Kdo vse nas gleda?

Včeraj popoldne sem šla v klinični center na obisk k stari mami. Pa raje ne bom razpredala o tesnobi, ki se me loti že, ko se približujem območju bolnice, kaj šele, ko vstopim vanjo in vdahnem bolniški zrak in atmosfero …

Parkirala sem v über dragi garažni hiši Šentpeter – za eno uro ti vzamejo 2 evra!!!; raje ne preračunam, koliko je to denarja v starih tolarjih!!!??? – tj. v tisti moderni garaži, kjer so skoraj vsi stebri pisano podrajsani z ostanki avtomobilske barve, saj so tako tesno skupaj, da imaš res srečo, če jih fališ …

Ko sem se želela odpeljati, pa se je zataknilo. Avtomat je trdil, da je moja parkirna kartica neveljavna. Že od nekdaj ne zaupam elektroniki, ampak imam raje tiste po navadi malo sitne brkate strice v grdih in znošenih čuvajskih uniformah, ki sedijo v zastekljenem boksu in kljub protikadilskemu zakonu še vedno smrdijo po tobaku, a bila je nedelja, za šipami so bile spuščene vse žaluzije in lahko sem poskusila srečo samo še na dveh drugih avtomatih. A sta trdila isto kot njun »kolega«. Izkazalo se je, da je v taki zagati zelo prikladno imeti s sabo telefon (jaz, koza, pa večkrat pregrešno premišljujem, kako bi ga najraje nehala nositi s sabo …).

Poklicala sem torej na neko mobitel številko (ni brezplačna), kjer se je oglasil dresirano prijazen stric, ki pa je najprej želel preveriti mojo zmedenost ali zarukanost ali kakor koli že to imenujeva. Ko se je vendarle prepričal, da sem v avtomat tlačila pravo parkirno kartico (vprašal me je, kakšne barve je koda na kartici. In ja, priznam, imelo me je, da bi mu rekla, da ima čudovit tigrast vzorec …), mi je dal tak malo čarovniški nasvet:

»Je kartica povsem suha?«

»Ja.«

»Potem pa fino pihnite vanjo, tako da se bo malo navlažila. Nato pa fino s prstom podrgnite po kodi, kar močno. Zdaj jo pa še enkrat vstavite v avtomat.«

Ubogala sem ga, vendar je avtomat trdil isto kot prej.

Operater seveda ni verjel, da sem jo dobro navlažila, a sem zavrnila ponovno čaranje. Potem sem dobila še boljša navodila:

»Pojdite do blagajniškega okenca, tam boste videli režico, skoznjo potisnite šest evrov, na listek napišite, kdo ste, in ko boste naslednjič šli mimo, se oglasite po račun. Ko boste pri zapornici, pa me ponovno pokličite in vam bom odprl preko interneta.«

Nisem hotela razmišljati, kako se iz take garaže izvadi človek brez mobitela, papirja in pisala, ubogala sem navodila, na listek napisala svoje ime in celo lep pozdrav (čeprav me je imelo, da bi napisala kurec vas gleda), odšla do avta in pri zapornici spet poklicala na mobitel številko.

Isti dresirano prijazen glas je preverjal, kje in koliko denarja sem pustila, mi srečno povedal, da me vidi (!!!!), mi dovolil, da se odpeljem in zaželel lep večer.

Jaz pa si nisem mogla kaj, da ne bi imela občutka, kot da sem se pravkar odpeljala iz ene cenene računalniške igrice … Da sem se odpeljala iz garažne hiše, je trajalo dvajset minut, stalo šest evrov, nekaj telefonskih impulzov in precej neprijetnega občutka, da je dandanes že nekaj tako običajnega, kot je parkiranje, pravi reality show!

No, vsaj v noben steber se nisem zabila …

A je danes petek?

A je danes petek? So po navadi ene prvih jutranjih petkovih besed Velikega Brata. Očitno ve, kdaj je petek, saj me to vedno vpraša ob petkih, ampak videti je, da rabi še mojo potrditev. Sprašuje pa me seveda zato, ker imajo v šoli dogovor, da v šolo lahko prinesejo igračo samo ob petkih.

Ker se mi nošenje igrač v šolo zdi ena navadna bedarija in ker sem že prvi vikend tega šolskega leta poslušala Bratovo jadikovanje, jezikanje, tarnanje, sitnarjenje, moledovanje in obupovanje, kako slaba, zoprna in zaostala mama sem, ker mu v življenju nisem kupila niti enega gejmboja – Žiga ima pa že dva!!! –, sem na prvem letošnjem roditeljskem sestanku edinkrat odprla usta, ko sem vprašala, ali je prinašanje igrač v šolo ob petkih res nujno potrebno.

Učiteljica je povedala, da so jo otroci prosili in jim je dovolila (čeprav ni ravno navdušena) in sedaj tega ne misli preklicati. Potem sem predlagala, da ukinemo vsaj elektronske igrače in na srečo se je večina staršev strinjala z mojim predlogom. Če bi kateri od otrok vendarle prinesel elektronsko igračo, mu jo učiteljica lahko zapleni do konca leta.

Ko sem Velikemu Bratu povedala, kaj smo se starši zmenili glede elektronskih igrač, sem doživela hladen tuš, saj mi je samo jezno zasikal: »Saj vem, da je bila to tvoja ideja butasta!«

***

Tudi danes me je vprašal, ali je petek. Potem je začel mrzlično brskati po sobi in vedela sem, da išče igračo. Kmalu se je začel pritoževati, da nima nobene »pametne« igrače in da ne ve, kaj naj nese v šolo.

»Pa vzemi Quoridor,« sem hotela biti v pomoč s predlogom.

»Pha, to je družabna igra, vsi se mi bodo smejali,« je pihnil zmrdljivo, meni pa se je kar stemnilo pred očmi, saj sem dojela, da otroci v resnici v šolo prinašajo igrače veliko bolj zato, da se z njimi postavljajo, kot pa da bi se z njimi igrali!!!!!!!!!!!!!!!!!

Popoldne se je izkazalo, da sem imela popolnoma prav. Povedal mi je, da se nihče ni hotel igrati z njim. Sošolec mu je celo rekel, da je igra neumna (čeprav je sploh ne pozna).

***

Prepričana sem, da si bom očitala, če ne bom nemudoma spisala maila in ga poslala vsem staršem njegovih sošolcev. Ne mislim čakati do naslednjega roditeljskega sestanka, saj me je groza, kam smo pribredli s tem materializmom! Groza me je, kakšne signale dajemo svojim otrokom – v šoli niso nič vredni, če ne prinesejo prave igrače oziroma v šoli so ogromno vredni samo, če se z drago igračo lahko postavijo pred drugimi!!!!

Moj otrok ne sme hoditi v tako šolo.

Skrbna mati?

V torek me je dopoldne v službi nenadoma prešinilo, da Veliki Brat zagotovo ni vzel superg za nogomet. Nisem bila prepričana, a verjetnost je bila zelo zelo visoka, saj ga je v šolo peljal ta Glavni – onadva pa sta dva taka osebka, ki sta zelo navajena, da za pripravljenost rekvizitov za njune hobije itak poskrbi mama oziroma žena … ali pa jima vsaj toliko časa prigovarja, da se vendarle zganeta in vse potrebno pripravita sama (kar se, če povem po pravici, zgodi manjkrat).

Priznam, da me je kot skrbno mater že malo imelo, da bi mu odnesla superge, a sem se preveč dobro zavedala, da bi bila to kardinalna napaka – samo še bolj bi se zapletla v past vzgajanja nepoboljšljivega mammoneta. Mulc naj se nauči misliti vnaprej in poskrbeti sam zase, naj se kar sam znajde, sem vse dopoldne prigovarjala sama sebi in bila sem precej presenečena, ker mi enostavno ni bilo čisto vseeno, ampak sem zdržala in popoldne, ko sem po nogometu prišla ponj v šolo, sva imela tale pogovor:

»Mami, a veš, da nisem imel superg za nogomet?« me je vprašal z zelo rahlim prizvokom razočaranja.

»Vem,« sem bila kruto kratka.

»Ti to veš?« je bil osupel. »Zakaj mi pa nisi pripravila superg?«

»Ker me ni bilo doma … Kako si pa potem igral?«

»V supergah, v katerih sem prišel. Trener mi je izjemoma dovolil.«

»Boš od zdaj naprej lahko sam mislil na svoje superge?«

»Ja, če ti res ne moreš?« me je milo pogledal.

»Ne morem,« sem bila neomajna.
»Joj, zdaj pa še te bedne superge!« je nenadoma spremenil ton v zares razočaranega.

Dragi Veliki Brat, popkovino enkrat pač morava prerezat …

Bosanska iznajdljivost

Tale prizor mi je zakrival razgled s hotelskega okna na sicer lepo in zelo čisto mesto Banja Luka:

Picture 003

To pač nastane, ko se na Balkanu združita zapadna tehnologija in pregovorna iznajdljivost Muje in Hase …

Krimski mraz

V soboto zjutraj je na Krimu takole čudovito zeblo …

Picture 051

Picture 053

Picture 054

Picture 055

 

Deček s Sotle

Sicer ne preveč dobro, a vendarle se še spomnim, da sem v začetnih razredih osnovne šole vsako jutro – bila sem predsednica razreda – stopila pred tablo in rekla: »Po Titovi poti,« sošolci pa so dokončali stavek: »Naprej!« in šele potem se je lahko začel pouk …

Kaj dosti več se predsednika Tita ne spomnim, sem pa v Skopju prejšnji teden opazila eno tako restavracijo za jugo- oziroma za titonostalgike. In zdela se mi je hkrati malo smešna, malo zanimiva, malo arhaična, malo privlačna, malo odlična tržna niša. V njej je sedela osemglava skupina, vsi pa so bili videti kot postarani, a še vedno zapriseženi člani KPJ …

Picture 018

Picture 021

Ko pa sem v soboto zjutraj prilezla na Krim in v koči pred šankom čakala na čaj, sem se nenadoma zavedela, da ima tale deček s Sotle še vedno veliko prijateljev … in da je videti, kot da me zasleduje …

Picture 048

Want tufakju?

Nisem preveč sladkosned človek, znam pa zelo dobro oceniti, katere sladice so zelo dobre, in kar se mene tiče, spada tufahija med najočarljivejše.

Ne vem natančno, od kod izvira – menda naj bi bila perzijska –, a si vseeno upam mirno trditi, da je dandanes tufahija vsebalkanska (ponekod izgovarjajo tudi tufakija), saj sem jo jedla že v vseh republikah nekdanje SFRJ in mi je pravzaprav popolnoma vseeno, katera izmed njih si jo zdaj najbolj lasti.

Skratka, v sladki vodi kuhano, a dobro ohlajeno jabolko, polnjeno z orehovim nadevom in dekorirano s stepeno smetanco (praviloma ima na vrhu še češnjico), se mi zdi fantastična kombinacija in ker mi je zadnjič v Skopju tako imponiralo, sem se odločila specializirati se v pripravi tufahije. Upam, da mi bo šlo bolje kot z muffini …

Picture 124

Ima pa tale sladka dobrota tudi svojo smešno plat. Vsakič ko jo jem, me spomni na beograjsko družbo, ki mi vedno voljno pripoveduje razne štose in anekdote. Torej, povedali so mi, da je v času olimpijskih iger v Sarajevu (1984 … takrat smo bili nekateri še precej otroci, a ne?) bosanski natakar z res malenkostnim znanjem angleščine ponudil tufahijo tedanjemu predsedniku olimpijskega komiteja Samaranchu, kar se je slišalo takole: »Want tufakju?«

Podatka o tem, ali je Samaranch potem poskusil tufahijo ali ne, pa nimam …

Skopje

Pretekli teden smo preživeli v Skopju.

V mestu seveda lahko opaziš precej pojavov, ki jih recimo v Ljubljani ne moreš. Všeč so mi na primer čistilci čevljev in posušene paprike, ki nanizane na vrvico visijo z oken in balkonov …

Picture 001

Picture 009

Všeč mi je tudi ples in petje na tržnici … No, na kaj takega morda naletiš tudi kje pri nas, a verjetno bolj v okviru kakšne dobro premišljene marketinške akcije za promocijo kakšnega novega izdelka.

Razigrana starčka s slike pa sta mi povedala, da denarja sicer nimata kaj dosti, radost pa vedno …

Picture 193

Malo manj mi je všeč (nevarno) prerivanje med džamijo in krščanskim križem, a je (žal) zelo izrazito. Skopska “Šmarna gora” se imenuje Vodno in zaenkrat na najvišji točki tega hriba še stoji križ. Me pa zanima, kaj bo tam čez 50 let …

Picture 043

Opaziš pa tudi kakšno štosersko razglednico, ki pa ne razkriva nič tipično makedonskega. Zgleda, da s(m)o dedci in babe povsod glih …

Picture 002

Motiv za impresioniste

Picture 049

Opravičilo cenjenim bralkam in dva posebna pripetljaja

Drage prijateljice, drage dame,

ki me pokličete, pošljete mail ali me skurcate kar osebno, zakaj nič ne pišem bloga, naj vam na kratko pojasnim. (Priznam tudi – hvaležno, ne samohvalno –, da godi slišati, kako pogrešate moje čečkarije.)

Nekako je naneslo, da ves svoj čas porabim za druge stvari. Kakšna zloba bi morda rekla, da dan začenjam prezgodaj, saj se dvakrat tedensko odpravim na spinning že ob 6.15. Namesto da mi boste rekle norica, naj raje še katera pride …

Si bom pa današnji dan zapomnila po dveh posebnih pripetljajih.

Že zjutraj sem taščo (no, tudi druženje z mojo taščo se lahko spreobrne v zelo poseben pripetljaj, ampak danes sva se res odlično imeli) odpeljala na vikend h Kolpi. Medtem ko se je ona zapodila v prebiranje hrušk, ki sva jih obrali že zadnjič, sem se sama posvetila pobiranju orehov za hišo. Ob zadnjem obisku sem jih nabrala štiri peharje (mimogrede, tašča ni imela pojma, kaj je to pehar, pa sem se ji smejala in ji rekla, da je meni to povedal Ivan, ko sem bila še otrok …) in bila sem ponosna sama nase, ker sem prehitela tatinske kočevske veverice. No prav … resnica je taka, da sem samo izenačila rezultat na 1:1, saj so mi one že prej poglodale in pokradle vse orehe na bregu pod gozdom! Se mi je pa vseeno malo smejalo, pomislila sem namreč, da jim s tisto malo pametjo verjetno ni prišlo na misel priti krast orehe na dvorišče … Obetala sem si torej še nekaj peharjev orehov, saj jih je zadnjič ob odhodu še kar nekaj ostalo na drevesu. Ko sem najprej pograbila listje pod drevesom – mimogrede, si vedela, da suho listje pod grabljami šumi prav identično nežno in zapeljivo kot morski valovi, ki se razlivajo na drobno mivko? Fascinantni wellness zvoki narave, ti rečem! In pomisli, ob njih sem uživala v sredo dopoldne, ko sem po navadi v službi, zato se mi je grabljenje šumečega listja zazdelo neverjetno RAZKOŠJE … – sem hitro opazila, da je nekdo rabutal. Po tleh je bilo nešteto razdrobljenih orehovih lupinic! Lopovske veverice so me prehitele in mi pustile orehov samo za slab peharček.

Picture 086

Pičke kosmate! Pardon za preklinjanje, ampak prav to sem si mislila. Hkrati pa sem se jim čudila, kako natančno po polovici znajo prelomiti orehovo lupino. No, ko sem se domislila, da jih bosta Brata lahko uporabila za barčice, sem jim bila pa za lopovščino in izurjenost v lomljenju orehovih lupin že skoraj hvaležna …

Picture 093

In drugi pripetljaj? Prvič v življenju sem bila samo pol metra stran od medveda! Kot že veš, si naša familija vedno daje kakšne posebne opravke s temi kočevskimi medvedi; ali jih srečamo in bežimo pred njimi ali nam rabutajo jabolka … Ko sva se s taščico vračali domov, sem ji ravno razlagala, kako sem slišala, da je avto na tej relaciji prejšnji teden povozil medveda, in zagledala, kako sredi ceste leži povožen medved. Sinhrona usoda, temu pravi Deepak Chopra …

Ko sem se peljala mimo njega, sem odprla okno, da bi ga bolje videla, in začutila sem strahotno žalost. Na hitro sem opazila njegove šapice šape. Kot bi bile iz plemenitega temno rjavega usnja. Vse štiri tace je molil od sebe, kri mu je tekla iz glave. Šofer kamiona (ne vem, ali ga je zbil on ali ga je samo prvi našel), je telefoniral. Mimovozeči smo seveda pasli zijala. Fotoaparat sem sicer imela na dosegu roke, ampak bi se počutila preveč mrho(no)vinarsko, če bi ga slikala. Nedvomno se bodo jutri novice razpisale o zaskrbljujočem številu medvedov na cestah … Potem sem pomislila, kaj bi jutri pisalo v medvedjih novicah. Da medvede skrbi vse večje število kamionov na cestah?

« Older entries