Ker je bila v lekarni krajša vrsta, ki bi od Malega in Velikega Brata zahtevala približno 5-minutno mirovanje na dokaj omejenem radiju, se je Mali Brat znašel po svoje in že takoj po prihodu stekel za prodajni pult, švignil mimo (že itak), potem pa še toliko bolj zoprno nasajene apotekarice in začel teči kroge med skrbno naloženimi policami s farmacevtskimi strupi. Svoj tek je seveda krepil z zelo glasnim in ponosnim kričanjem (zavzeti tekač je na drugi strani pulta imel svojega »fena«, ki ga je bodril z nič manj glasnim smehom, s katerim je precej pripomogel k vztrajnosti svojega mlajšega brata).
Itak veš, v koga je imela uprte oči vsa vrsta strogih bolnikov, ki se valjda znajo lepo obnašati v lekarni. Itak veš, v koga je imela uprte oči stroga apotekarica, ki seveda zahteva svoj red v svojem sterilnem delovnem okolju. Prav tako veš, v koga je uprla svoj zaboden pogled tudi apotekarica, ki se je prikazala iz ozadja in raje tudi sama očitajoče buljila, namesto da bi pamža nagnala izza pulta, ali pa raje pomagala kolegici skrajšati vrsto …
Ker se mi je zdelo, da nobena od apotekaric ne kaže dovolj empatije do mame, ki ji je mali divjak pač ušel in vidno izkoriščal situacijo pred številno publiko, sem mu rekla le, naj pride k meni šele, ko se bo dovolj utrudil.
Itak veš, kaj si je mislila cela vrsta bolnikov. Itak veš tudi, kaj sta si mislili apotekarici.
No, da bom upravičila njihove sume, bom naslednjič še sama odlavfala par krogov po notranjosti apoteke. Ker je bil sum na mojo norost tako evidenten, ju en takle moj kros sploh ne bi smel presenetiti, a ne?
