Ker se trenutno vmesni rezultat razvlečene borbe med mano in bronhitisom končno obrača meni v prid (veš, sem v čisto rahli prednosti, s katero se pa raje ne bom hvalila, ker mene ves čas nadzira Murphy), sem se včeraj domislila, da svojo prednost lahko še povečam, če nama (Veliki&Mali sta še vedno pri babici) skuham kakšno dobro kosilo. Zdaj pa verjetno že veš, kam taco molim, a ne? … Ja, točno sem! Sicer verjamem, da so kosti na sliki res ostanek slastne napotove recepture, čeprav bi šaljivec, kot je, tole fotko – vsaj, kar se mojega znanja osteologije tiče – zlahka posnel v kakšnem muzeju neandertalske zgodovine …
No, in potem z navdušenim razlaganjem o receptu za rebrca od chefa, ki mu naša familja že vnaprej in vdano zaupa, saj vse sestavine meša s tisto redko in neprecenljivo sestavino, ki se jih reče duhovitost, pa še made in slovenia je, torej moža pretkano pripravim do tega, da privoli v dokaj negodrnjav odhod v šoping.
»Nujno se z mesarjem zdilaj za en dober kos.«
»To bi b’lo lažje, če bi bil baba, ampak se bom znajdu …«
»Pa veš, kaj. Tole je z’lo pomembno, brez tega ne bom mogla nič: kupiti moraš ingverjevo korenino.«
»Pizda, jaz ne vem, kaj je ingverjeva korenina. Jaz ingverja ne bom kupil!«
»Ja, dej no, to je navaden ginger. Saj veš, kaj je ginger.«
»Ja, ja ginger je ingver, ampak jaz ne vem, kako zgleda ingver, in jaz ingverja ne bom kupil!«
[konec dialoga]
Ker je moj soprog človek, ki na poznavanje vrtnin ne da popolnoma nič, in tudi človek, ki, če na spisku piše bučke, mirno prinese kumare in trdi, da je to isto, in ker sem jaz že precej izkušena soproga, mi je bilo v trenutku jasno, da iz tega recepta ne bo rebrc, dokler se po ingver ne odpravim sama …
Zato bova danes jedla navadno pečenko po mojem receptu (beri: kar rata, rata).
napo said,
May 1, 2008 at 12:25 pm
kosti so prave, majkemi! … pečenka rata?
jackie4grace said,
May 1, 2008 at 12:32 pm
napo, možev komentar, ko se je nažrl pečenke: “A vidiš, da je dobr’, da nimam pojma, kaj je ingver …”
Tjasa said,
May 1, 2008 at 6:01 pm
Sem se tebi in tvojemu možu že hotela smejati (pa kakšen moški je, da ne…), pa sem se hitro spomnila, da bi bila spet kot osel, ki se zajcu smeje, kako dolga ušesa da ima.