jackie4grace

»Če si že dobila knjigo, pa vsaj speci kakšne mafine!« me je očitajoče opomnil Veliki Brat, ko je naletel na knjigo receptov. Potem smo jo skupaj listali in nazadnje le prišli do izbranca: polentni mafini (Veliki Brat je namreč velik požeruh na polento). Naša zagnanost je bila tako velika, da se nam je celo ljubilo skočiti v trgovino, ker vseh sestavin (kot po navadi) ni bilo doma …

Brata sta pomagala po svojih močeh, med mešanjem je precej zletelo naokoli po kuhinji, a sem se prepričevala, da »vsaka šola pač nekaj stane«. Ker sem sumila, da jima parmezan, ki ga recept zahteva, ne bo ravno po godu, sem ga vmešala na skrivaj in brez komentarjev, vse ostale sestavine pa sta kar nekako odobrila, sploh polento.

Lahko si predstavljaš nestrpno pričakovanje (verjetno najdaljših 20 minut v njunem življenju), ko sta skoraj napopana na pečico opazovala, kako se mafini pečejo. Mali Brat je ves čas pametnjakarsko opozarjal: »Stekla se pa ne smemo dotaknit, kej je vjoče … A ne, mami?«

Po 20 minutah so bile rumene kepice pečene in vsem odraslim degustatorjem so kar teknile, edina otroka med degustatorji pa sta se precej spačila. Grimasa na ksihtku Velikega Brata je nakazovala, da je nosek zavohal nekaj zoprnega. Že precej razočaran je v mafin ugriznil zelo previdno, predvsem pa malenkostno kot kakšna mravlja in se potem še malo bolj spačil. Seveda ga ni hotel pojesti do konca.

Čez čas me je sestra vprašala, ali sem dala noter tudi parmezan in takrat se je Veliki Brat razsvetljensko zadrl: »Aha!!! Sem vedel, da je notri ta smrdljivi PARTIZAN. Fuj!!!«