jackie4grace

V nedeljo sem očetu pajsnila (a samo za nekaj dni) Marinčkovo knjigo Skok v smetano. V smetano je skočil, skakal in morda še skače posebni blejski izumitelj Peter Florijančič.

No, tole ti hočem povedati. Knjigo bi nemudoma uvrstila na seznam obvezne srednješolske literature, saj bi tako mladci pravočasno slišali za kakšen uporaben žigolovski nasvet, mladenke bi že dovolj zgodaj izvedele, komu na primer namenjati hvaležnost, ker je – med drugim – izumil parfumsko stekleničko s pršilcem. Obojim pa seveda niti malo ne bi škodilo prebiranje o tem, da je dobro hoditi po svetu z odprto in prijazno glavo. Tudi branje knjige, ki se bere skoraj kot kakšna elegantna tračkarska revija, saj veliko pripoveduje o tem, kako se je Peter z Rečice družil z vso svetovno elito in dobival zamisli za svoje izume, je seveda svojevrstna izkušnja. Mene sta v smeh spravili predvsem dve zgodbici:

1. o Petrovem izumu za brisanje smrklja; kot deček si je namreč rad brisal smrkelj v rokav (verjetno te ne bo čudilo, da je izum pritegnil moje zanimanje, ker ima to navado tudi naš Mali Brat …). Ker se je Petrova mama zaradi tega jezila, je domiselno odrezal nogavico in si jo nataknil na zapestje. Obleka je tako ostala čista. Razumevajoča in demokratična mama pa mu je izum za brisanje smrklja potrpežljivo prala …

2. in zgodbica o klubu blejskih ljubimcev, za katerega članstvo je bilo menda treba opraviti sprejemni izpit, ki je bil fantovsko neusmiljen: »Na plesu v hotelu si moral osvojiti neznano žensko in jo nato spolno zadovoljiti na nekaj deset metrov oddaljenem drevesu ob jezeru, katerega deblo se je udobno ukrivljeno iztegovalo nad vodo in tako ponujalo ravno pravšnji naslon za omenjeni podvig.«

»Člani nenavadnega kluba blejskih ljubimcev so se oklicali za »kurbežnike« in so imeli pod ovratnikom pripete zlate broške v obliki moškega spolnega uda. Med sprejemnim izpitom je žirija podvig iz polteme ocenjevala in na podlagi strogih meril kandidata bodisi sprejela med člane kluba ali pa ga zavrnila, kar sploh ni bilo redko. Najboljši je za nagrado dobil broško s pravim diamantom in jo je lahko nosil, vse dokler se ni kdo drug izkazal še bolje od njega.«

Sicer dvomim, da klub blejskih kurbežnikov še obstaja, a vseeno raje bodi pazljiva, če boš kaj hodila po Bledu …

»Pa zamudnino imate!« me je že takoj malo po osmi zjutraj izza svojega računalnika sicer prijazno, a resno in strogo opozorila študentka v vlogi knjižničarske izposojevalke.

»Pa zamudnino imam?« sem iskreno začudena in precej zmedena vprašala.

»Ja, 5 dni,« je pazljivo odgovorila, verjetno v pričakovanju kakšne burne reakcije; domnevam namreč, da so v takih primerih bibliotekarji navajeni raznoraznih popizditisov bralcev …

Nisem se hotela izgovarjati na črni scenarij, ki je prejšnji teden doletel našo družino in je bil v resnici glavni in edini razlog, da sem popolnoma pozabila na rok izposoje, zato sem samo vprašala: »Torej boste od mene hoteli nekaj denarja?« Vprašala sem sicer prijazno, a z nedvoumnim tonom – ki je seveda sporočal: »Ferdamani lopovi bibliotekarski, spet me boste olupili …« – in smrkljica ga je čisto dobro razumela, zato pa mi je še toliko bolj ponosno sporočila vsoto, ki ji jo je naračunal kompjuter: »9 evrov!«

Ker imam zelo ekspresivno obrazno mimiko (ne da bi se hvalila, ampak to so mi res že večkrat rekli) in ne znam (niti nočem) prikrivati svojih občutij, sem jo seveda zabodla s pogledom, zato je v zagovor takoj dodala pojasnilo: »Ja pač, 5 dni zamudnine imate,« – seveda v nedvoumnem tonu, ki je sporočal: »In ne mi zdej tlele srat …«

Kot bi imela strupeno kačo v denarnici, sem izvlekla 10 evrov in jih ji pomolila, a sem se vseeno odločila še malo srat: »Oprostite, kdaj bi pa morala vrniti knjige?«

»Saj vam piše na izpisku, ki ste ga dobili.«

Tu pa sem res morala še malo poostriti ton: »Očitno sem pozabila prebrati in sedaj sprašujem vas. Vam pa piše v kompjutru, v katerega pravkar gledate.«

Vdala se je in s težavo, a dovolj cinično izdavila: »Pred petimi dnevi.«

»No, zanima me, na kateri datum?«

»15. oktobra; danes pa je 20. Zamudnina je 5 dni.«

(Mater znaš super računat, tamala …)

»Torej ste mi zaračunali zamudnino tudi za nedeljo in soboto popoldne?«

»Ja, seveda, 5 dni zamudnine imate! To je jasno.«

»To je jasno, čeprav v nedeljo in soboto popoldne ne morem vrniti knjig?«

Na pomoč ji je priskočil za odnose s strankami očitno kompetentnejši kolega, na videz nekakšna mešanica med Slonom in Sadežem, ki se je zadrla name: »Ja, zamudnina se šteje tudi za nedeljo in soboto popoldne. Tu ni nobenega dvoma.«

??????????

Seveda, tu ni nobenega dvoma. Knjige sem v knjižnico res prinesla prepozno, tudi če odštejem soboto popoldne in nedeljo … Torej sem kriva. To z lahkoto priznam. A mi vseeno ni všeč logika tovrstnega kaznovanja zamudnikov. Zamudnina je bila precej visoka (vsaj meni se taka zdi), ker sem imela sposojenih kar 9 enot, ki so jih vse pomnožili s 5 (čeprav bi jih po mojem morali s 3,5 …).

In sporočilo? Kdor več bere, naj tudi več plačuje?

Nič ne rečem. Ampak včasih se mi kaj zazdi nepravično. Pa tudi če ni nobenega dvoma …

p.s. Morda veš, ali lahko pri dohodnini med olajšave navedem sponzoriranje knjižnic s plačevanjem zamudnine?

Če ni nobenega boljšega plana, po navadi ob nedeljah popoldne (tj. po vedno, ampak vedno! preobilnem kosilu; moja mama namreč streže porcije za sestradane mastodonte) pade ideja: »Kaj ko bi skočili vsaj na Sveti Peter?« Če povem čisto iskreno, je ob prepolni riti vedno (ampak vedno!) najprej nekaj vihanja nosu, potem pa vendarle pride na vrsto tisti skok na Sveti Peter oziroma še malo više, na Sankaško kočo … Tudi včeraj je bilo tako.

Se že posedava s sestro v avto, ko ji rečem: »Ja, pa keš za čaj vzemi.«

»Nimam niti evra, kar ti ga vzemi.«

»Ma dej baba, se mi ne ljubi po denarnico,« (saj sem bila že prijetno usidrana na sedežu). Potem vendarle odprem predal in jo zagledam: »Ah, super, saj je tukaj.«

Vzponček na Sveti Peter prav odlično (tudi gladko in brez prevelikega sopihanja) teče v zlatem in prisrčno toplem jesenskem popoldnevu. Nekje na tretjini poti pa me v glavi zapeče zelo zoprna pomisel: »Jebe***, denarnice nisem vzela iz avta!!!«

»Pa to se zdaj spomniš!!!«

»Ja, pa pejt jo nazaj iskat, no, če češ pit čaj.«

»Ne, kar ti jo pejt, ti si jo pozabila.«

»Ja, pa vseen ti pejt, ti si hitrejša od mene; saj obljubim, da te počakam točno tukaj.«

»Pff,« pihne in skoraj brez besed (človek je pač razočaran, če ve, da na vrhu ne bo čajčka) lezeva naprej … Obema se v glavo prikrade isti vic. Tisti o želvicah … Še preden obnoviva vic, ki se ga pripoveduje zelo počasi, tako dolgo, da poslušalca dobro naživicraš, že prilezeva do cerkvice … Pogled v nebo pričara krasne vzorce, saj se po nebu ganja nešteto pisanih zmajarjev, padalcev in kar je še takega ‘planktona’.

»Kje imaš fotoaparat?«

»Hm, v avtu …« se kislo nasmehne sestrica.

Sicer še enkrat poskusim: »Dej, pejt dol v avto po denarnico in fotoaparat, obljubim, da te počakam tukaj.« A moja sestra pač ni želva …

Bile so tri želvice. Prijateljice. Res dobre prijateljice. Nekega dne so si rekle: »Zakaj ne bi enkrat naredile piknika, ker se tako dobro razumemo?« Vse tri so se navdušile nad zamislijo in želvice so se mrzlično začele pripravljati na piknik. Ker so hotele, da je piknik kar najbolj popoln, so dorekle prav vsako najmanjšo reč: kaj bodo jedle, kaj bodo pile, s čim se bodo sladkale, kakšne prtičke in pribor bodo imele itn. Zataknilo pa se je pri lokaciji. Niso se mogle dogovoriti, kje naj imajo piknik. Nikakor se niso mogle strinjati glede lokacije, zato je ena predlagala, da kar krenejo na pot in se bodo ustavile na kraju, ki se bo vsem trem zdel najprimernejši za njihov piknik.

Pa so šle. In so hodile. 1 leto. 2 leti. 3 leta. Nič. Nobena lokacija se jim ni zdela dovolj veličastna za njihov piknik, ki mora biti res popoln. Hodile so naprej, pač počasi kot želvice, a vztrajno. Še četrto, peto, šesto, sedmo leto. Sedmo leto so se ustavile (morda so bile že malo naveličane in so vendarle ugotovile, da so našle popolno lokacijo). Začele so postavljati za piknik. Ko so pripravile vso hrano in pijačo, je ena izmed želvic ugotovila, da so pozabile odpirač za vino!!! Kaj takega! Brez vina pa na tako imenitnem pikniku ne bo šlo! Kje bodo sedaj dobile odpirač? In imeti morajo prav tisti popolni odpirač, ki so ga pozabile doma! Rešitev je bila samo ena: ena izmed njih se mora vrniti domov po odpirač! Dogovorile so se, da izžrebajo želvico, ki bo morala potovati celih 14 let in bo drugima dvema prinesla odpirač, da bodo lahko začele svoj piknik. Ostali dve pa sta morali priseči, da brez nje piknika ne bosta začeli. Želvica je odšla; njen odhod je zanjo pomenil dolgih 7 let hoje v vsako smer, za prijateljici pa dolgih, dolgih 14 let čakanja …

Želvica je hodila in hodila, prijateljici sta čakali in čakali, ko pa je minilo skoraj 13 let, je ena izmed čakajočih prijateljic rekla: »Kaj, ko bi kar začeli piknik? Dovolj dolgo sva čakali.«

»Tega ne smeva, obljubili sva …«

A je mikalo tudi njo, saj je bila tudi ona že naveličana čakanja. Še malo sta cincali in iskali opravičila za svojo izdajalsko odločitev (le kateri norec pa lahko čaka 14 let?), potem pa vendarle začeli piknik brez prijateljice.

In ko je piknik že veselo tekel, se je izza bližnjega grma zaslišal posmehljiv glas: »Sem vedela, da ne bosta mogli tako dolgo čakati!«