Z Velikim Bratom prebirava Makarovičkino Medeno pravljico. Vem, da se boš tudi ti navdušila nad (človeško) stvarnostjo njenih živalskih junakov …
Kakšen neprijazen dan,
pust, soparen in zaspan,
sam ne vem, kam bi se dal,
najraje bi zaspal,
siten sem, ne vem, kaj bi,
slaba volja me mori,
baba ježevka ves dan
se krega in teži.
Pravi mi: »Zabiti jež,
ti na primer, sploh ne veš,
kaj se pravi mati biti,
ježke tri na svet roditi,
ves dan delam in garam
in zakaj te sploh imam,
saj le žreš in godrnjaš,
stanovanje mi packaš …
Kakšen dan, uh, kakšen dan,
ves sem živčno razrvan,
uh, najraje bi odšel
kam daleč stran.
Bolj od njenih bodic
in kostanjevih ježic
zbada oster in strupen
hudobni jezik njen …
Naj kar takoj izve, kakšne znamo biti babe … Arduš!
