V službi ženski del naše ekipe uporablja ženski wc v prvem nadstropju velike poslovne zgradbe, skupaj z žensko posadko iz sosednjega računovodskega servisa (kjer se bab res ne manjka). Wc so pred dvema letoma prenovili in lahko rečem, da babnice res dobro pazimo nanj; nove ploščice so vedno čiste, v njem je dišeč osvežilec prostora (ki celo ne smrdi po strupu ali kakšnem cenenem parfumu), poleg tega pa ga res pridno zaklepamo.
In ženska si pač misli, da je v ženskem wc-ju verjetnost, da bo naletela na nespuščeno straniščno desko, zelo majhna – vsaj po moji presoji, predvsem pa po dosedanjih večletnih izkušnjah, saj se to prej sploh ni dogajalo …
Vendar sem v zadnjem času že nekajkrat naletela na nespuščen pokrov! Saj ne da me to tako blazno nervira, bolj se mi zastavlja vprašanje, kako je to mogoče. Ker je nekaj zagnanih računovodkinj situacijo že preverjalo in tudi ugotovilo, da naša »Fata« ni popustila pri vestnosti opravljanja svojega dela, je moji skromni pameti uspelo priti do naslednjih treh možnosti:
a) med ženskimi obiskovalkami wc-ja je šaljivka (beri: provokatorka) z zelo svojevrstnim smislom za humor;
b) na ženski wc zahaja moški;
c) ena izmed računovodkinj je v resnici transvestit!
Vidiš, kaj vse je del kulture in tema pogovora obiskovalk nekega stranišča v neki poslovni stavbi … In če sem zadnjič ugotavljala, kako dedce odlično družita nogomet in pivo, lahko danes mirno zaključim, da ženske nedvomno povezuje goreče sovraštvo do nespuščene straniščne deske. Morala bi samo videti in slišati razdražene babnice iz sosednje pisarne, ki so se odločile, da bodo stvari prišle do dna! Je pa res, da tudi mene kar precej zanima, katera izmed mojih predpostavk se bo izkazala za pravilno.
Rešitev je pa itak jasna:
Ito said,
junij 23, 2008 at 8:59 am
Pri nas na Japonskem imamo desko, ki se električno avtomatsko spusti. In ni nobenih prepirov. Vsaj na tem področju tehnologija rešuje spor med spoloma …
Ampak potem pa žensko že kaj drugega moti.
Saška said,
junij 23, 2008 at 9:48 am
Obstajajo pa tudi tiste, ki gredo v drugo skrajnost. V soboto na Blogresu, torej v javnem WC-ju v Cankarjevem domu, sem na ženskem stranišču dobila popolnoma pokrito školjko – s pokrovom.
OK, krasno, ko to počneš doma, ampak res mi ne paše na javnem WC-ju še ročno dvigovati pokrovke preden sploh morda ugotovim, da je zabasan s papirjem, da ne rečem še s čem hujšim. No, ta pred mano je bila pedantna in redoljubna, kajti pod pokrovom me ni čakalo darilo presenečenja.
lili said,
junij 24, 2008 at 11:41 am
se strinjam s saško, enkrat tega celo nisem opazila, in sem začela lulati na pokrov!!! Res, da sem sama kriva, slepa kura pač, samo vseeno ne štekam zakaj zapiranje pokrova na javnem veceju.