Ker so v otroški sobi pregorele vse štiri žarnice in ker se mi je zdelo nespodobno in zanikrno Brata še kakšen dodaten dan pustiti, da se igrata v temi, smo se včeraj popoldne odpeljali proti Merkurju. Njuno izsiljevanje »da gresta z mano kupit žarnice samo, če jima bom kupila še kakšno igračko in da pol bosta pa zares sobo tako lepo lepo pospravila, da bom dol padla; res, mami, boš vid’la, no…« sem preprosto ignorirala in kar odpeljala na Rudnik.
Ker mulca nista hotela sodelovati na noben način (dosti bolj ju je mikala hoja po dežju in skakljanje iz ene luže v drugo), sem glasno znorela že na vhodu v trgovino, da so ja vsi lahko opazili, kako vstopata uboga fantka z noro in histerično mamo … Nič, še kakšne trikrat je bilo treba res glasno zalajati na njiju, še posebej pri Merkurjevi večmetrski prednovoletni dekoraciji (sredi trgovine imajo kao smučišče z napeljano sedežnico, na kateri se vozijo plišasti medvedki, naokoli pa je vse polno polarnih medvedov, ki delujejo na nekakšne baterije, saj se vsi bolj ali manj pozibavajo; skratka, če kdo želi zgubiti živce s spravljanjem otrok od medvedjega zimskega cirkusa, naj jih le pelje v Merkur …), potem pa smo se le nekako prebili do oddelka z žarnicami.
Tako sem vsaj mislila, ker sem kmalu ugotovila, da je Veliki Brat izginil. A se je spet pojavil, še preden sem zagnala paniko. V rokah je zmagoslavno držal otroško budilko: »Tole si mi že zdavnaj obljubila … daj no, mami … veš, da bom zjutraj lažje vstajal!« je začel svoj prepričevalni nagovor. Seveda je izbral model, ki ga sama ne bi nikoli izbrala (mislil je, da se ladjica na vrhu odstrani in jo bo spuščal po vodi), ampak kičasti stvorček bo itak v njegovi sobi …
Draga moja, če misliš, da je budilka zvonila ob sedmih zjutraj, tako kot sem jo nastavila, se seveda obupno motiš. Stvor je celo popoldne cvilil vsake pol ure, saj ga je Veliki Brat navil vsakič, ko je šel mimo. In tudi ko sem že mislila, da sem stvar dokončno vzela v svoje roke in je vendarle nastavljena za ob sedmih zjutraj, se je malo čez pet zjutraj izkazalo drugače!
Tako sem spet izpadla kot čisto navadna koza, ki ne obvlada tako preproste lekcije, kot je: Če greš kupovat žarnice, pač kupi samo žarnice.
Potrošništvo imam že v krvi, vrag me pocitraj …

emetadindon said,
november 15, 2008 at 8:54 popoldan
Za potrošništvo se nič ne sekiraj! Poskrbi le, da bo sine svojo sposobnost prepričevanja v življenju dobro uporabil… Pa sladko spite te noči
P.S. Morda pa bi uro le prestavila v svojo sobo ali vsaj na hodnik?
jackie said,
november 15, 2008 at 10:45 popoldan
ah, ja, zelo verjetno je, da jo bom kar nekam pospravila, tako da je ne bo nikoli več našel
kameleonka said,
november 15, 2008 at 11:11 popoldan
Res čeden kos!