jackie4grace

Istanbul me torej čaka in tudi jaz čakam Istanbul … In ko v hotelu srkam kavo (ki sploh ni turška, ampak jebeni american coffee!), listam knjižico Who’s Who (mož se namreč udeležuje nekega seminarja, jaz pa danes špricam; nujno moram namreč dobiti very first impression of Istanbul), v kateri so predstavljeni vsi sodelujoči na tem srečanju; pri vsakem je med drugim naveden še icebreaker:

Rusinja pravi: Know how to cope with stress in any time))))), sing Russian national songs, write poems.

Španec: I like growing vegetables in the backyard.

Šved1: I bake bread.

Kuvajtčan: International Chef/Natural Food Specialist.

Litvanec: Still managed to survive without driver licences

Anglež: I understand the game of cricket. Finally!

Izraelec: I am a special effect makeup artist. Most of my makeup works are horror movies effects.

Nemka: I am a Chocoholic and a Shoe-holic.

Čehinja: I have more than 1 thousand books at home.

Norvežan: Used to farm sheep at the polar circle.

Rus: I used to read medieval greek manuscripts in the Vatican Library, I climb the highest mountain in the Pirenees range (Aneto, 3.344m), I interviewed Dalai Lama ten years ago.

Francoz: I can touch my nose with my tongue!

Italijan: Great at cooking many kind of risotto.

Egipčanka: My son has a dog I’ve never seen.

Madžar: I am a world champion at boogie/woogie dancing.

Nemec: Jumping on trampolins (we bought one for our children, great experience for grown ups).

Švedinja: As a 20-year old girl, I worked as a teacher at a closed male prison in Sweden.

Turkinja: Medical doctor doing sales.

Šved2: I am afraid of cats. And dentists too. Apart from that I am pretty normal.

Šved3: Delivered my baby daughter without assistance at home in the kitchen last November.

Slovenka: Translated 22 books in last 5 years.

Sami čudni, a ne? Raje grem malo na sprehod med Turke …

Po novicah iz vrtca v naravi Veliki Brat uživa in ne misli kaj dosti na dom. Pa sem šla še jaz malo naokoli …Tako sem se danes zjutraj (po kakšnih slabih treh uricah spanja) zbudila v vroče istanbulsko jutro … in nisem zagledala goloba, ampak galeba!

Za zajtrk sem že pomlatila ene take fine mini bureke pite s sirom in peteršiljčkom (Valetka, si boš izmislila recept, ali ga moram jaz od Turkov nažicat?) in že vidim, da bo tale turška kuhinja izjemno prijazna do mojega špeha, ki se bo lahko še naprej kopičil …

Veliki Brat je danes zjutraj odšel v vrtec v naravi. Moram ti priznati, da sem mislila, kako odpravljanje otrok na samostojno potepanje že dobro obvladam, ampak sem se izkazala za navadno cmero. Prenesti sinov odhod v vrtec v naravi sploh ni isto kot prenesti otrokov odhod na počitnice k babici; danes sem ugotovila, da je prvo dosti težje (vsaj zame), medtem ko je drugo naravnost blagodejno (vsaj zame) …
No, in ker sem zjutraj zelo naivno mislila, kako bo tole poslavljanje minilo brez vsakih solzic, se nanj tudi nisem posebej pripravljala. Ko so se začeli nabirati otroci in njihove mame, pa sem kaj hitro uočila, da vse mame nosijo sončna očala (ob osmih zjutraj sonce sploh ni žgalo …) – lisice babje! Solzice so točile varno skrite za temnimi stekelci, jaz in še nekaj fotrov pa smo morali junaško prenesti odhod svojih otrok (beri: komaj komaj sem čakala, da avtobus odpelje in sem se potem lahko začela cmeriti …)
Ja, ja, vse vem – takšni odhodi so odlični in nujno potrebni za krepitev moje in sinove samostojnosti – ampak meni gre vseeno še zdaj na cmerjenje …

Verjetno te niti ne zanima kaj dosti, kakšno je razmerje v vojni med mano in goloboma, a ti vseeno povem. 1:2 v korist frdamanega ptiča! Golobica je zvalila jajce, ker gnezda nisem pravočasno odstranila!

Kaj naj pa zdaj?!?!

Odstraniti ne, pustiti? Odstraniti, ne pustiti?

Ah, prav zabava me, kako zelo usodne utegnejo biti navadne vejice …

Sicer pa ti moram priznati (čeprav nerada), da sem si golobje jajce z zanimanjem ogledala, kar seveda še ne pomeni, da se spreminjam v navdušenega ornitologa (prepričana sem, da le-ti vadijo svoje znanje na kakšnih atraktivnejših ptičjih vrstah, kot so golobi), ampak naj ti povem, da je golobje jajce precej manjše od kurjega, približno toliko veliko kot kakšno prepeličje jajce, vendar popolnoma enobarvno, zdi se skoraj prosojno, lupina pa je (vsaj na videz) zelo krhka.

Ha! Zaradi tele krhkosti sem pomislila na tiste (ne)spretne rokice Malega Brata … Zagotovo bi mu uspelo …??? Ampak ker gre za balkonček v osmem nadstropju, mu igre s ptičjim jajcem pač ne bom dovolila.

Škoda, očitno se bom morala kar sama znajti … Grace, help me!!!

“These people are perfectly happy!” mi je pojasnil že omenjeni majevski vodič, ko mi je pripovedoval o življenju današnjih Majev. Z lahkoto sem mu verjela, saj sedaj že vem, kako se meri sreča …

Ker sem ti že omenjala pripetljaje iz Chichen Itze, ti pokažem še nekaj fotk. Ko sem obiskala ostanke tega starega majevskega mesta, je bil izjemno vroč dan, imela pa sem blazno srečo, saj turistov ni bilo tako veliko kot običajno, kar sicer ne pomeni, da jih ni bilo, ampak vseeno ni bilo nobene gneče. Tako je v zraku vela neka naravnost veličastna tišina, mogočen duh davnega. Še bom šla tja …

Na tej točki bom gotovo izpadla že zelo ksenofobna, a ti vseeno povem, kaj mi je o Američanih povedal majevski vodič: »Teli Gringoti pa itak mislijo, da so prišli v Chicken pico.« Kar prav rada verjamem, saj je pravilna izgovarjava čičen ica res blizu čiken pici, sploh za kakšnega vselej lačnega, debelega Gringota … No, sicer pa tega imena Maji ne izgovarjajo niti Čičen ica, ampak kar na kratko Čičenic.

Pa naj zgodba o prepoznavanju Američanov po crocsih dobi še malo nadaljevanja. Ko sem se v Mehiki malo sama potepala naokoli (z veseljem sem svoje tri Bojevnike kdaj pa kdaj zapustila …), je v Chichen Itzi k meni pristopil Američan: »Are you travelling alone?« Ah, pusti me pri miru …

To je zanimalo ortopedskega kirurga iz New Yorka, ki se je izkazal za prijetnega sogovornika, a sva imela kar nekaj sociokulturnih trkov.

Vprašal me je, kaj si mislim o Američanih: »Vi ste tisti ljudje, ki nosite najgrše čevlje na svetu – crocse.« Bilo je očitno, da ga je odgovor presenetil, ampak je imel hiter odgovor: »Ni res, jaz nosim tevo!« »Ja, ja, nekaj vas je pa tudi takih, ki nosite tevo.« Teme o ljudeh, ki po svetu hodijo bosi, nisem načela, čeprav me je jezik zelo srbel …

Ker se mu je še vedno zdelo, da je na Slovaškem vojna, sem kar na prt gostilniške mize v neki majevski oštariji (kjer so kelnarji odplesali živahen ples s steklenicami in kozarci na glavah) narisala zemljevid Evrope, da si je lahko predstavljal, od kod prihaja njegova nova znanka. Pa nočem nergat, kako nezaslišano, ker tip ni vedel, kje je Slovenija, in kako grooooozno, da jo je pomešal s Slovaško, prepričana sem namreč, da tudi Evropejci v svojih glavah nimamo kristalno jasno izrisanega zemljevida Amerike in vseh njenih držav … No, lahko, da se motim, ne vem.

Bolj me je zmotilo, da si tip predstavlja (tipično ameriško), da je vojna seveda tam nekje; tam nekje daleč iz njegove (pred celim svetom, pred teroristi, pred vesoljci …) varne Amerike.

»Vojna je povsod tam, kamor greste Američani.«

Gospod je bil dovolj pameten, da se ni spuščal v komentiranje mojega odgovora, čeprav ga je vidno zdražil, in sva se raje začela pogovarjati o mehiški hrani, ki se je izkazala za dosti bolj hvaležno temo pa še zelo okusna je bila …

Jap, meni je vseeno, naj bo na nogah crocs ali teva, zdi se mi, da delajo sranje, kamor koli se vtaknejo.

p.s. tako crocs kot teva sta ameriški čevelj, ki se uspešno prodaja vsepovsod. Da ni to že malo preveč Amerike na tem svetu?

Ne morem si kaj, da ne bi prikimala Kameleonki. Crocsi so najgrše šlape na svetu in pika. Prvič sem jih uzrla lani pozimi v Mehiki in spomnim se, da sem možu rekla: »Ti, a veš, kako 100% zanesljivo spoznaš Američana v Mehiki?« Z vprašanjem sem jasno merila na te grde, barvaste natikače, ki so na večini odraslih in zadebeljenih Američanov izgledale naravnost katastrofalno. Bela, debela noga, ki jo zaključuje čudno obuvalo, kot je crocs, za moje oko pač ni nekaj atraktivnega …

So pa crocsi na otroških nogicah povsem drugačna zgodba. Mali Brat je imel prijateljico, ki je bila kakšni dve leti starejša od njega (jasno, Američanka), in vsak dan ji je na plaži pajsnil njene zelene crocse in se nerodno sprehajal v njih. Sposojanje crocsov je tako utrdil, da mu jih je na koncu deklica vsako jutro, ko je prišla na plažo, kar sama prinesla …

p.s. Danes prepoznavanje Američanov po crocsih seveda ni več zanesljiva metoda, saj so se razpasli že vsepovsod (crocsi namreč, no ja, Američani pa tudi …)

Če sem včeraj napisala, da je vojna z goloboma dobljena, sem se zmotila. Kakšna naivčina!

V resnici je šlo samo za eno dobljeno bitko, saj kot kaže, vojna še zdaleč ni končana …

Danes dopoldne sta ptiča spet privlekla nov material, gnezdo pa je videti že skoraj v zaključni gradbeni fazi! Grace, I need help!