Včeraj sta Veliki & Mali Brat vendarle prišla do svojega čisto pravega viteškega kosa. Dogajalo se je v radovljiškem starem delu mesta, kjer sta na eni izmed stojnic uočila ročno izdelane in poslikane meče. Da o ščitih z razno raznimi grbi, nožih, sekirah in buzdovanih niti ne govorim.
»Mami, takoj nama kupi meč, pa boš lahko moja pliceska,« me je prepričeval Mali Brat. In mami je potem res poskušala iz sebe spraviti kar največ barantaškega znanja:
»Gospa, meči so po 10 evrov, ampak vam ga dam za 8!«
»Kaj pa če vzamem dva?«
»Ja, potem je to 16€, gospa.«
(Res ne vem, zakaj se mu je moje vprašanje zdelo tako nesmiselno …)
Takoj zatem so že stekla pogajanja za ščite. Jasno, da sta si Brata izbrala najgnusnešjo zmajasto poslikavo. In mami je potem iz sebe poskušala spraviti kar največ pogajalskega znanja. Tu bi ji precej lažje uspelo, če se ne bi vmešal prodajalec: »Gospa, pa če sta jima všeč ta dva, jima kupite ta dva. Ne vsiljujte jima svojega okusa.«
Verjetno je opazil moj pogled, ki se je nevarno nagnil v zoprnost, in dodal: »Jaz se še danes spomnim, kako sem kot otrok zaradi tega trpel.«
Imaš pa res dober spomin, stari, mi je šinilo skozi glavo, rekla pa sem samo: »Uh, gospod, jaz še danes trpim zaradi tega.«
Nakup se je končal tam nekje pri 30 evrih … Doma pa se je začelo pravo viteško obleganje – reševanje ‘pliceske’, kralja in dvornega norčka se je neprekinjeno odvijalo vse popoldne, do nočke … Potem sta Brata morala spat; danes pa se bo obleganje verjetno nadaljevalo …
