jackie4grace

Veliki Brat je včeraj v vrtcu dobil darilo (beri: samopromocijska gesta nekega iznajdljivega podjetja) – denarnico v obliki zelo majhnega nahrbtnika. Kot mi je poročal, jim je vzgojiteljica rekla, da je to za »evrčke«, ki naj bi jim prišli prav v Kranjski Gori, kamor konec meseca odhajajo v vrtec v naravi. In potem se je začelo hudo najedanje, naj mu čim prej dam tiste evrčke.

»Saj še ne greš takoj, ti jih bom že dala.«

»Ne, takoj jih hočem. Rabim jih za na Kranjsko Goro.«

»Počakaj.«

Mirno sem preslišala vse ponovitve (beri: kakšnih sto) prošnje po »evrčkih za na Kranjsko Goro«, smrkelj pa je vzel stvar v svoje roke in se lotil iskanja evrčkov po vsem stanovanju. Sicer me je zelo motilo njegovo trapasto prepričanje, da evri rastejo v stanovanju, a sem se še naprej nonšalantno ukvarjala s pripravo zelenjave za govejo juho in ko je mala, sitna sonda vsaj že tretjič preiskovala kuhinjski pult, sem zaslišala rahlo ogorčen, začuden, predvsem pa obupan in jezen glas:

»Pa ta nima niti en’ga evra!«

***

Dragi Veliki Brat: saj ne vem, ali imaš smolo ali srečo, ker si otrok generacije preobilja; že rodil si se v polno sobo igrač … In če je tvoja mama že naredila to napako, da je v hišo spravila preveč igrač, ki jih sploh ne ceniš, kaj šele rabiš!!!, se sprijazni vsaj s tem, da ni samoumevno, da se evrčki valjajo po vsem stanovanju kot tvoje igrače …

In še tole: naj vam vzgojiteljica raje pove, da greste v Kranjsko Goro, ne na Kranjsko Goro.