jackie4grace

Situacija je taka, da po novem 3x na teden delam v taksi službi … (in morda bi mi bilo res lažje, če bi me kar požrl medved???). Veliki Brat je namreč na vsak način hotel ohraniti stike s fanti iz vrtca in ker so se vsi tudi letos vpisali v malo šolo nogometa, on (izjemoma) ni hotel biti izjema. Torej požrtvovalna (a neumna) mama taksistka dvakrat tedensko vozi sina brcat žogo … Da se bo le otroček dobro počutil pa da ne bo frustracij pa da se razgiba pa socializira pa normalizira pa ne vem, kaj še vse flancajo tisti zagovorniki hobijev za otroke.

Ampak to še ni vse; tudi na poletnem tečaju plavanja se je Veliki Brat imel odlično, celo tako odlično, da si je zaželel tudi jesenskega plavalnega tečaja! Torej požrtvovalna (a neumna) mama taksistka ob torkih naloži sina v koreto in ajdi na bazen. Saj veš, da se bo hrbtenica lahko zdravo in normalno razvijala, da bo dobro osvojil tehnike plavanja pa da se socializira pa da se ne zafrustrira pa da …

Kot veš, ima ta mama še enega sina! In ta naš Mali Brat je v tej enačbi vedno nekakšen višek: »Ti boš pa hodil na nogomet, ko boš še malo zrasel. Ti pa še ne moreš plavati, si res še premajhen.« Seveda ni mogoče, da se požrtvovalni (a neumni) mami ne bi zasmilil tudi mlajši sine; in kar milo se ji je od same sreče storilo, ko je nagruntala, da se ob času nogometa v isti stavbi odvijajo tudi športne urice za cicibane! To bo pa kar maksimalno koristno in zdravo izkoriščen čas! Najraje bi samo sebe kušnila na lice, ker sem se tako fajn spomnila in vse skupaj spedenala …

In zdaj pomisli! Čeprav v vse te otroške interesne dejavnosti niti malo ne verjamem, saj še najraje vidim, če se pamža podita po travi ali se doma igrata s svojo domišljijo – če povem čisto po pravici, to enostavno pomeni, da meni ni treba niti s prstom mignit, kaj šele kam taksirat –, se je vseeno končalo tako, da sem postala tipična sodobna mama, ki je v popoldanskem času navadna taksistka svojih otrok (saj se sicer lahko čist zafrustrirata pa ne dovolj socializirata pa totalno zaležita in postaneta navadna zarukanca in bom na koncu samo jaz kriva, ker ju nisem hotela nikamor vozit!!!).

Torej mi zaenkrat ne preostane drugega, kot da v času nogometa in cici športnih uric še sebe nekam vpišem …

Morda na balet za predane in požrtvovalne, a neumne mamice? Ah, kaj bi se afnala! Triki in pravila uspešnega drenjanja z ostalimi predanimi starši taksisti na parkiriščih pred telovadnicami bi mi prišli neprimerno bolj prav …

Medtem ko je za Velikega Brata šola še vedno boljša kot počitnice, kot vrtec pa »itak«, je vse kazalo, da se Mali Brat nikakor ne bo sprijaznil z jutranjim odhajanjem v vrtec. Sicer nisem ravno ponosna na izbor njegovih besed, s katerimi pojasnjuje, zakaj vrtca ne mara: »Vjtec je pizdlast!«, ampak to vseeno veliko pove …

Če ti povem, da je bilo njegov jok slišati iz drugega nadstropja (v katerem je bilo okno zaprto) v prižgan avto (v katerem je bilo okno prav tako zaprto), ti bo jasno, kako silovito je tulil. Jasno ti je tudi, kako zelo so bili vsi mimoidoči starši veseli, da to ni njihov pamž … Seveda se je po moževem odhodu pomiril v dveh minutah! Uprizorjena tragika je namreč samo za starše in očiten poskus, ali sva se pripravljena premisliti in mu vendarle dovoliti, da ostane pri babici, ki »ni pizdlasta«.

Na tihem sem se že spomnila obeh prijateljic, ki sta svoja otroka iz vrtca obupani izpisali, čeprav pri nas ta možnost ne obstaja in čeprav se mi niti malo ni sanjalo, kako bi se nadloge znebili.

Zadevo je potem rešil Veliki Brat: »Mami se bom jaz z njim pogovoril,« se je samozavestno ponudil. »Ja, prosim,« sem mu sicer rekla, ampak tebi lahko priznam, da od njunega pogovora res nisem pričakovala nobenega haska.

Ko smo se peljali v avtu, sem ujela še zadnji del njunega dialoga: »A ti nisi nič jokal za v vjtec?« je resno zanimalo Malega.

»Ne, nič,« je ful važno povedal Veliki.

»Pjov, pol pa jaz tud ne bom.«

Mali Brat se že dva dneva zjutraj ni drl …