jackie4grace

V Slavskem Lazu sem danes videla več cvetja kot ljudi.

S tem seveda ni prav nič narobe …

S tole svojo reszgodnjejutranjo hojo (hoditi začnem ob 05.15) na Šmarno goro sem si med svojci, prijatelji in znanci seveda že prislužila nekaj novih vzdevkov:

»Ti si pa res ena nora psihička!«

»Obsedenka.«

»Fanatičarka!«

»Obupanka.«

»Trma.«

»Ta je pa zihr Rugljevka.«

Seveda me vzdevki zabavajo – konec koncev so bili izrečeni s kavča in kdo bi jemal resno pripombe sedečih komentatorjev? –, če pa že lahko izbiram, mi je pa Rugljevka čisto všeč. Sicer nisem kakšen alkoholik (niti zdravljeni), občudovalka dr. Ruglja sem pa res že dolgo. In gospod je že zdavnaj zelo zelo pravilno povedal: »Lenoba je najhujši človekov sovražnik!«

Včeraj sem šla na Šmarno goro malo pozneje (šele ob 6.30) in na parkirišču sem srečala štiri tetke, ki so pravkar prilezle vsaka iz svojega avtka. Videti je bilo, kot da so se prijateljice zmenile, da gredo pa enkrat skupaj na Šmarno goro. Ena izmed njih je bila še posebej zgovorna in me je občudujoče ogovorila: »Gospa, vi pa čisto tako zgledate, kot da vsak dan hodite na Šmarno goro.«

»A res?« (ja, priznam, bila sem kar malo važna …) »Ja, saj hodim, ampak samo vsak drugi dan.«

(Se pa zdaj sprašujem, zakaj tako zgledam, kot da vsak dan hodim na Šmarno goro … ???)

In če te zanima, kdo je včeraj haral po hribu …

Mi je že hodilo na pamet, da bi nekaj napisala o človeški ženski obsedenosti s svojim videzom, pa me je z izvrstnim zapisom, ki mu ni treba skorajda nič dodati, že prehitela Kameleonka.

Ampak vseeno nekaj pomislekov …

Že ko sem letos prvič nataknila japonke, sem opazila, da je noht na palcu desne noge nagnusno zalomljen. No, to pa že ni po kodeksu ženskih revij, ki na poletje rade pišejo, kako morajo ženske noge biti lepe in urejene, v stilu: oh, saj si ne bi mislile, ampak noge res tako veliko povedo o vas ….

Sicer sem kao prepričana, da se požvižgam na trende, v resnici pa me zalomljeni noht precej iritira. A poškodba je samo posledica mojih hribovskih spustov … Imam sicer eno prijateljico, ki se ukvarja s farbanjem nohtov in podobnimi umetnijami, ki se vsakič z isto zavzetostjo in potrpežljivostjo loti lepljenja tega nohta in po njenem posegu je vse skupaj videti res super odlično, a samo do naslednjega spusta s Šmarne gore! A da bi se pa Šmarni odrekla za to, da bi imela lepe nohtke? Sem sicer že pomislila, priznam, – na lepe noge v japonkah namreč precej dam, ampak očitno spet ne toliko …

Če bi se odrekla hoji na hrib, bi brez dvoma imela še debelejšo rit in še bolj mlahedrava stegna, kot jih že imam! Pa sva tu! Pri postavi!!! Ta trapa nikakor ne pošteka, da bi morala biti takšna, kot jo imajo tiste »z dobrimi geni« v revijah … Sem že večkrat pomislila, da rit ni čisto brez razloga tako daleč od možganov: nikakor namreč ne skuži, da jim preveč zavaljena ni všeč in mi potem možgani ves čas nabijajo slabo vest: Jackie, Jackie, kaj so te gnusne udrtinice na riti? A zdaj se pa v pomarančo oblačiš, ali kaj? Na stegna se raje niti ne ozremo! Pa tako razžvampan trebuh! Saj nisi rodila deset otrok … itn.

In čeprav mi bo enkrat mogoče še res uspelo prepričati samo sebe, da sem čisto ok taka, kot sem, – in glej ga vragca, tudi revije nas tako učijo: Imejte se rade, take kot ste!, čeprav nas s slike seveda ne gleda Suzan Boyle v kopalkah, ampak Giselle Bundchen in čeprav je na isti strani spodaj prilepljen tester za učinkovito zmanjševanje obsega pasu čez noč (implicitno tudi pameti, a to seveda ni posebej navedeno …), na naslednji pa bon za solarij in savno, da bo vaša koža še lepša … – bom občasno še vedno zapadala v razpoloženja, ko sem prepričana, da ne smem obleči krila, ker moje noge niso zdepilirane, posolirane, polosjonane, zmasirane, drenažirane, vitke, dolge in ne vem kaj še vse.

Verjetno bi bilo res najbolje, ko bi se oprla na komentar prijateljičinega moža: »Če bi se ženske manj gledale v ‘špegu’, bi vam bilo dosti lažje!«

Naj zdaj razbijem vsa ogledala v hiši? Pa kaj še! To šele prinaša nesrečo …

Sestradana (kakor vedno okoli poldneva) sem komaj dočakala, da skočim v našo menzo na kosilo. Ker ni bilo nobene družbe, h kateri bi lahko prisedla, sem se nekaj časa ukvarjala z ogledovanjem ostalih jedcev (diskretno, seveda), ko pa sem se jih naveličala, se mi je pogled ustavil na etiketi moje plastenke z vodo: Zala, izvirska voda.

Pa le kje izvira tale Zala? me je spreletelo, še posebej ker se spomnim nekih »zlobnežev«, ki so namigovali, da Zala izvira kar iz pivovarniške pipe …

Izvirska voda. Polnimo na izviru Zala (V-3, V-8) v Ljubljani, še piše na etiketi.

Morda veš, kje je izvir Zala v Ljubljani? V pivovarni so namreč nekoliko misteriozni.

Pri današnjem zgodnje jutranjem vzponu na Šmarno goro sem ugotovila, da se tja vsak dan sprehajajo eni in isti “norci”. No, če bom vztrajala, bom kmalu ena izmed njih.  

In morda se mi bo enkrat celo ljubilo s sabo nesti nikona in narediti kakšno boljšo sliko …