jackie4grace

Včeraj sem Velikemu Bratu brala Makarovičkino Kokoško Emilijo. Zgodba ga je silno zabavala in prevzela, saj si je (po njegovem krohotanju sodeč) očitno precej živo predstavljal, kako je kravam zaradi gospodinjinega silovitega vreščanja namesto mleka iz vimen začela teči goveja juha in kako so se mačku tace med tekom zavozlale v vozel, učiteljica pa je začela govoriti po francosko, čeprav francosko sploh ni znala, in je otrokom iz ušes začela rasti špinača. Pa tudi stavku »Vreščala je balkanske kletvice, vrgla je lastnemu možu koruzen storž v glavo in se od samega obupa začela mazati po glavi s kurjimi drekci.« je sledila salva otroškega smeha.

Bila sem prav zadovoljna, ker me ni vprašal, kaj so to balkanske kletvice. Čeprav jih kar nekaj že obvlada, nima pojma, v katero kategorijo spadajo. In če sem večino časa prepričana, da je nevednost huda deficienca, se včasih vendarle izkaže, da malo nevednosti nič ne škodi …

p.s. Je pa na koncu tudi čisto sam povzel nauk zgodbe: »Če ti kdo kaj da, moraš reči hvala. Ampak pozabili so pa še povedat, da moraš reči prosim, če hočeš, da ti kdo kaj da.« Veliki Brat, teorijo res obvladaš …