jackie4grace

Ja, vem, vem, vem. Predobro te poznam in zdaj boš rekla, da bo napredek v gojenju samoironije očiten samo, če ti pokažem še fotko svoje prve punčke iz cunj.

Se strinjam. Samo, prosim, ne mi zdaj pisat komentarjev v slogu, če je to hčerka od E.T.-ja in take. Spoštovanje do pogumne in samoironične ženske, prosim!

p.s.1 Pazi samo, da te ne raznese, ker priznam, da cunjasta vesoljčica tudi mene noro spravlja v smeh …

p.s.2 Evo, prepričana sem, da mi samoironije že ne boš mogla očitati. Upam samo, da mi ne boš navrgla, da je samoironija nepotrebna, ker mi itak manjka pameti, da razkazujem tele svoje hibride …

Zlata ribica Mojca, ki se mi oglaša iz Akvarija, mi je danes zjutraj poslala mail, v katerem me sprašuje, ali že kaj šivam …

In ker sem človek, ki meni, da je dobro in nujno gojiti samoironijo, si odgovor lahko prebereta kar tukaj …

Popravljen šivalni stroj je res že nekaj časa doma.

Res je tudi, da sem se z vso vnemo že isti večer, ko sem stroj pripeljala s servisa, lotila šivanja svoje prve punčke iz cunj.

Ker pa je naslednje jutro mož, ko je šel mimo mojega unikata, Velikemu Bratu rekel: »A mami pa vesoljčke šiva?«, sem se odločila, da se najprej vpišem na tečaj krojenja in šivanja. Še pred tem sem se seveda poskusila potolažiti z univerzalno trditvijo, da kako pa dedci res nimajo popolnoma nobenega smisla za pristno ročno delo, a sem si po samokritičnem ogledu mojega nagačenega unikata vendarle morala priznati, da punčka težko skriva sorodstvo z E.T.-jem.

Boš pomislila, da je vprašanje iz naslova malo neumno. Ampak ne, kot se bo izkazalo, je malo smešno. In žal tudi malo žalostno.

Imam prijatelja Bosanca, ki je kot tujec v Sloveniji seveda moral opravljati izpit iz znanja slovenščine. Ko je njegova žena rodila drugega otroka, si je zaželela, da bi bil prisoten pri porodu. »Čeprav sem mislil, da sem svoje delo že opravil, sem ji vseeno ustregel … No, veš, da sem bil lahko pri porodu zraven, je bilo treba obiskovat neko šolo za starše … Tam pa je predavateljica ves čas govorila: Ko boste pestovali otroka, pazite, da … Pri pestovanju otroka pazite, da … «

»Prisežem, da nikakor nisem mogel razumeti in si niti nisem znal predstavljati, zakaj bi kdo PESToval dojenčka! Vendar se nihče od ostalih udeležencev tečaja ni zgražal in sem zato potem še nekaj časa živel v nevednosti, pa tudi zmoti, saj sem imel popolnoma napačno predstavo, kaj Slovenci počnete z otroki … Šele pozneje so mi povedali, kaj glagol pestovati sploh pomeni …«

Tudi mene zanima, od kje se je vzela pest v sicer tako nežnem početju … V svoji glavi sem našla razlago, ki zahteva kar nekaj domišljije in če odmisliš malo pretiravanja, zveni celo verjetno … Ker pest lahko izraža tudi zelo majhno količino nečesa – in dojenčki so majcena bitja – zadostuje že pest, da ga primeš ??? Ker pest lahko izraža tudi močno silo, bi mogoče to lahko pomenilo, da so dojenčki v pesteh varni ??? No, ne vem, samo ugibam …

Žal je pa res, da Slovenci pesti nad otroki kar dosti uporabljajo, vendar se v tem primeru – dragi moj Bosanec – zatečejo h glagolom, kot so tepsti – pretepsti – natepsti – udariti – počiti – klofniti – nabunkati – prebunkati – nabutati – prebutati – namlatiti nabiti – mahniti – namahati – premahati – natolči – pretolči – nalomiti – premikastiti …

In dragi Bosanec, že če sklepava samo po številu obstoječih izrazov, ki ga za dejanje imamo, je situacija zaskrbljujoča, kaj šele, če greva brat statistike …

p.s. Post sem napisala že včeraj zvečer (še en stranski učinek bronhitisa …), danes dopoldne sem pa ugotovila, da so teli Bosanci res krasno izhodišče za jezikovna razpravljanja.

Veš, mogoče bi pa morala tetki jehovki vseeno pohvalit, saj sta zelo prizanesljivi; nikoli namreč ne pozvonita dvakrat, vedno obupata že po prvem poskusu, čeprav celo vesta, da sem doma!

Evo, to pa sigurno lahko že pomeni, da vseeno znam najti kakšen plus tudi tam, kjer jih po mojem ni, in da torej nisem samo obična netolerantna rit …

Kljub vsemu pa še vedno mislim, da mi vseeno ni treba pozabit, da je obnašanje 2 tetk še daleč daleč daleč od kakšne olike, celo od normalnega vedenja! Ker – vsaj zaenkrat še – moja glava kot normalne namreč doživlja tiste, ki ne hodijo od vrat do vrat oznanjat svojega prepričanja …

Hm, kako nas že učijo? Drugačnost, ali nekaj takega, a ne? In prav zaradi te drugačnosti smo vsi lahko zelo hitro netolerantni, kar jasno ne pelje nikamor.

No, pa si predstavljaj, da Jackie ob naslednjem zvonjenju res sunkovito bevskne skozi vrata in s tem zelo prestraši dve starki jehovki …

Bi se potem lahko izgovarjala na drugačnost? Bi lahko apelirala na njuno razumevanje in toleranco do drugačnosti – do drugačnosti skupine tistih maločeztridesetletnic, ki si včasih pač privoščijo, da se pred svojimi! vrati obnašajo, kakor jim v tistem trenutku svane? (Ali pa bi drugačni temu preprosto rekli nezaslišanost, norost, zmešanost, nespoštljivost, netolerantnost, nestrpnost!?! ) Misliš, da bi naletela na razumevanje? Meni se ne zdi. Zato bo naslednjič definitivno »BAV!!!«, pa tudi če starki omedlita! (Bom pač rekla, da mi drugačni na to gledamo kot na eno izmed nevarnosti njihovega poslanstva – nikoli namreč ne moreš z gotovostjo vedeti, kdo ti odpre vrata, a ne?!? Vsi drugačni bi to morali znati razumeti, kaj praviš?)

Teli marginalci in nevemkakšne verske, spolne in druge raznorazne grupice te s svojo drugačnostjo počasi in pritajeno silijo do tega, da tudi sam spreminjaš svoja stališča. Kaj je meni treba tolerirat spolna nagnjenja nekoga drugega? Ali pa njegova verska prepričanja? Ohrani jih zase in ne hodi mi jih oznanjat; niti k meni domov niti po paradah … In nikar ne bodi tako prepričan, da sem samo jaz tista, ki sem netolerantna. Predvsem pa – ne mi bluzit, da sem samo jaz tista, ki moram biti tolerantna.

Zdaj je čas, da se še meni malo odtrga – da zalajam, ko bom odprla vrata – pa da vidim, kako so drugačni kaj tolerantni do drugačnih …

Veš, kaj sem opazila? Kadar sem med tednom ob dopoldnevih doma, se skoraj sigurno enkrat na teden oglasi zvonec na vratih, ampak ne zvoni niti poštar niti kdo od povabljenih. Ponavadi grem pokukat skozi linico in zagledam dve teti v sivih montljih (no, če sem natančnejša, sta zdaj že prešaltali na tisto bolj prehodno trenčkot varianto) in kvačkanih baretah. Do danes se sigurno lahko spomnim vsaj petih njunih spodletelih poskusov, da bi se jima odprla vrata …

In sem zaslišala, kako je s čisto pritajenim glaskom korpulentnejša tetka rekla nekorpulentni, tj. suhljati tetki:

»V tem stanovanju se pa dostikrat čisto potiho kaj premika …«

»Ja, noč’jo nama odpret, pa doma so …«

Meni je pa prav danes zelo po otročje prišlo na misel, da bi nenadoma in sunkovito odprla vrata in na ves glas zavpila: »BAV!«

No, mogoče bom pa naslednjič …

Sedaj ko imam tudi uradno postavljeno diagnozo, ki se ji reče začetek bronhitisa, ti lahko povem, da je neizogiben stranski učinek vsakega obležanja v postelji tudi občasno, zdolgočaseno prižiganje televizije. In včeraj popoldne čisto zares nisem vedela, ali se mi je stanje močno poslabšalo ali pa je vse res … Na televiziji – mislim, da kar na prvem programu – so popoldne dajali otroško oddajo, v kateri je našemljena okoli 30-letna deklica Ajda v hlačah na naramnice in z dvema čopkoma s svojim zajčkom pripravljala novoletne okraske in darila za svojo družino ter krasila novoletno smrečico. Ne vem, kako pri vas in v drugih slovenskih družinah, ampak mi to ponavadi počnemo okoli novega leta … V tem trenutku imamo namreč čisto druge okupacije … No, ne vem …

Potem sem tudi pomislila, kako dobro je, da si je RTV omislil novo pomembno entiteto: varuhinjo gledalčevih in poslušalčevih pravic! In morda bi se kakšen naiven plačnik rtv naročnine za trenutek še celo razveselil. Ampak samo, če je pozabil, da varuha gledalčevih in poslušalčevih pravic že dolgo ima. Kupil si ga je namreč skupaj s tv-škatlo, reče se mu pa daljinec …

Kar malo skrbi me ta trend … Ponavadi (vsaj v moderni dobi) razvoj homo sapiensa poteka tako, da aparati opravljajo vse več del namesto človeka … Saj veš, razni avtomati za plačevanje parkirnin, bencina, avtocest itn., RTV je pa – zanimivo, zanimivo – trend obrnila: kar je dolga leta z enim samim klikom, za vsakega gledalca in poslušalca kar najbolj demokratično in celo zastonj!!! opravil daljinec, se bo sedaj z vso resnostjo, znanjem in kompetentnostjo kao lotila – za gledalce in poslušalce že kar fatalna – varuhinja gledalčevih in poslušalčevih pravic …

Ajde, dokler nam ne vzamejo daljincev …

Draga moja, nikar ne misli, da je zmanjkalo brezplačnih, a dobrohotnih in neprecenljivih nasvetov. Še naprej curljajo in zabavni so kot gost, zelenkast smrkelj v mojem nosu …

1. »Pa velik mor’š pit, veš? A ti sploh dovolj piješ?«

(Predstavljaj si začudeno debilen izraz na mojem ksihtu, rahlo izbuljen pogled, usta pa od začudenja kar rahlo odprta … Saj veš, kot takrat, ko res izveš nekaj novega, no … )

1. »Ti kar enga ta kratkega zvr’n. Boš vid’la, to vse pozdrav’ …«

(Predstavljaj si začudeno debilen izraz na mojem ksihtu, rahlo izbuljen pogled, usta pa od začudenja kar rahlo odprta … Saj veš, kot takrat, ko res izveš nekaj novega, no …)

1. »Ja, pa si si prežgala cukr?«

(Predstavljaj si začudeno debilen izraz na mojem ksihtu, rahlo izbuljen pogled, usta pa od začudenja kar rahlo odprta … Saj veš, kot takrat, ko res izveš nekaj novega, no …)

1. »Veš, kaj, suhe kamilične cvetke pogreješ, jih zaviješ v gazo in si jih daš na prsa. To je neverjetno zdravilen obkladek!«

(Predstavljaj si začudeno debilen izraz na mojem ksihtu, rahlo izbuljen pogled, usta pa od začudenja kar rahlo odprta … Saj veš, kot takrat, ko res izveš nekaj novega, no …)

1. »Joj, punca, česen jej, a ne veš, da je to naravni antibiotik?!?«

(Predstavljaj si začudeno debilen izraz na mojem ksihtu, rahlo izbuljen pogled, usta pa od začudenja kar rahlo odprta … Saj veš, kot takrat, ko res izveš nekaj novega, no …)

1. »Čebulni čaj, definitivno.«

(Predstavljaj si začudeno debilen izraz na mojem ksihtu, rahlo izbuljen pogled, usta pa od začudenja kar rahlo odprta … Saj veš, kot takrat, ko res izveš nekaj novega, no …)

1. »Ja, materina dušica! Eterično olje ali kremica, to je čisto naravno, pa najbolj’š, ti rečem …«

(Itak, ja …)

Sicer že veš, da me že ves teden daje neka viroza gripoza anginoza cattivissima gravissima, sigurno se ti pa niti sanja ne, koliko brezplačnih, a resnično dobrohotnih nasvetov za ozdravljenje sem že pokasirala …

1. »Veš, kaj ti rečem? Limone, ampak samo limone ti bodo pomagale. To je c vitamin, ki ga zdej nujno rabš.«

(A res, al kaj, tega pa res nism vedla …)

2. »Med, draga moja, med! Samo med te lahko pozdravi. Pa kr s ta velko žlico ga jej, večkrat na dan …pa tud v čaj si ga dej …«

(Kva pa, če si ga na kruh namažem?)

3. »Lekadol, sej nimaš druge! Kr 2 naenkrat vzem, ne bo škodlo, ampak prime pa!«

(A dej nehi no, Lekdol pravš? Prvič slišm …)

4. »Coldrex, ti rečem. To pa res pomaga!«

(Drek da pomaga? Nism vedla …svašta …)

5. »Ljubica, tretjina limone, tretjina medu in tretjina viskija. To dela čudeže, boš vidla. Pa po požirkih srkaj, da se ga navš nalila …«

(Tole se vsaj zabavno sliš …)

6. »Žajbelj!!! Definitivno žajbelj! Ampak ne smeš ga preveč, prevelike količine so lahko nevarne.)

(A res, al kaj?)

7. »Ne, ampak ne pit žajblja, rajš ga sam grgrej, samo to je dobr za g’ru …«

(Aha, tle je keč …Dobr, da s’mi rekla …)

.

.

.

A nismo ljudje prijetna bitja? Vedno smo pripravljeni pomagati. To je sicer nekaj krasnega, se pa vsakič znova čudim potrebi, da mi morajo vsi povedati, kako limone, med in žajbelj res pomagajo … Pri tem pa me prav zanima, če si res kdo predstavlja, da tega še ne vem?!?

Misli si, kar hočeš, ampak tudi jaz imam en nasvet (in čisto mogoče je, da ga še nisi slišala …):

»Ja, tle pa ni druge, ko da vzameš limono in jo karseda natančno preluknaš. Pol pa zreš skoz navrtano luknco, dokler ne ozdraviš … Pazt morš samo, da ne pogledaš stran. Če ne, je treba spet od začetka. Z novo limono, jasno …«

Danes torej cedim sline po Toskani …

In zazdelo se mi je, da v ta kontekst dobro paše tudi tale fotka …

Draga Valetka, ne boš verjela, ampak sem na Poljskem hotela poslikat njihove različice francoskih balkončkov. Ker jih je večina v zelo klavrnem stanju (čeprav nekateri izmed njih jasno namigujejo, da so nastali v res boljših časih …), je morda celo bolje, da mi je gripa prekrižala te načrte.

Sem pa med brskanjem po fotoarhivu naletela na tole toskansko različico. In zdaj ti končno lahko vrnem “pomahljaj” …

Ščene na balkončku seveda spremlja dirko 1000 miglia.

Priči dogajanja sta tudi ti dve fotki.

Ko sedaj pomislim, se mi zdi kar malo ironično, kako preprosto in prijazno tiho je slonelo kolo ob zidu, medtem ko se je mimo valila hrupna in onesnažujoča karavana motoriziranih oldtimerjev …

Tudi musicista se je zelo trudil, a njegovega napeva nam vseeno ni uspelo slišati …