Sonček mi sije, čebele marljive
mi letajo s cveta na cvet,
eni so srečni samo, kadar delajo,
drugi pa ližemo med.
One nenehno zmešnjavo urejajo,
meni pa všeč je nered,
one prinašajo, jaz jim odnašam,
lepo urejen je ta svet.
Treba zajeti je sapo,
v čebelnjak vtakniti šapo,
ko pretrpiš bolečino,
ti je potem tembolj fino!
Meni se zdi dosti bolje
biti lenuh dobre volje,
kakor neumna čebela,
ki neprenehoma dela.
Sonček mi sije, čebele marljive
mi letajo s cveta na cvet,
za sladkosnede medvede garajo –
medvedje pa ližemo med.
Tudi tale mojstrovina je seveda Makarovičkina.
Ker sem v življenju očitno bolj zabita čebela, mi je najprej prišlo na misel, da te pesmice z Velikim Bratom ne bi kaj dosti ponavljala. Potem sem se premislila; naj sam ugotovi, kdo je v resnici pametnejši …
