Še ena o volji

november 27, 2008 at 18:44 (razno)

Pred več kot desetimi leti, tam enkrat, ko sem bila absolventka in se mi ni nič kaj mudilo s pisanjem diplome, mi je prijateljičin mož JJ (pa ne nekdanji predsednik, čeprav bi tale JJ z največjo lahkoto lahko bil predsednik in je verjetno prav škoda, da ni), ki je v življenju zelo uspešen in res veliko dam na njegovo mnenje, med klepetom ob večerji rekel: »Zdaj pa dajmo tole našo prijateljico nekaj vprašat.«

Takoj sem pomislila, da se bo začelo zasliševanje, zakaj še nisem diplomirala (to je bila takrat namreč moja šibka točka) in sem kar sama načela: »Ja, saj vem, zdaj me boš pa zasliševal, zakaj še nisem diplomirala,« sem se začela vleči.

»Ah, kje pa! To sploh ni pomembno. Če bi hotela diplomirati, bi itak že zdavnaj diplomirala,« je rekel zelo zelo indiferentno in zavzeto postavil svoje vprašanje.

Mene pa je udarilo kot strela: BUM! BUMF! DONF! BUUUUM! POK!

Kaj je pa zdaj to? A ta mogoče hoče reči, da jaz NOČEM diplomirati? Jaz bi že zdavnaj diplomirala, če ne bi … pa če bi … pa če ne bi … Jebemti, prav ima! sem nazadnje vendarle morala priznati. Če bi hotela, bi res že zdavnaj diplomirala!

Ostalo pa itak že veš. Diplomo sem napisala v enem mesecu, v naslednjih dveh pa naredila še tiste 3 diplomske izpite. Očitno sem to res hotela …

p.s.1. JJ me je takrat vprašal, zakaj nimam nobenega fanta. No, tudi to sem potem, ko sem res hotela, z lahkoto zrihtala …

p.s.2. Krasno je, da je princip Če bi hotela XXXX, bi že zdavnaj XXXX! univerzalen; lahko ga uporabiš za kar koli. Res pa je, da se dostikrat pretvarjam, kot da zanj še nisem slišala in sem vedno znova polna izgovorov. Mater mi …

4 Komentarjev

Ena o volji

november 26, 2008 at 19:50 (drugič bo bolje?)

Ko sem danes zjutraj sedela v avtu in čakala v koloni na semaforju, je mimo mene švrknila kolesarka in že sem lahko videla samo njeno roko, ki mi je še prijazno mahala v pozdrav. Soseda, ki se v službo vozi s kolesom. In v meni se je zbudil nek nedefiniran občutek, razpenjal pa se je med občutkoma, ki ju lahko povsem dobro definiram: tj. med zavistjo in med slabo vestjo. Zmrdljivo sem se ozrla na termometer, ki je kazal -1. Seveda me je streslo, a signal je bil jasen! Če lahko ona (ki še zdaleč ni edina), bi lahko tudi jaz, a ne? »Čisto preprosto je, preveč izgovorov imaš, zato se v službo ne voziš s kolesom!« sem zatrla sama sebe, ko sem se poskušala potolažiti, da jaz pa res ne morem, ker zdaj je pa res preveč mraz, pa 2 otroka imam pa … Hm, pa soseda, ki vsak dan (tudi v mrazu) kolesari v službo in iz nje, ima tudi 2 otroka … Hm hm hm …

Da je bilo spoznanje še bolj temeljito, sta se čez kakšne tristo metrov nasproti na kolesih pripeljala še dva mlada fotra (sklepam po otroških sedežih, ki sta ju imela na kolesih) in tako eliminirala moj izgovor, da jaz pa res težko, ker imam majhne otroke.

Še enkrat sem si morala priznati tisto Rugljevo – češ da je lenoba najhujši človekov sovražnik – in se skesano peljala naprej.

Če bi se res hotela voziti s kolesom v službo, bi se že zdavnaj vozila. In ko se bom res hotela voziti s kolesom v službo, se bom tudi vozila. Tako preprosto je to …

Zato ta trenutek lahko samo čestitam vsem, ki že imajo voljo se vozit s kolesom. Sama pa neham iskat izgovore.

6 Komentarjev

Kaj bi rekla Sabina Obolnar?

november 25, 2008 at 19:00 (svašta ...)

»BTW: A si se prebrala v Nedeljcu?!« mi je zadnjič v komentar napisala Polna glava. Komentar sem prebrala šele v soboto, dokaj pozno zvečer, in seveda me je takoj zafirbcalo, le kaj imajo pa mene za vlačit po Nedeljcu?!? Ta Glavnemu se tudi slučajno ni ljubilo po cajtng ob pozni sobotni uri, da sem že skoraj dobila malo surle, a sem vseeno moralo počakati do nedelje zjutraj.

Prelistam enkrat. Ne najdem nič. Drugo listanje mora zato biti bolj detajlirano, ko na drugi strani zagledam znano besedilo iz posta polne glave! Pa celo moj komentar na ta njen post …

Bila sem prepričana, da si je novinarka pridobila dovoljenje avtorice bloga za objavo njenega posta v časopisu, a sem danes ob klikanju po Polni glavi izvedela nasprotno. Je pa res, da sem že v avtu komentirala nekako takole: »Post je sicer eden boljših, kar sem jih prebrala, vseeno se pa sprašujem, kakšni so to časi, da novinarji prepisujejo z blogov?!? Le kaj bi na to rekla uredniška eminenca Obolnarjeva?«

Naj te samo spomnim, da je Obolnarjeva tista urednica, ki je pred dobrim letom v nekem svojem uvodniku hitela zlivat žolč po čudakih blogerjih … Resda tokrat niso bili njeni novinarji tisti, ki so kopipejstali od blogerke, so pa tisti z Dnevnika iz taistega foha kot ona. In prav zato me res zanima, kaj bi na to rekla Obolnarjeva!

p.s. Draga Polna glava, tvoj post je res odličen – tudi sama sem ga polinkala, pravkar že drugič!, pa te prej nisem vprašala za dovoljenje, ampak v blogerskem fohu je linkanje star običaj, a ne? :) – in tudi prepis svojega posta v časopis ne smeš vzeti nič drugače kot kompliment. Novinarka je bila po mojem samo malo nerodna. Seveda pa ne pravim, da je to dopustno. Nasprotno!

Oddaj komentar

Viseči žnablji ali o tem, kako sem nasmejala zobozdravnika

november 25, 2008 at 15:53 (drugič bo bolje?, svašta ...)

buldog

»Bova pa danes kar anestezijo dala, da ne bo bolelo,« je bil velikodušen moj zobozdravnik.

»Naj mi bo,« sem rekla in resignirano odprla usta.

Potem se je lotil dela. Pa ti ne bom pravila o tem, kako me je zalivalo z vodo pa s prahom pa s smrdečim prahom pa spet z vodo pa z nevemčimševse, pa niti o tem, kako mi je vse to šlo na živce …

Ko je zdravnik končal, mi je dajal še neka navodila in ko naj bi mu odgovorila, je opazil, da me malo matra, ker nimam nadzora nad spodnjo ustnico.

»Oprostite, ampak malo ste smešni, vam ustnico vleče navzdol,« je bil iskren, ko se je trudil, da ne bi crknil od smeha.

»Ker vidim, da imate radi take štose, vam lahko povem še enega,« sem rekla in pri tem imela občutek, da se mi bo spodnja ustnica vsak trenutek povesila do tal, če je ne bom dobro zgrabila z zobmi ali pa vsaj podprla z roko …

»Pred leti sem bila pri zobozdravniku na Bledu in mi je ravno tako dal anestezijo. Žal nisem vedela, da mi ustnica ohlapno in krepko visi navzdol, in sem se popolnoma samozavestno sprehodila od ordinacije do parkirišča (prehodila sem približno pol Bleda!!!). V avtu sem vsa zadovoljna hotela še enkrat preveriti belino svoje nove plombe, ko me je v trenutku skoraj zadela kap. Iz ogledala je name prežal buldog! Spodnja ustnica je visela navzdol popolnoma nenadzorovano, da sem kazala vse spodnje zobe in še malo čeljusti, sama pa tega sploh nisem vedela! Po Bledu sem hodila z visečim žnabljem, verjetno vsem mimoidočim v veselje in začudenje …«

Kot si lahko predstavljaš, sta se zobozdravnik in njegova asistentka krohotala od smeha. Kako bi se šele krohotala, če jima ne bi zamolčala, da sem se tistega dne še posebej skrbno »upedenala«! Ne spomnim se točno priložnosti, ampak tako je naneslo, da sem takrat imela nekaj dni na testni vožnji en tak šik mini moris in sem se z njim vsa važna odpeljala na Bled! Od važnosti sem si seveda oblekla tudi en tak šik teliran plašček z visokim in kosmatim ovratnikom. In tako upedenana sem stopicljala po Bledu!

Žal nisem vedela, da mi žnabelj visi čez brado …

5 Komentarjev

Sava

november 23, 2008 at 21:34 (razno)

Sava je dajala vtis, da je ledena …

s73f9212

s73f9209

s73f92101

s73f9211

1 komentar

Veselim se samo čisto potihoma …

november 23, 2008 at 21:18 (razno)

Današnji nedeljski sprehod si bom verjetno zapomnila … Vsaj za nekaj časa.

Bil je namreč nagnusno mrzel. In prav zaradi tega mraza so se mi misli potihoma, ampak res res potihoma, začele sprehajati po toplih krajih.

s73f9220

Za oblačkom, ki sem ga izdihavala v mrzel zrak, sem opazovala čudovito snežno belino Triglava, ki se je nežno krpala z nebesno modrino. In potihoma, ampak res res potihoma, sem pomislila, kako lepo bela bo karibska mivka in kako lepo se bo nanjo prelivalo toplo, toplo, toplo karibsko morje …

Ker pa je do odhoda treba prespati še celih »šest nočk« in ker me Murphy rad zeza in ker sem zaradi vseh njegovih štosov, ki mi jih je že zakuhal, že kar malo vraževerna, sem se raje predala snežno belim kuricam in hrastovim šiškam.

s73f9215

s73f92031

4 Komentarjev

Rože za ženo

november 23, 2008 at 20:53 (s temi zapisi samo dražim moža ...)

Včeraj popoldne smo dobili nenapovedan obisk. Žlahta od ta Glavnega … Sorodnica je bila navdušena nad našo mini cvetlično dekoracijo v dnevni sobi: »O, pa še prav rož’ce imate na mizi v soboto popoldne!«

s73f9198

In ker imam tako rada navdušene ljudi in ker vem, da navdušenje dobro vpliva na človeški organizem, ji nisem hotela pokvariti razpoloženja. Kar pomeni, da ji nisem hotela priznati, da naš »čudoviti aranžma«, kot ga je imenovala, ni nič več kot samo ostanek tistih v celofan ovitih šopkov vrtnic, namočenih v škafe, ki stojijo pred blagajnami pri raznih veletrgovcih …

s73f9200

Takole je šlo: ta Glavni je pušeljc nonšalantno vrgel na trak blagajne – saj veš, taki tipi si ob tem mislijo: pa naj bo, še tele rože za ženo, da nav spet rekla, da ji že pet let nism kupu rož … – in to s tako indiferentno gesto, kot bi na trak fliknil najbolj navadne čigumije brez cukra, za katere je res popolnoma vseeno, kdo jih bo požvečil … Šopek je potem zložil v avto in tudi v to početje ni vlagal kaj več romantične pozornosti, saj je čezenj vrgel še nekaj nakupljene robe. Rezultat?

Ko sem pušeljček odkrila v škatli z nakupljeno robo, so iz celofana popadali cvetki rdečih vrtnic – zelena stebla so med listjem štrlela v luft kot obglavljena!

In tako smo v soboto popoldne dobili naš »čudoviti aranžma«, ki ga je tako prijazno občudovala njegova sorodnica …

s73f9201

2 Komentarjev

Kaj počne?

november 20, 2008 at 17:42 (razno)

Včeraj sem od prijateljev dobila slike z nekega piknika. Med njimi je bila tudi tale.

plesalka foto: IJ

Kaj po tvojem počne?

Se smeji?

Se muza?

Pleše?

7 Komentarjev

Zamenjali streho po pomoti

november 19, 2008 at 05:54 (svašta ...)

Malega Brata ta teden ni v vrtcu, ker je bolan, sem pa včeraj popoldne vseeno zavila na govorilne ure. In že iz avta opazila pred hišo parkiran tovornjak z nekim dvižnim mehanizmom nad streho.

»Pa ne da je ravnateljica vendarle našla denar za popravilo strehe že letos?!« mi je posmehljivo poletelo skozi misli, ko sem se spomnila zadnjega mučnega sestanka z ravnateljico, na katerem je jadikovala, da ni denarja in da bodo azbestno kritino na našem vrtcu zamenjali nič prej kot šele leta 2010.

»Presenečenja se dogajajo, draga moja,« sem rekla sama sebi in že pozabila na vse skupaj.

Potem pa sva z vzgojiteljico sedeli v jedilnici (na tistih mini stolčkih), obrnjeni proti oknu, tako da sva obe videli, kako je z glasnim pokom na tla priletel kos nečesa, kar je bilo povod, da sva načeli temo streha.

Poslušaj, tole je zabavno. Ravnateljica vseeno še ni našla denarja za zamenjavo strehe na našem vrtcu, ampak se je zamenjava zgodila zato, ker so se ZMOTILI!!! Streho naj bi zamenjali v neki drugi enoti, a so se delavci ZMOTILI in v nedeljo prišli odstranit staro streho z našega vrtca. Torej je naš vrtec prišel do nove strehe PO POMOTI!

Glede tega, da so bili otroci, medtem ko potekajo dela na strehi, ves čas v vrtcu in da so zaščitno ograjo postavili šele po ukrepanju neke razjarjene mamice, ki se je šla zdret na pomočnico ravnateljice, tokrat ne bom zgubljala besed …

Je pa res, da komaj čakam, da se bo ZMOTIL še kdo in končno prišel popravit ograjo vrtčevskega igrišča. Ravnateljica tudi za to namreč nima denarja …

s73f9001

4 Komentarjev

Slaba šala

november 18, 2008 at 21:17 (fuj fuj fuj, samo za kadilce)

V zadnjem času se mi določene stvari dogajajo prvič v življenju! Ko sem danes hitela proti lekarni (obiskovanje lekarne se mi pa v življenju žal stalno ponavlja; pravzaprav sem na točki, ko imam že skoraj za vsak organ svoje arcnije oziroma žavbo in se z večino ljubljanskih lekarnarjev že tikam …), sem že od daleč lahko videla, da pri vhodu stoji kreatura v beli halji. Od daleč je bilo tudi očitno, da se kreatura ne premika in nič posebnega ne dela, ampak tam samo stoji. Se mi je sicer zazdelo malo čudno (temperatura je bila vendarle ogabno nizka), ampak sem hitro prepoznala stojo kadilca.

Lekarnarica je ob pol devetih zjutraj stala pred vrati lekarne in zavzeto kadila; ob vhodu ima celo postavljen takšen visok pepelnik, ki si jih včasih lahko videla po hodnikih! Priznam, da sem bila nemalo presenečena in da kaj takega nisem videla še nikoli. Moram pa tudi priznati, da ni bilo videti prav nič apetitlih; zgleda, da v svoji glavi od lekarnarjev, ki naj poosebljajo zdravje, pamet in načitanost (vsaj držijo se vedno tako, kot da so pogoltnili vso pamet tega sveta), ne pričakujem, da kadijo – čeprav imajo seveda vso pravico kaditi – sploh pa ne pred vhodom v lekarno, in to tako, da se mora pacient najprej prebiti skozi dimno zaveso, preden lahko naroči svoja zdravila.

Mogoče je bila moja osuplost precej očitna, saj me je lekarnarica na glas povabila naprej, a takoj ko je odprla usta in se je zaslišalo: »Kar naprej stopite,« s tako zdelanim kadilskim glasom – voix Gauloises, kot rečejo tisti Francozi –, mi je takoj postalo jasno, da morajo biti redni obiskovalci te lekarne takega prizora vajeni. Po glasu sodeč se tista ženska zbuja tudi ponoči in hodi kadit, ti rečem …

Kljub nemajhni simpatiji do kadilcev in razumevanju pogubne kadilske strasti moram pripomniti, da je lekarnarica s čikom v rokah pred vhodom v svoj hram zdravja zgledala kot slaba šala v kakšnem tipično zajebanem slovenskem filmu …

3 Komentarjev

« Older entries