S tistim golobom se je zgodilo nekaj strašnega. Jajce sem namreč vrgla v smeti! Golobička je potem zelo žalovala in se še precej časa vračala posedat in z žalostnim gruljenjem tožit na morilkin balkon.
A so mojo obupno slabo vest hitro potolažile vse moje bližnje sosede: »Če ne bi ti tega naredila, bi pa jaz!« me je bodrila najodločnejša med njimi. »To pač tako je, ne smeš biti preveč občutljiva.« Očitno smo v naši stolpnici same hudobe …
Sem pa izvedela, da imajo v sosednji stolpnici lepo golobje potomstvo na balkončku! Vem pa tudi, da je nekaj ulic stran stanovanje v bloku, kjer se tetka postavi na balkon z vrečo zrnja in hrani golobe. Kot bi gledal Benetke v Šiški! (Definitivno za poslikat, ampak ne poznam njenega timinga; upam, da se mi nasmehne sreča in jo kdaj ujamem.)
Torej: še so dobri ljudje na svetu in zaradi moje hudobije golobje vrste vsekakor ne bo pobralo.
No, babe firbčne, zdaj veste, kaj se je zgodilo s tistim golobom … 
mars said,
julij 29, 2008 at 08:47
Golobi so živali in spadajo v naravo. Mi smo ljudje in smo si zgradili hiše. Oni nimajo nobene pravice gnezdit pri nas in nam puščati svojega sranja (imam zelo slabe izkušnje) po balkonih. In tudi to ni naravno, da se jih hrani…
A sem ti kaj olajšala vest?
Pa ne me narobe razumet, sem jim tudi jaz pustila lubčkom srčkom mamici očiju svoja jajčka, da bojo mladički… pa ni bilo od tega čisto nič lepega, le zeloooo velik nered in potem se vedno znova vračajo, da bi ta jajčka spet pustili tam. NO GO!!