jackie4grace

Prav tam, kjer je okoli sušilca rogovil tisti zoprni serviser, ki se mu ni dalo poslušati mojega babjega čenčanja (kar sem mu seveda zamerila), sem danes nekaj našla.

Ko sem se prvič po njegovem odhodu s škafom mokrega perila približala sušilcu, sem se najprej morala začeti sprdovati, češ kaj zdej, tele vrečkice! naj hudič sam za sabo pospravi, če mu že več kot osemdeset evrov plačujem za pol ure dela, naj mi vsaj ne svinja po bajti!, med pobiranjem tistih njegovih vrečkic pa sem prijela za … šraufenciger! Lep, velik, z neko posebno lučko, kar specialen se mi zdi (čeprav je jasno, da o šraufencigerjih nimam pojma), z malo ironije lahko rečem, da zgleda čisto tak, kot bi ga hotel imeti vsak seriozen serviser z neprekosljivim smislom za filozofijo »Ja, gospa, resnica je taka, da je perilo vsekakor treba posušiti, če je mokro,« kot ga je imel tudi majster, ki me je oropal, a ni hotel poslušati mojega razlaganja.

Kar smeje se mi, draga moja, kar smeje se mi, ker se mi dozdeva, da ga bo filozofar iskal … ali pa ga je že … In kako se mi bo šele smejalo, če me bo poklical! In kako se mi bo šele smejalo, ko me bo moral vprašati, ali je morda izvijač pozabil pri nas … Potem boš vendarle moral poslušati moje razpredanje, a ne striček?

Vidiš, takole občasno – a vendarle zelo redko – se le pokaže, da je še malo pravice na tem svetu … Prisežem, da sem bom vmes spomnila kakšen kvalitetno neprijazen odgovor, ki si ga serviserček zasluži …

Če pa ne boš poklical, pa hvala za šraufenciger, pezdetek. Sicer ga ne znam uporabljat, ampak vseeno hvala …