jackie4grace

Bile so tri želvice. Prijateljice. Res dobre prijateljice. Nekega dne so si rekle: »Zakaj ne bi enkrat naredile piknika, ker se tako dobro razumemo?« Vse tri so se navdušile nad zamislijo in želvice so se mrzlično začele pripravljati na piknik. Ker so hotele, da je piknik kar najbolj popoln, so dorekle prav vsako najmanjšo reč: kaj bodo jedle, kaj bodo pile, s čim se bodo sladkale, kakšne prtičke in pribor bodo imele itn. Zataknilo pa se je pri lokaciji. Niso se mogle dogovoriti, kje naj imajo piknik. Nikakor se niso mogle strinjati glede lokacije, zato je ena predlagala, da kar krenejo na pot in se bodo ustavile na kraju, ki se bo vsem trem zdel najprimernejši za njihov piknik.

Pa so šle. In so hodile. 1 leto. 2 leti. 3 leta. Nič. Nobena lokacija se jim ni zdela dovolj veličastna za njihov piknik, ki mora biti res popoln. Hodile so naprej, pač počasi kot želvice, a vztrajno. Še četrto, peto, šesto, sedmo leto. Sedmo leto so se ustavile (morda so bile že malo naveličane in so vendarle ugotovile, da so našle popolno lokacijo). Začele so postavljati za piknik. Ko so pripravile vso hrano in pijačo, je ena izmed želvic ugotovila, da so pozabile odpirač za vino!!! Kaj takega! Brez vina pa na tako imenitnem pikniku ne bo šlo! Kje bodo sedaj dobile odpirač? In imeti morajo prav tisti popolni odpirač, ki so ga pozabile doma! Rešitev je bila samo ena: ena izmed njih se mora vrniti domov po odpirač! Dogovorile so se, da izžrebajo želvico, ki bo morala potovati celih 14 let in bo drugima dvema prinesla odpirač, da bodo lahko začele svoj piknik. Ostali dve pa sta morali priseči, da brez nje piknika ne bosta začeli. Želvica je odšla; njen odhod je zanjo pomenil dolgih 7 let hoje v vsako smer, za prijateljici pa dolgih, dolgih 14 let čakanja …

Želvica je hodila in hodila, prijateljici sta čakali in čakali, ko pa je minilo skoraj 13 let, je ena izmed čakajočih prijateljic rekla: »Kaj, ko bi kar začeli piknik? Dovolj dolgo sva čakali.«

»Tega ne smeva, obljubili sva …«

A je mikalo tudi njo, saj je bila tudi ona že naveličana čakanja. Še malo sta cincali in iskali opravičila za svojo izdajalsko odločitev (le kateri norec pa lahko čaka 14 let?), potem pa vendarle začeli piknik brez prijateljice.

In ko je piknik že veselo tekel, se je izza bližnjega grma zaslišal posmehljiv glas: »Sem vedela, da ne bosta mogli tako dolgo čakati!«