Kdo je plagiator, kateri veleum ga končno razkrinka in kdo smo tepci, ki to beremo?

junij 29, 2008 at 17:57 (misli pohajkujejo)

Včeraj, ko so Veliki, Mali & Stari kamenjali Kolpo, sem sama raje izbrala ležalnik, ga zvlekla v senco pod trto in vzela v roke zadnjo Mladino, ki se je precej obširno posvetila napadu na prepisovalca govorov.

Ni dvoma, da je plagiatorstvo zelo nečastno početje in je zelo prav, da se o tem kritično piše. Vendar me je ob vsem tem obdelovanju predsednikovega nedopustnega početja s tako različnih zornih kotov, iz tako različnih lucidnih in strokovnih glav nekaj zelo zelo zmotilo.

Ker je prepisovalec govor s sposojenimi stavki izustil že leta 2006 (in bil zanj celo nagrajen!), me je še bolj kot nerodno in dokaj neposrečeno predsednikovo izgovarjanje zaskrbela lucidnost novinarjev in komentatorjev (da njihove (ne)objektivnosti niti ne omenjam), saj so za pripravo svojih spisov, v katerih sedaj tako skrupolozno secirajo in obsojajo to početje, očitno potrebovali kar dve leti?!? Še več, tega naj niti ne bi pogruntali čisto sami, saj priznavajo, da jih je na to opozoril eden izmed bralcev Mladine, ki ima zbirko Blairovih govorov. In zna biti, da je on vsega kriv, kaj se je pa tako dolgo obiral!

Seveda preglasno zgražanje nad novinarsko kompetentnostjo sploh ni na mestu; saj je očitno, da so svoj intelektualni ugled zastavili za izbiro pravega trenutka. In ta trenutek bi bil res težko še bolj očiten …

Kdo je že tisti, ki lahko prvi vrže kamen? Z vprašanjem seveda namigujem samo na uvod tega zapisa – Veliki in Mali Brat sta jih metala v Kolpo brez vsakega razmisleka. A sta še otroka in jima tega ne gre preveč zameriti. Se mi pa takole zapoznelo kamenjanje plagiatorja ne zdi nič kaj dosti bolj premišljeno početje.

No, da bi le kamenje priletelo v prave glave …

3 Komentarjev

Kolta

junij 29, 2008 at 05:52 (Mali&Veliki Brat)

»Gjemo na Kolto!« se je zaslišal bojni krik na dvorišču in moja trojica se je odpeljala h Kolpi metat kamne. Ne morem verjeti, kaj vse je lahko več kot perfektna zabava za Malega in Velikega Brata. Brata sta bila navdušena in ko se je izkazalo, da njun tati lahko vrže kamen s slovenskega na hrvaški breg reke in pri tem celo premaga četico fantinov, je bilo navdušenje na vrhuncu.

»Si se tudi kaj kopal?«

»Veš, mami, zame je Kolta pjemjzla,« mi je pojasnil Mali Brat.

Glede na to, da pade v vsako lužo, sem tej trditvi precej težko verjela …

Oddaj komentar

Nespodobno povabilo

junij 26, 2008 at 20:54 (razno)

»V sredo bi pa lahko šli na kakšen hrib?« se je glasilo (na prvi pogled) prijazno povabilo moje sestre in mojega svaka, ki sta oba izkušena in zavzeta planinca. Seveda lahko …

Končalo pa se ni na hribu, ampak na gori! Na Stolu. Najvišji vrh v Karavankah je s svojimi 2236 metri!!! odločno preveč za mojo psihofizično kondicijo, saj se večinoma lotevam hribčkov tipa Šmarna gora. Seveda sta potem morala vso pot poslušati moje tarnanje in me čakati, povrhu vsega pa je bil moj tempo hoje za njiju tako nenaporen, da sta imela več kot preveč časa za sproščeno opazovanje rožic in druge flore, medtem ko sem se jaz ves čas morala ubadati s skrbjo, ali me bo ali me mogoče vseeno ne bo zadela kap.

Uh, sem se namučila! A sem na vrh vseeno prilezla; prav na vrh Stola, ne samo do Prešernove koče (če bi bilo po moje, bi šla samo do koče, saj je celih 60 metrov nižje od vrha), a sta me lumpa z zvijačo spravila prav do vrha. Takrat so bile vse muke tudi poplačane. Če pogledaš fotke, ti bo jasno, zakaj.

So se pa še hujše muke začele že takoj po začetku spusta. Koleni sta me tako boleli, da sem se spuščala kot kakšen kripelj in precej neprijetno je bilo opazovati druge planince, ki so mimo mene drveli navzdol kot kakšni naspidirani gamsi.

No, kripelj sem tudi danes. Boli me, če hodim. Boli me, če sedim. Boli me, če nogi stegnem. Boli me, če ju skrčim. Bolita me tudi roki. Boli boli boli … Vse boli.

Mater vama ‘kakšen hrib’! Dobro sta me nategnila … Povabilo je bilo v resnici naravnost nespodobno, čeprav ugotavljam, da sem na koncu vseeno zelo hvaležna …

5 Komentarjev

Moj sex in the city

junij 24, 2008 at 16:15 (razlike med spoloma)

Danes zjutraj mi je mož poslal mail:

Kako kaj tvoj ’sex in the city life’?

Upam si domišljati, da je bilo vprašanje mišljeno samo retorično (v resnici pomeni: Kako se kaj imaš sedaj, ko si čisto sama doma?), saj si težko predstavljam, da je res pričakoval, da bo dobil iskren odgovor … Vedeti bi pač moral, da se poročena ženska, ki je tudi mama 6- in 3-letniku, prav pohotno, z veseljem, željno, navdušeno in povsem brez slabe vesti (nasprotno – celo z neomajnim občutkom, da ji to vendarle pripada) oklene brezskrbnega sex in the city življenjskega stila, ko se ji ponudi (pre)redka priložnost, da bo en teden čisto sama doma.

No, bom vseeno priznala svojo inventuro: kava s prijateljicami: 4x; kosilo s prijateljico: 2x; martini s prijateljico: 1x; večerni snack ob kozarcu vina: 1x; cigareti: 0-3 na dan; kino: 1x (ampak ne Seks v mestu); masaža: 1x; novi čevlji: 0; nov parfum: 1; nova knjiga: 1; prebrane knjige: 3, seks: 0; nadure v službi: 15; število telefonskih klicev: sploh nisem mogla šteti …

Seveda sem že čisto pozabila, kako je tudi sicer precej brezskrbno sex in the city življenje lahko zelo naporno, čeprav priznam, da po življenjskem stilu, ki že precej bolj vleče na »desperate housewifes«, zelo zelo paše.

Verjetno se tudi tebi zdi samoumevno, da je bil Re: na možev mail naslednji:

Komaj čakam, da se Mr. Big vrne domov.

1 komentar

Modrost pride s slabimi izkušnjami …

junij 24, 2008 at 15:59 (razlike med spoloma)

»Kaj boš pa jutri delal?« sem precej energično vprašala sodelavca.

»Ah …« se je s tihim glasom (ki res ni kazal nobenega navdušenja) pusto zazrl v računalniški monitor. In že mi je bilo malo žal, da sem sploh začela firbcat, a sem vseeno vrtala naprej.

»Ah boš delal?«

»Ja, ah bom delal. Veš, s punco grem v shopping v Trst.«

***

Potem sem bila vesela in zadovoljna, da sama določenih neumnosti v življenju ne počnem več (saj veš, young hearts are foolish, they make such mistakes …).

Ko sem nazadnje na ta način trpinčila svojega moža, sem si prisegla, da je to nepreklicno zadnjič (saj veš, life is too short to play silly games …)

In kot si lahko misliš, sva mi za to mojo odločitev oba zelo hvaležna.

Oddaj komentar

Uganka z wc-ja

junij 22, 2008 at 20:53 (razno, svašta ...)

V službi ženski del naše ekipe uporablja ženski wc v prvem nadstropju velike poslovne zgradbe, skupaj z žensko posadko iz sosednjega računovodskega servisa (kjer se bab res ne manjka). Wc so pred dvema letoma prenovili in lahko rečem, da babnice res dobro pazimo nanj; nove ploščice so vedno čiste, v njem je dišeč osvežilec prostora (ki celo ne smrdi po strupu ali kakšnem cenenem parfumu), poleg tega pa ga res pridno zaklepamo.

In ženska si pač misli, da je v ženskem wc-ju verjetnost, da bo naletela na nespuščeno straniščno desko, zelo majhna – vsaj po moji presoji, predvsem pa po dosedanjih večletnih izkušnjah, saj se to prej sploh ni dogajalo …

Vendar sem v zadnjem času že nekajkrat naletela na nespuščen pokrov! Saj ne da me to tako blazno nervira, bolj se mi zastavlja vprašanje, kako je to mogoče. Ker je nekaj zagnanih računovodkinj situacijo že preverjalo in tudi ugotovilo, da naša »Fata« ni popustila pri vestnosti opravljanja svojega dela, je moji skromni pameti uspelo priti do naslednjih treh možnosti:

a) med ženskimi obiskovalkami wc-ja je šaljivka (beri: provokatorka) z zelo svojevrstnim smislom za humor;

b) na ženski wc zahaja moški;

c) ena izmed računovodkinj je v resnici transvestit!

Vidiš, kaj vse je del kulture in tema pogovora obiskovalk nekega stranišča v neki poslovni stavbi … In če sem zadnjič ugotavljala, kako dedce odlično družita nogomet in pivo, lahko danes mirno zaključim, da ženske nedvomno povezuje goreče sovraštvo do nespuščene straniščne deske. Morala bi samo videti in slišati razdražene babnice iz sosednje pisarne, ki so se odločile, da bodo stvari prišle do dna! Je pa res, da tudi mene kar precej zanima, katera izmed mojih predpostavk se bo izkazala za pravilno.

Rešitev je pa itak jasna:

3 Komentarjev

Dialog meseca junija

junij 19, 2008 at 21:43 (dialog meseca)

»O, živjo, se pa res že dolgo nisva slišala!«

»Ja, res, kako si kaj?«

»Precej garaško. Pa ti?«

»Ah, sprijaznil sem se že, da so na svetu sami kreteni. Se pa zaradi tega še vedno vsak dan sekiram.«

Nekako mi ni uspelo najti nobene primerne tolažilne besede.

2 Komentarjev

Kaj zmoreta nogomet in pivo?

junij 16, 2008 at 04:50 (kar malo zlobno, razlike med spoloma)

Zadnjič (na edini topel dan v preteklem tednu) so naši otroci imeli vrtčevski piknik. Na klopci (v prijetni senčki pod košatim drevesom) v kotu igrišča sem nenadoma zagledala šest fantov, ki so pili pivo iz hladnih piksen!!! Ne, med njimi ni bilo Velikega in Malega Brata, bil pa je moj mož …

To je bila družba šestih fotrov, ki se med seboj sploh ne poznajo preveč dobro (resda se pogosto videvajo, ampak samo za nekaj trenutkov, kadar hkrati pripeljejo vsak svojega otroka v vrtec).

In že nekaj uric pozneje je taista družba razposajenih šestih fotrov (piv v riti jim po lepi maniri vdanih (in neumnih) žena raje ne bom štela) sedela na kavču v moji dnevni sobi, srkala dobro ohlajeno pivo, zobala tople bruschette iz moje kuhinje (ko jih je zmanjkalo, sta jih zamenjala čips in kokice) in strmela v ekran (kam pa drugam). Njihovih vznesenih dialogov in poznavalskih monologov o podajah in strelcih iz leta ‘74 na tem mestu raje ne bom navajala …

Pomislila sem, da fucbal združuje moške kot nič drugega na svetu. Strasti do nogometa sicer nisem nikoli povsem dobro razumela, sem pa zadnjič ob prizoru šestih, od fucbalskega užitka povsem omamljenih dedcev, vendarle dojela, da gre pač res za nekaj, kar tem bitjem zelo ugaja.

In če si dovolj pametna ženska, imaš v tem primeru samo 2 možnosti: ali se mirno in brez besed odstraniš (itak ne bo opazil, da te ni) ali pa gostoljubno pečeš bruschette in pridobivaš pike na ugledu – ne samo pri možu, tudi pri njegovih prijateljih …

Kot veš, živim v stolpnici. In te dni v poznejših popoldanskih urah v dvigalu in pred njim srečujem dedce srečnih obrazov, ki prenašajo palete piva, na katerih diskretno počivajo vrečice čipsa.

Ni kaj, ga ni ‘lima’ na tem svetu, ki bi moške tako držal skupaj, kot to zmoreta nogomet in pivo.

Kot vidiš, ne rabijo prav dosti …

6 Komentarjev

Ni postal slikar …

junij 15, 2008 at 05:05 (razno)

Grace, poglej, kaj so fantje risali včasih!

Risbici sta del tistega zvežčiča s tankimi svetlo modrimi platnicami, ki smo mu včasih rekli risanka (se sploh še spomniš tistih časov!?!), in sta stari skoraj 40 let.

Mogoče je njun avtor takrat mislil, da bo kdaj postal vojak …

No, ni postal vojak. Niti slikar. Je pa postal moj mož.

(Kar je seveda neprimerno težje kot biti vojak ali slikar …)

5 Komentarjev

Prekositi

junij 14, 2008 at 18:18 (jezik(avo))

In ko sem že ravno pri idiličnih, old-fashioned koscih, ti lahko tudi priznam, kdaj sem se prvič zavedla etimologije glagola prekositi …

Bilo je pred leti, ko smo bili na pikniku na neki parceli s starim skednjem, v katerem so muškarci odkrili tri stare kose. Opogumljeni od kakšnih dveh, treh piv, ki so jih že imeli v riti, so začeli vzporedno tekmovati, kdo bo prej pokosil določen del travnika za skednjem … Seveda še zdaleč niso imeli takega sloga kot stari kosec, ki sem ga videla danes zjutraj, sem pa prav v tistem trenutku pomislila: »Jasno, kdor pokosi prej, prekosi ostale!«

In spomnim se, da sem še isti večer odprla sskj, ki kot prvi pomen glagola prekositi navaja: s košenjem prehiteti; postati boljši, uspešnejši od koga je seveda šele drugi pomen tega glagola. Boš rekla, da sem malo omejena, a prvega pomena se čisto zares nikoli prej nisem zavedala.

Vidiš, kosci niso bili kar tako; košenje trave je bilo včasih važno opravilo, ki je moškim vzelo precej časa in energije, in prekositi druge kosce je bilo očitno nekaj zelo uglednega (na misel mi hodi prizor iz filma Cvetje v jeseni) – je že moralo biti, če se je glagol uveljavil na vseh drugih področjih … In res, danes slovenski pobje drug drugega lahko prekosijo z vsem mogočim, s koso pa samo še za hec …

Oddaj komentar

« Older entries