jackie4grace

Danes zjutraj – ko si se ti verjetno odpeljala na morje – sem se navsezgodaj z avtom odpeljala iz idilične vasice ob Kolpi, kjer smo prespali, v drugo idilično vasico ob Kolpi, kjer sem imela seminar. Ti (in sigurno še marsikdo) boš sicer rekla, da 6.15 ni nobena posebej zgodnja ura, čeprav zame je; tako sem na povsem prazni cesti, ki jo je zoprno močil dež in hladila nizka temperatura (ki prej zbuja misel na sneg kot na poletni junij …), še malo zaspano, a vseeno radovedno in z užitkom pasla svoj pogled. Ljubljana je bila tako prijetno daleč in uživala sem ob barvi zelene, razmočene trave pa tudi kapljicah, ki so sem ter tja s kakšnega premočenega drevesa glasno kapnile na avtomobilsko pločevino ali steklo. Cesto je prečkal zelo hiter zajec, prav romantično pa me je zaneslo, ko sem na vrtu pred neko staro hišico zagledala priletnega kosca (z zelenkastim klobukom, modro karirasto srajco z zavihanimi rokavi, zelenimi hlačami in visokimi, črnimi gumijastimi škornji), ki je z enakomernimi zamahi, v lokih podiral precej visoko travo pred sabo. Že dolgo dolgo nisem videla takšnega prizora. (No, zavedam se, da bi bila slika res popolna, če te idile ne bi motrila iz avta, a iti peš bi bilo vendarle precej predaleč …)

In ko sem se popoldne iz idilične vasice 2 vrnila v idilično vasico 1 k Malemu in Velikemu Bratu ter njunemu fotru, so si ravno dajali zelo veliko opravka s svojimi kosilnicami. Veš, imajo tisto tardečo, tisto tastaro, tanovo, tanevarno, tahitro, tanatančno, tasamohodno, tisti dve tapokvarjeni in tudi tiste tri ali štiri taotroške taplastične …

Moške navezanosti na te ropotajoče in brneče stvore itak nikoli ne bom sposobna razumeti in zdi se mi, da je bilo življenje, ko še ni bilo teh sodobnih izumov za posege v naravo, veliko lepše.

Ja, rodila sem se kakšnih dvesto let prepozno …