jackie4grace

Včeraj zvečer (takoj zatem ko jima je še čisto nov, zelo minimalistično opremljen frizerski salon uspelo spremeniti v nekaj, kar bi bilo lahko ostanek prizorišča hude bitke neprištevnih divjakov, in potem ko sem z barvo na glavi in vsa pokrita z zaščitno pelerino skakljala za njima po salonu in ju rotila, naj se umirita, in – ah, preveč je, da bi vse stisnila med dva oklepaja, bom avanturo raje opisala posebej) sta Veliki & Mali Brat dobila darilo za rojstni dan od moje prijateljice (Veliki je praznoval junija, Mali pa že februarja, ampak ta zamuda jasno pove, koliko imam časa za druženje s prijateljicami).

Ah ja, darilo … Ljudje se menda obdarujemo zato, da se razveselimo, si izkažemo pozornost pa naklonjenost pa … Tako vsaj teorija tega prijetnega akta, ki se ga gre tako rada človeška rasa, praksa pa …

Otroška darila so še posebej fantastična. Vse bolj sem mnenja, da niso čisto nič potrebna in da (razen seveda raznim babycentrom in podobnim štacuncam) nikomur ne prinašajo nobene koristi. A otročki se jih seveda noro razveselijo; čeprav bi starši verjetno precej manj zapravljali, če ne bi kar naprej ignorirali dejstva, da otroško navdušenje večinoma traja nekje med 5-10 minutami, saj potem barbika ali spiderman nonšalantno (in za večno) pristaneta na kupu ostalih barbik in spidermenov. Kadar pa otroško navdušenje nad darilom vendarle traja nekoliko dlje, ti pa to takoj da vedeti, da imaš pred sabo skoraj čudežnega darovalca – tako rekoč človeka genialca, ki je velik umetnik, poznavalec in strokovnjak na področju kupovanja otroških daril in ga je zato treba še posebej čislati – taki ljudje so namreč izjemno, izjemno redki (res pa je, Grace, da ti pašeš mednje). Problem je sigurno v tem, da si (večini) današnjih otrok daril sploh ni treba želeti … itak se že rodijo v polno sobo igrač!

Otroška darila pa implicirajo še nekaj fantastičnega! Bolj kot ti gre otrokova mamica ali fotr na živce, lažje ju z darilom za njunega ljubega mulčka zaj****. Zvočne igrače (hm, govorečih robotov in smejočih se žog imamo pol otroške sobe), pa t.i. didaktične igrače, kot so razne sestavljanke, plastelini in vodne barvice, so idealni, saj bosta morala starca sedet zraven otroka, kadar se bo izmislil in bo hotel pacati s plastelinom.

No, le poglej, kaj sem v SOBOTO!!!!!!! med 7. in 8. uro zjutraj morala početi zaradi njunega zadnjega darila!!! Verjemi, da sem med sestavljanjem vneto razmišljala in si izmišljala razne načine, na katere ju bom ves dan silila v igranje s formulo in robotom. Naj vsaj cenita mamin trud, saj moje tragedije ob dveh polomljenih nohtih zaradi njunih kock itak ne bosta nikoli razumela …

p.s. Ura je 10.15. Formula je že pol ure parkirana pod omaro, zaradi robota pa sta se že najmanj trikrat stepla!

Ja, otroška darila so res fantastična …