jackie4grace

Letos beležim že kar nekaj prelomnih dogodkov v svoji kuhinji in prejšnji teden sem zagodla še enega – prvič v življenju sem namreč skuhala marmelado!

Ko sem pred kakšnim mesecem vletela k prijateljici, se je na kuhinjskem pultu važila z zajetno serijo kozarčkov marelične marmelade.

»Jaz, čisto sama!« je upravičeno ponosna odgovorila na moje vprašanje, kdo je to packal.

Seveda je morala takoj priznati recept (z vsemi časovnimi, količinskimi in drugimi malenkostnimi, za marmelade zelo pomembnimi detajli) in še vsa ostala tehnična navodila.

Potem sem kakšen teden zbirala vse potrebno; korajžo, čas, voljo, kozarce za vlaganje, spet drugič sem kupila želirni sladkor; potem sem se le odpravila po marelice … In ko se je doma nabralo vse potrebno, sem se – priznam, da s precej treme – lotila svojega prvega tovrstnega podviga.

Bom kratka; resnici na ljubo marmelada ni uspela tako dobro kot prijateljici (vsaj po mojih predstavah ne), je namreč malenkost bolj tekoča, ampak so družinski jedci prišli do strokovne ocene, da je boljšega okusa! (Očitno se me kar dobro bojijo …)

Zato sem te dni blazno važna; vse znance morim s podarjenimi kozarci marelične marmelade (beri: če ti ni do marelične marmelade, bolje, da me ne srečaš …).