa po mojem hudo narobe …

Picture 219

Picture 223

Picture 220

2 Komentarjev

Me šteka samo Michelle?

november 10, 2009 at 11:26 (misli pohajkujejo)

Prejšnji teden sem že hotela objaviti tale post, pa sem potem pozabila:

Ker je ta Glavni (že spet) na službeni poti, sem sprva že mislila, da bo danes zjutraj moral spinning odpasti … Potem pa me je presunila odrešilna zamisel: Brata lahko odpeljem v vrtec in šolo že ob šestih! Nisem si mogla kaj, da ne bi za trenutek pomislila, ali sem morda preveč sebična mati. No, sklenila sem, da nisem, in Brata sta morala vstati ob pol šestih.

Ko smo stopili iz stanovanja, smo pred dvigalom srečali našega prvega soseda, ki se je odpravljal v službo.

»Ja, kam pa vidva že tako zgodaj?« je bil prijazno zvedav.

Mali Brat je bil še preveč zaspan, da bi kaj odgovoril, Veliki pa je vzvišeno pripomnil: »Mami gre na telovadbo, midva greva pa zato v šolo.« Zakaj ju sploh učim, da morata govoriti po pravici? …

»Tale vajina mami je pa res pridna,« je v zelo dvoumnem tonu pripomnil prvi sosed; najbrž je hotel dodati kaj o veliki škodi, da tega ne ve socialna, ampak sem ga dovolj grdo pogledala, da je raje molčal do pritličja.

Med spinningom sem seveda uživala kot po navadi, spomnila sem se tudi sosedove pikre pripombe in se potolažila, da če ne drug, me šteka vsaj Michelle Obama – tudi ona zaradi telovadbe vstaja trikrat na teden ob pol petih.

Ko sem se vrnila domov, nisem mogla odpreti vhodnih vrat v blok. Sosed, ki je že stal pred blokom, mi je povedal, da ni elektrike in zato kartica ne dela. Potem sva čakala. In čakala. In jasno, tudi lift ni delal. Povzpeti se je bilo treba peš. Jaz v osmo, on v deveto nadstropje. Pustila sem ga zadaj kakšne tri štuke. Priznam, da se mi je smejalo. (Malo manj se mi je smejalo minutko pozneje, ko sem se spomnila, da bi rabila fen …)

Ko sem se čez pol ure odpravljala v službo, sem v dvigalu srečala skoraj dvometrskega soseda, ki je košarkarski trener.

»A kaj veš, kdaj je zmanjkalo elektrike?« me je vprašal.

»Ko sem malo pred šesto šla na telovadbo, je še bila.«

»A danes zjutraj si že šla na telovadbo?« Oči so se mu kar prižgale od navdušenja!

»Ja!«

»Pa to ti je super!«

Takale pohvala? Neprecenljiva, ti rečem. Končno eden, ki šteka … Ali ki ni fovš?

Danes post objavljam samo zato, ker je debata spet nanesla na mojo (ne)normalnost zaradi zgodnje jutranje vadbe. Bolj kot opazujem vse tele pripombe, bolj mi postaja jasno, da so razlog zanje sedeče riti, ki sicer mogoče celo verjamejo, da je gibanje potrebno, a ne zmorejo preseči svoje lenobe. Vse bolj mi je tudi jasno, da so uničene celotne generacije ljudi, ki jih niso naučili, da je treba telovaditi vsak dan. Sicer sem slišala, da v Sloveniji obstaja eno tako gibanje, ki se zavzema za »drugačno« javno šolo in med programskimi točkami je tudi več športa, a ostajam trdno prepričana, da je vsa telovadba v šoli zaman, dokler bosta mat in fotr sedela na kavču in glodala čips. (Včeraj zvečer sem slišala Salome reči, da se je naučila preklinjati doma, od očeta pijanca, in ne s televizije …)

Kakšna programska točka, s katero bi ljudi naučili nehati iskati krivca zunaj sebe, bi bila še najbolj nujna …

6 Komentarjev

Kdo vse nas gleda?

november 9, 2009 at 10:54 (fuj fuj fuj, svašta ...)

Včeraj popoldne sem šla v klinični center na obisk k stari mami. Pa raje ne bom razpredala o tesnobi, ki se me loti že, ko se približujem območju bolnice, kaj šele, ko vstopim vanjo in vdahnem bolniški zrak in atmosfero …

Parkirala sem v über dragi garažni hiši Šentpeter – za eno uro ti vzamejo 2 evra!!!; raje ne preračunam, koliko je to denarja v starih tolarjih!!!??? – tj. v tisti moderni garaži, kjer so skoraj vsi stebri pisano podrajsani z ostanki avtomobilske barve, saj so tako tesno skupaj, da imaš res srečo, če jih fališ …

Ko sem se želela odpeljati, pa se je zataknilo. Avtomat je trdil, da je moja parkirna kartica neveljavna. Že od nekdaj ne zaupam elektroniki, ampak imam raje tiste po navadi malo sitne brkate strice v grdih in znošenih čuvajskih uniformah, ki sedijo v zastekljenem boksu in kljub protikadilskemu zakonu še vedno smrdijo po tobaku, a bila je nedelja, za šipami so bile spuščene vse žaluzije in lahko sem poskusila srečo samo še na dveh drugih avtomatih. A sta trdila isto kot njun »kolega«. Izkazalo se je, da je v taki zagati zelo prikladno imeti s sabo telefon (jaz, koza, pa večkrat pregrešno premišljujem, kako bi ga najraje nehala nositi s sabo …).

Poklicala sem torej na neko mobitel številko (ni brezplačna), kjer se je oglasil dresirano prijazen stric, ki pa je najprej želel preveriti mojo zmedenost ali zarukanost ali kakor koli že to imenujeva. Ko se je vendarle prepričal, da sem v avtomat tlačila pravo parkirno kartico (vprašal me je, kakšne barve je koda na kartici. In ja, priznam, imelo me je, da bi mu rekla, da ima čudovit tigrast vzorec …), mi je dal tak malo čarovniški nasvet:

»Je kartica povsem suha?«

»Ja.«

»Potem pa fino pihnite vanjo, tako da se bo malo navlažila. Nato pa fino s prstom podrgnite po kodi, kar močno. Zdaj jo pa še enkrat vstavite v avtomat.«

Ubogala sem ga, vendar je avtomat trdil isto kot prej.

Operater seveda ni verjel, da sem jo dobro navlažila, a sem zavrnila ponovno čaranje. Potem sem dobila še boljša navodila:

»Pojdite do blagajniškega okenca, tam boste videli režico, skoznjo potisnite šest evrov, na listek napišite, kdo ste, in ko boste naslednjič šli mimo, se oglasite po račun. Ko boste pri zapornici, pa me ponovno pokličite in vam bom odprl preko interneta.«

Nisem hotela razmišljati, kako se iz take garaže izvadi človek brez mobitela, papirja in pisala, ubogala sem navodila, na listek napisala svoje ime in celo lep pozdrav (čeprav me je imelo, da bi napisala kurec vas gleda), odšla do avta in pri zapornici spet poklicala na mobitel številko.

Isti dresirano prijazen glas je preverjal, kje in koliko denarja sem pustila, mi srečno povedal, da me vidi (!!!!), mi dovolil, da se odpeljem in zaželel lep večer.

Jaz pa si nisem mogla kaj, da ne bi imela občutka, kot da sem se pravkar odpeljala iz ene cenene računalniške igrice … Da sem se odpeljala iz garažne hiše, je trajalo dvajset minut, stalo šest evrov, nekaj telefonskih impulzov in precej neprijetnega občutka, da je dandanes že nekaj tako običajnega, kot je parkiranje, pravi reality show!

No, vsaj v noben steber se nisem zabila …

7 Komentarjev

« Older entries