Moški za volanom …

marec 30, 2009 at 12:12 (razlike med spoloma, s temi zapisi samo dražim moža ...)

Verjetno si najprej pomislila, da sem v resnici hotela napisati tisto že ustaljeno, moškim neverjetno strah zbujajočo besedno zvezo ‘ženska za volanom’.

Ampak ne, napisala sem točno to, kar sem mislila. Mislila pa sem na tisto precej klasično pozicijo. Moški za volanom. In ženska na sopotnikovem sedežu … Če povem še bolj natančno, mislila sem na tisto pogosto pozicijo, ko on vozi, ona pa  (jasno da samo z najboljšimi nameni) nenadoma vzklikne: »Pazi!«, ker zazna kaj nevarnega.

Primer: genij za volanom speljuje s parkirišča, gleda desno, z leve pa prihaja avto (ki ga sopotnica seveda prej zagleda, ker ona gleda levo, šofer pa desno), zato ga opozori: »Pazi, avto!«

»Pa saj vidim! Kva pa spet cviliš!« se muškarac zadere osorno, naveličano samozavestno in nejevoljno. On itak vse vidi, da o milijon kilometrih, ki jih je prevozil, še preden je ona rekla ‘avto šola’, sploh ne govorita!

—

Podrobnosti niti ne bom opisovala. Ampak to so tiste pozicije (ko moški šoferski genialec lahko vidi tudi na levo, čeprav je obrnjen na desno, ampak kaj bi sedaj utrujala s takimi sitnicami …), v katerih si dečki ne pustijo oporekati! Volan je njihova domena. In ženšče tumpasto, lahko bi že enkrat razumelo, da je verjetno res ponižujoče, če te mora še baba opozarjat, kako voziš …

—

Potihem ostajam prepričana, da se moški največkrat zakištajo samo zato, ker na sopotnikovem sedežu nimajo ženske, ki bi jim rekla: »Pazi!« In seveda, več kot jasno je, da bodo tole moje trditev zares razumele samo ženske …

10 Komentarjev

Zapufal se je za karte

marec 30, 2009 at 10:54 (Mali&Veliki Brat)

yugiju

Pred nekaj tedni me je Veliki Brat (ko smo bili ravno v trgovini s čevlji in je bila trafika tako blizu, mami no …) nagovoril, naj mu posodim denar za yugiju (ali kakšne že?) karte.

Veliki Brat ima nekaj svojega denarja (okoli 70 evrov), ki ga je dobil od obeh babic, dedijev in prababice kot malo đeparca ob različnih priložnostih. Mali skopušnik ves denar lakomno in oprezno čuva v neki zguljeni denarnici, ki mu jo je dala prababica, hrani pa jo pri njej v Radovljici, na skrivnem mestu: »Veš, če jo odnesem v Ljubljano, mi bo mami takoj vse pobrala,« je oprezno ravnanje z denarnico nekoč pojasnil svoji prababici. ?!????

Nazaj h kartam. Kart mu nisem hotela kupiti pod nobenim pogojem. »Ti kar naslednjič v Radovljici vzemi denar in potem bova šla kupit karte,« sem bila sprva neomajna. Ker pa tudi jaz nisem čisto iz kamna, sem nazadnje le popustila, pod pogojem, da mi denar vrne.

 »Mami, seveda ti bom vse vrnil!« je hitel hvaležno zatrjevati.

Pomisli, škatlica tistih bednih papirnatih kart je stala 21 evrov!!! in še nekaj. Niti na kraj pameti mi ne pride, da bi mulcu sponzorirala take bedarije! O, pa še kako mi boš vrnil, sem si mislila sama pri sebi, na glas pa sva se dogovorila, da mi vrne 20 evrov.

—

Včeraj v Radovljici …

»Saj res, dolžan si mi denar za tiste yugiju(?) karte in prosim, če mi ga takoj vrneš.«

»Ne, pa nisem!«

To je bil samo začetek pregovarjanja, v katerem je sodelovala vsa (ožja in širša) družina. Veliki Brat je trmasto kljuboval vse popoldne, čeprav med vsemi družinskimi člani ni našel nobenega podpornika. Trmasto sem vztrajala tudi sama, čeprav je vmes na neki točki Mali Brat od nekod prinesel svojo denarnico in s svojimi prihranki hotel poravnati bratov dolg … Proti večeru, pred odhodom v Ljubljano, se je v pogajanje vključil še ta Glavni in Veliki Brat mi je, zalit s solzami krokodiljega formata, vendarle vrnil svoj dolg. In sovražil me je precej neprikrito …

—

Kljub vsemu upam, da sva oba ponovila lekcijo: jaz, da se denarja nikoli ne posoja (niti lastnemu sinu), mali židek pa, da se denarja nikoli ne izposoja (niti od lastne matere) …

5 Komentarjev

V koliko minutah bom brez celulita?

marec 30, 2009 at 07:55 (dialog meseca, fuj fuj fuj)

»Ti, zdaj mi pa ti, ki si strokovnjak za marketing, povej, do kam tole lahko še gre,« sem se zazrla v ta Glavnega, ko sem na televiziji videla v oglas, v katerem ti povedo, da hujšaš med spanjem, če se prej namažeš s kremo. Res me zanima, kako etično je takole izigravati nesrečne debeluške? Pa ne samo njih, je namreč skorajda ni babe, ki ne bi vedno raje še malo shujšala …

»Ja, saj veš, marketinške laži oglaševalcev z zajetnim budžetom so se od nekdaj in se tudi vedno bodo tolerirale,« je rekel precej indiferentno.

»No, kaj pa boš rekel, če ti povem, da so zdaj odkrili serum, ki celulit odpravi v dveh minutah?!?«

»Aja, za koliko minut ti ga pa odpravi?«

Oddaj komentar

Kdo si me upa zaparkirati?

marec 26, 2009 at 11:32 (fuj fuj fuj)

ČE SAMO ŠE ENKRAT PARKIRAŠ SVOJO BEDNO KORETO NA NAŠEM PARKIRIŠČU, TI RAZBIJEM GOBEC IN ŠE KORETO!

ZVEČER SE PRIDEM ULEČ K TVOJEMU MOŽU, TI PA BOŠ S SVOJO RITJO MORALI ČAKATI PRED VRATI SPALNICE! … ČE SI PA SLUČAJNO TIP, TI BRCA V JAJCA NE UIDE!

(p.s. želim ti nekako dopovedati, da NE PARKIRAJ, kjer ti svane!)

 

Zgoraj sta samo dva primera sporočil, ki so se mi motala po glavi, ko sem premišljevala, kaj naj napišem na pildek in ga zataknem na koreto oslu, ki je danes zjutraj nonšalantno spustil ograjico na našem službenem parkirnem mestu in parkiral svojo zglancano koreto.  

Mogoče boš rekla, da sem prehitro izgubila živce, ampak ker sem bila danes zjutraj v dveh urah kar dvakrat!!! zaparkirana, me je razpiz**** kot že dolgo časa ne.

No, potem sem se vseeno odločila za bolj soft sporočilo: PROSIM, NE DRZNITE SI PONOVNO PARKIRATI NA NAŠEM PARKIRIŠČU! (podpis)

Se pa res vedno znova sprašujem, kaj so to za eni ljudje, ki si dovolijo nekoga zaparkirati?

Egoisti, ki jim je popolnoma vseeno, ker bodo z napačnim parkiranjem nekoga spravili v stisko?!?

Omejenci, ki itak ne znajo predvideti, da bodo z napačnim parkiranjem nekoga spravili v stisko?!?

Šaljivci, ki jih zabava, če z napačnim parkiranjem nekoga spravijo s stisko?!?

Flegmatiki, ki jim je popolnoma vseeno, če z napačnim parkiranjem nekoga spravijo v stisko?!?

?

Ker v življenju še nisem nikogar zaparkirala in upam si celo trditi, da tega tudi ne bom nikoli naredila, pač vedno znova preganjam imbecile, ki to počnejo. Sem tudi človek, ki mu v nobenem primeru ne bi padlo na misel, da bi neupravičeno parkiral na mesto, rezervirano za invalide. Zato seveda preziram vse, ki to počnejo.

Ti povem, ima me, da bi razbijala gobce. Pa njihove korete tudi!

p.s. Včasih se mi zdi, da sem samo bedna marioneta v rokah kakšnega velikana, ki nevidno usmerja dogodke okoli mene. Ta velikan seveda nima kaj dosti smisla za humor in očitno ga poigravanje z mojo potrpežljivostjo prav rajca … Bednik …

4 Komentarjev

Biblijska bulica?

marec 24, 2009 at 18:37 (fuj fuj fuj, jezik(avo))

Ali ganglijska cista.

Ali ganglion.

Kakšno neverjetno moč imajo besede! In kako zelo spreminjajo moje občutke.

Ganglijska cista? Grozno, sliši se kot nekaj za umret …

Ganglion? To bi bil lahko kakšen grozodejen junak iz grških mitov …

Biblijska bulica? To je pa slišati že skoraj mikavno, mistično …

Kakor koli bom svojemu stvorku že rekla, mi gre na živce, ker boli in se ga bo treba znebiti.

Punktiranje? Sliši se kot nekaj za kozlat …

In prav zato je mogoče bolje, da tegale posnetka ne pogledaš čisto do konca.

3 Komentarjev

Ah, to je pa …

marec 24, 2009 at 09:14 (svašta ...)

»Samo tole bi vam še rada pokazala, ko sem že tukaj,« sem že pred kakšnimi šestimi rekla svojemu nekdanjemu zdravniku in mu pomolila svojo desnico, ker sem hotela, da pogleda dokaj bolečo in motečo bulico, ki se je pojavila na zgornjem delu zapestja.

»Ah, to je pa od tenisa! Boste pač morali malo nehati igrati tenis,« je promptno in zelo samozavestno postregel s pojasnilom.

»Tenisa pa res že zelo zelo dolgo nisem igrala. Mislim, da bulica ne more biti v nobeni povezavi s tenisom,« sem nasprotovala.

»Saj sem vam rekel, nehajte igrati tenis, pa bo!« me je strogo utišal.

Vol zarukan, sem si tiho mislila in tudi recept za žavbo, ki mi ga je napisal, takoj vrgla proč.

Tenisa tudi po tem dogodku seveda nisem igrala, bulica pa je bila še kar na zapestju in sem jo enkrat (bolj za štos) pokazala učiteljici joge, ki pa je zgleda res malo coprnice in se ukvarja s tuina masažo.

»Ah, to pa ni nič,« je rekla, dvakrat močno pritisnila na bulico in stvorek je naslednji dan izginil … !!!???!!!

To je bilo pred dvema letoma. Sedaj pa se je bulica spet pojavila. In ker sem bila danes zjutraj (ampak zaradi drugih razlogov) pri svojem novem zdravniku, sem mu mimogrede pod nos pomolila še svojo E.T.-jevsko desnico s čudaško izrastlinico.

»Ah, to je pa ganglion,« je takoj ugotovil. Pojasnil, da ne gre za nič nevarnega, mehurček, ki ga lahko punktiram ali operiram …

Jaz pa bom raje poklicala jogistko in naj najprej ona malo pritiska, šele potem se bom ukvarjala s punktacijami in operacijami, če bo treba.

V resnici sem ti hotela povedati, da je sodobni slovenski človek popolnoma nor, če vdano zaupa mnenju enega samega zdravnika. No, res je, da nekatere zavarovalnice že ponujajo drugo mnenje …

Me pa malo skrbi, da je imel prav moj prijatelj zdravnik (kardiolog), ki mi je že pred leti rekel: »Joj, samo zdravnikov ne sprašuj za mnenje! Raje kar sama pogruntaj, kaj ti je.«

Zdaj vidim, da se tip sploh ni zezal.

5 Komentarjev

Dobila sem pismo!

marec 20, 2009 at 11:32 (fuj fuj fuj)

Iz zdravstvenega doma so mi v obliki tiste oguljeno rumenkaste dopisnice poslali vabilo, naj na cepljenje pripeljem Velikega Brata. Ker smo vabilo v nabiralniku našli šele včeraj zvečer, na cepljenje pa je bil naročen že danes ob 11.30 in tudi malo pokašljuje, sem se jim odločila sporočiti, da ga na cepljenje ne bo.

vabilo

Ampak na dopisnici ni nobene telefonske številke!!!??? Se morda zdravstveni ustanovi zdi samoumevno, da številko poznam? Ne, sploh ne, v resnici je še huje! Ti sistemi so nas že zdavnaj navadili na neverjetno ponižno hlapčevsko odzivanje – boš že poiskala telefonsko številko, saj jo itak moraš, cepljenje je namreč zakonsko obvezno in če ne boš hotela priti navzkriž z zakonom, se boš že pomujala in nekje izbrskala našo številko …

Pa še nekaj me draži. Ta veličastni sistem mi danes zvečer domišljavo sporoči, naj pripeljem otroka na cepljenje jutri ob 11.30! Ob 11.30 sem po navadi v službi (pogosto tudi ob sobotah in nedeljah …) in po navadi že za veliko dni vnaprej (ne samo za jutri) do minute natančno vem, kaj bom počela v službi in si ne morem privoščiti (pa tudi na kraj pameti mi ne pride), da bi to spreminjala zaradi njihovega vabila …

Prav zanima me, kdaj so nas uspeli navaditi na tako topoumno pokorščino, še bolj pa me zanima, kdaj bodo z nami začeli komunicirati spoštljivo?

Aja, pa še eno pismo sem dobila včeraj. Pisali so mi z Ministrstva za javno upravo. Sporočajo, da mojemu vozilu KORETATAINTA z registrsko oznako TOINTO 12.04. 2009 poteče registracija. Pismo sem seveda takoj scefrala in vrgla v koš, saj mi niso povedali nič novega … Še predobro vem, kdaj moji koreti poteče registracija! Tako kot verjetno večina drugih državljanov, ki jim ministrstvo pošilja obvestila … Morda nas želijo samo prijazno spomniti, saj se sem pa tja verjetno res zgodi, da kakšen državljan tudi kdaj kaj pozabi, a ne? Na pozornost se že ne bodo sklicevali, saj niso pozabili pripisati, da gre za avtomatsko generirano sporočilo. Me prav zanima, zakaj se je potem ministrica sploh podpisala!?

Ma, ko vas jebe, jezi me samo, da moram poleg registracije in raznih zdravstvenih zavarovanj plačevati tudi vašo imbecilno komunikacijo!

7 Komentarjev

Si tudi ti rada šlank?

marec 19, 2009 at 17:48 (fantastično)

»Na, ti si rada šlank. To bom dala tebi,« mi je v precej težko opredeljivem tonu pred dnevi rekla tašča in mi pomolila nizko kvadratasto škatlo. (Zakaj v precej težko opredeljivem tonu? Če je želela biti zbadljiva, je to precej dobro prikrila; in če ni želela biti zbadljiva, ji pa tudi ni čisto uspelo …)

Pa to je itak vse res, jaz sem ZELO rada šlank! Kako dobro mi to uspeva, pa je seveda že čisto drug diskurz …

Ko sem odprla tale njen poklon, me je prevzela močna nostalgija. Nostalgija po osemdesetih, ko sem bila še precej majhna (pa šlank tudi). Tale Vitalner me je namreč spomnil na celo serijo rekvizitov tistega časa: se spomniš tistih pisanih hula hop obročev? Frizbija? Rdečih kotalk na paščke, ki smo jih obuvale na superge, in se jih je dalo povečati v skladu s tem, koliko ti je zrasla noga? (Frklje, ki so imele fensi kotalke na čevelj z vezalko, so bile navadne važičke, sploh če so bile kotalke roza.)

picture-104

Tašča mi je torej podarila Vitalner – pripomoček za aerobno gimnastiko! Navadna plastična ploskev (očitno nikoli ni bil mišljen za preveč korpulentne) na vrtljivem mehanizmu, na katerega stopiš in potem se obračaš z gibanjem pasu in bokov. Čeprav sem res zelo rada šlank, ga nisem uvrstila poleg svojih športnih rekvizitov, ampak kar v sekcijo »hišne zanimivosti«, da ga bom lahko razkazovala prijateljicam, ki so tudi rade šlank in se rade smejijo …

Ampak Brata ga pa obožujeta! Če stopiš gor samo z eno nogo, z drugo pa se poganjaš, lahko potem ko imaš že dovolj hitrosti, noro dobro odletiš na kavč ali kam drugam …

picture-110

p.s. Samo poglej, kako se je športna oprema z leti spremenila! Če bi se danes takole obula za vadbo?

7 Komentarjev

Dve kapi, dva značaja

marec 16, 2009 at 19:40 (Mali&Veliki Brat)

Veliki Brat je vso zimo nosil precej pisano pleteno kapo, zaradi katere so ga vse mimoidoče stare mamke in tetke in vse druge prijetne dame, ki se jim je pač ljubilo nagovarjati ga, imele za punčko. A ga (priznam, na moje veliko začudenje) to ni niti malo prizadelo. Ob zadnji tovrstni pripombi mi je celo samozavestno rekel: »Kera neumna ženska! Naj drugič mal boljš pogleda …« Niti na misel mu ni padlo, da kape ne bi več nosil.

picture-100

In tudi Mali Brat je vso zimo nosil precej pisano kapo svojevrstnega dizajna – take kape namreč v pravljicah radi narišejo škratom ali palčkom. In zares se je le redko komu uspelo zadržati pred opazko v stilu: »O, kakšno lepo kapo imaš!« ali: »O, kakšna super kapa. A bi mi jo posodil?«

picture-099

Za razliko od Velikega, pa Mali Brat ni tako ravnodušnega značaja: »Mami, pa kaj me vsi nagledujejo s to kapo!« Hotel je seveda reči ‘nadlegujejo’.

In seveda, naročil mi je tudi, naj kapo kar pospravim …

p.s. Pomislila sem celo, da je krivda na moji strani, ker sem morda izbrala neprimerni kapi. Naslednjo sezono bom morala biti previdnejša, saj nočem, da bi kdaj pozneje kakšni strokovnjaki odkrili kakšne travme iz otroštva, ker jima je mati kupovala čudna pokrivala …

3 Komentarjev

Izbrez glasu

marec 15, 2009 at 21:05 (jezik(avo))

Zaradi komentarjev v prejšnjem zapisu sem prav dobre volje, saj to pomeni, da nas je še nekaj, ki se z jezikom vsaj trudimo.

V Sloveniji imamo nekaj eminentnih jezikoslovcev, ki trdijo, da je v jeziku pravilno vse tisto, kar se govori (beri: prav imajo govorci, ne pa slovničarji). S tem se seveda z lahkoto strinjam, če to seveda implicira, da ni vse prav kar vedno in povsod …

»A greš iz avtom?«

»Ne, iz bajkom …«

»Jaz sem pa zbrez avta čist bosa.«

»A greve pol kr skupi?«

Dialogec bi seveda lahko tekel med (skoraj) katerimakoli mladima Šiškaricama. Si ju tudi ti na podlagi zgornjih kratkih povedi lahko povsem dobro predstavljaš?

Seveda je s tem vse v redu, dokler se taisti Šiškarici znata dvigniti na še kakšno drugo jezikovno raven, kadar situacija in okolje to zahtevata.

Ker nočem, da bi moja sinova izpadla jezikovno retardirana, jima vsak večer na glas berem knjige. In res srčno upam na kakšne sočne sadove. Da ne bo edina posledica ta, da sem zaradi glasnega branja dolgih pravljic skoraj vsak večer brez glasu …

6 Komentarjev

« Older entries