jackie4grace

Veliki Brat se je vse poletje veselil šole; sicer ne da bi jo prav posebej težko čakal, celo nasprotno, zelo brezskrbno in temeljito je užival svoje počitnice, a se je sam sebi vseeno zdel zelo pomemben, ker ne bo več hodil v vrtec, ki je itak samo za »ta male«.

Navdušen je bil nad šolskimi potrebščinami, ki sem jih kupila povsem brez njegovih navodil in tudi asistence; celo pohvalil me je: »Mami, vse si dobro izbrala!« Sodeloval je (pa še to samo po telefonu) le pri izbiri motiva na torbi – đazni spiderman – a kaj hočem, torba je njegova in sem popustila njegovemu okusu, ki zelo podlega modnim muham sodobnih šestletnikov.

Danes pa je njegovo navdušenje nad šolo iz ure v uro vidno kopnelo; porajalo se mu je nešteto vprašanj in skrbi:

»Zakaj je sploh treba hoditi v šolo?«

»Koliko časa bom moral hoditi v šolo?«

»A zdaj bom pa vse življenje hodil v šolo?«

»Koliko je stara moja učiteljica?«

»Jaz pa ne znam šteti, kaj bo pa zdaj?«

»A si ti tudi kdaj hodila v šolo?«

»A se lahko iz šole izpišem, če hočem?«

…

Kar se pa mene tiče, pa itak priznam, da niti malo še nisem pripravljena na njegovo šolo. Meni se pač zdi, kot da sem ga šele včeraj rodila (pa čeprav je od včeraj do danes v resnici minilo celih šest let …)! In s takim občutkom je prav čudno dojemati, da bo jutri treba sesti v šolsko klop. Moj malček!

No, imela sem šest let časa za pripravo (le kaj so imeli v glavah, da so nam v šolo začeli pošiljati šestletnike?!?). To so bila leta užitkov, igre in veselja: kadar sem bila pri volji, sem z lahkoto opravila z vsemi ninjami, duhci in celo spidermana sem ti spedenala, če sem bila v pravem mudu. Zdaj pa slutim, da me čakajo resnejše igre, v katerih ne bom vedno izpadla taka frajerka, tudi če se bom zelo trudila.

Draga Grace, če se ti zdi, da imam tremo, ker gre moj sin v šolo, se čisto nič ne motiš!

Na večernih radijskih poročilih sva z Velikim Bratom slišala predsednika, ki je svoj nagovor šoloobveznim otrokom in njihovim staršem zaključil z zamislijo, da je šola cool. Prav rada bi mu verjela …

Še eno nočko prespimo, pa gre Veliki Brat v prvi razred!

Jutri zjutraj bova šla skupaj v 1.B in medtem ko Veliki sploh še ne ve, kaj vse ga še čaka, jaz raje sploh ne pomislim, kaj vse ga (beri: me) še čaka …

Kakorkoli, (vsaj) jutri zjutraj bom ponosna mama p’ručka č’ručka.

p.s. Šolska torba tehta 4,9 kg.

Oba Brata sta neusmiljeno in neutrudno lovila po morju. Povsem nepričakovani ulov, ki sta se ga celo sama ustrašila, je zgledal takole:

Je bil pa kos obale pod našo bajtico res pravo naselje rakovic vseh starosti in velikosti, enostavno se jih ni dalo prešteti in med poležavanjem na plaži so me urna, postrani premikajoča se bitjeca neštetokrat zmotila z žgečkanjem, ko sem jim s telesom zapirala pot čez pomol. Mali Brat jo je dosti slabše odnesel, velika rakovica ga je uščipnila v palček na nogi – sploh ne tako malo, a ni nič jokal.

Veliki Brat kar ni mogel prikriti svojega začudenja nad bratčevim junaštvom: »Mami, če bi mene uščipnila, bi se drl kot nor!«

Rada verjamem …

Spodnja leva enka se je v ustih Velikega Brata že kar nekaj časa poslavljala. Čeprav nas je vse mikalo, da bi mu malo pomagali in bi tako zobek prej izpadel, tega ni dovolil in je potrpežljivo čakal »nočko«, ko mu bo zobna miška pod povštrom pustila nagrado. Mulc je bil precej kvalitetno poučen o mišjih izplačilih, saj je od prijateljčkov slišal, da se z enim samim zobkom lahko zasluži celo 15 evrov! Seveda si nisem mogla kaj, da ne bi pripomnila, da to sigurno velja samo za zlate zobe. Jasno, da se mu o zlatih zobeh nič ne sanja in je mislil, da sem si spet vse izmislila … Še manj mu je bil všeč moj preverjeni podatek, da v naši stolpnici zobne miške plačujejo samo po 2 evra in pol za zobek.

Je bil pa zato toliko bolj poln upanja, če bi mu zobek izpadel na Hrvaškem: »Tukaj pa zobne miške sigurno dajejo še več evrov,« je slišal neznano kje …

Verjetno si znaš predstavljati občutek, ko te nekdo zmoti med dremanjem v popoldanski siesti. »Mami, mami, tati mi je izruval zob!« je zmagoslavno vpil Veliki Brat v moja od spanja čisto gluha ušesa. In to prav zdaj, ko jaz spim? so bile moje tihe misli, na glas pa sem se seveda navduševala skupaj z njim.

Izkazalo se je, da hrvaška miška v denarnici ni imela drugega kot bankovec za 10 evrov. Pustila pa jih je kar v lončku, kamor smo čez dan spravili zobek (ima pač malo drugačen običaje…). Mali škrbec je bil precej zadovoljen z izplačilom hrvaške zobne miške in je takoj obžaloval, da se mu ne maje še kakšen zobek …

Blagor vam, mularija; vaša vera v zmaje, ninje, čarovnice, spidermene, zobne miške me kar dosti stane … sem premišljevala, ko sem naslednje jutro hotela zobek pospraviti iz lončka in ga prestaviti na varnejše mesto. A zobka ni bilo več! Pa ne, da hrvaška zobna miška zares obstaja?

p.s.1 Hrvaška zobna miška alias Mali Brat se je igrala kuhanje in je zobek vkuhala neznano kam …

p.s.2 Pa tako lep namen sem imela shraniti mlečne zobke svojih sinov. Nič, bo pa videti, kot da je Velikemu Bratu manjkal en mlečni zob …