jackie4grace

Včeraj sem v službi zaprla okoli dvesto pisem. Ker tega ne počnem prav pogosto, me je potem popolnoma presenetilo tako banalno početje, kot je lepljenje znamk (preseneča me, nad čim vse je človek lahko presenečen!), ki so bile dveh sort. Ene navadne (ki jih je treba pomočiti, da se nalepijo, in se zato znajti po svoje, kam jih boš pomakal …) in druge bolj napredne.

Prve so bile take priložnostne, posvečene letošnjemu svetovnemu prvenstvu v atletiki. Pa me je prav presunila potratnost njihovih dizajnerjev: na poli 3×3 bi šparovna državljanka pričakovala 9 znamk, a jih je našla le 6! Na treh so bile namreč samo neke brezzvezne silhuete atletov …  (Naša tajnica mi je zagotovila, da ji je poštni uslužbenec računal po 6 znamk na polo.)

Saj vem, da sem malenkostna, ampak imela sem 50 takih pol in če pomislim, da sem samo jaz v smeti vrgla 150 papirčkov, ki jim (verjetno samo zaradi dizajnerske kaprice in ker se je poštnim uradnikom zdelo fensi) ni bilo usojeno postati znamka, si upam trditi, da je nekdo drug potraten, ne jaz malenkostna … Saj ne, da gre za kakšen hud zločin, ampak Pošta Slovenije je državna institucija, ki naj bi se obnašala racionalno.

Ker sem se pomakanja znamk na mokro krpico (nimam tiste smrdljive mokre gobice v črni posodici, pošta pa po mojem vedenju tudi še ne prodaja znamk z okusom, da bi se jih, požrešna kot sem, upala polizati …) hitro naveličala, sem se že hotela pridušati, da Američanom že zdavnaj ni več treba misliti na to, kam bodo pomakali znamke, saj prodajajo samolepilne. A sem se lahko kar takoj razveselila, ko sem videla, da mi je zmanjkalo potratne atletske serije znamk in odkrila, da Slovenija že ne more biti več daleč za Ameriko,  pred sabo sem namreč imela paket čisto pravih samolepilnih znamk! Ampak ne. Ameriko smo celo našišali! Ameriška samolepilna znamka je prava kmečka imbecilka proti sofisticirani slovenski doktorici znanosti! Naj pojasnim: z ameriško samolepilno znamko opraviš v dveh potezah: jo odlepiš od podlage in nalepiš.

Slovenska znamka pa nuca veliko več znanja in potrpljenja. Pola je najprej z nakazanim rezom razdeljena na 25 kvadratkov, šele v njih čez nekaj minut zagledaš zares droben pregib (pomaga brezhiben vid ali kakšen mikroskop v bližini), iz katerega moraš nekako spraviti znamko (nimaš šans, če si moški ali baba brez dolgih nohtov). Po lepljenju slovenske znamke ti v rokah ne ostane samo spodnja folija kot po lepljenju ameriške znamke, ampak je ostanek  lepo okrašen s kvadratasto mrežico, seveda samo, če si pri odstranjevanju znamk pravilno postopal … 

p.s.1 Ko sem vse tole napisala, sem se zavedla, da glodam precej banalno temo in bi mi gotovo lahko kdo očital, ali nimam pametnejšega dela. Imam ga, seveda …  Ampak jaz se že od nekdaj rada norčujem iz znamk!  

p.s.2 Čeprav je poštni reformator Lovrenc Košir že pred več kot 100 leti predlagal enostavnejše plačevanje poštnih storitev, predloga njegovi nadrejeni takrat niso sprejeli – so ga sicer pohvalili za »opaženo hvalevredno prizadevanje, da bi koristno služili poštnemu uradu«, vendar so ga že pred tem premestili na nižje in slabše plačano mesto v državnem knjigovodstvu. Za izumitelja poštne znamke velja Anglež Rowland Hill, Košir pa je vse življenje poskušal dokazati, da je izumitelj on.

p.s.3 Če bi bila jaz poštna uslužbenka in bi nadrejenim predlagala večjo ekonomičnost pri papirju, na katerega se ustvarjajo poštne znamke (Le zakaj, hudiča, mora ob robu pole znamk biti še bel nazobčan trakec papirja?!? Da ga odtrgaš in vržeš stran?!?), kaj misliš, na katerem delovnem mestu bi pristala?

Zobozdravnik me je poslal na slikanje zob. Zoprna stara vešča za popolnoma popljuvanim in zato zelo motnim steklom (kar ga od svoje zoprnije ne popljuva sama, ga pa z druge strani med vpitjem spljuvajo besni pacienti), ki rentgensko sprejemno pisarno loči od čakalnice, me je seveda najprej sprehodila do avtomata za potrjevanje zdravstvenih izkaznic, čeprav sem jo potrdila pred enim tednom. Potem je zavreščala: »Usedite se in počakajte!« Nisem se usedla, sem pa počakala. 35 minut!

Nato je druga zoprna stara vešča sicer profesionalno izpeljala slikanje zob in morda bi bila ženska čisto všečna, da bi le govorila malo tiše. Dala (beri: odkričala) mi je popolnoma jasna navodila: »Usedite se za 10 minut in počakajte, da bodo slike gotove!« Nisem se usedla, sem pa spet čakala. 16 minut! Stara vešča številka dve je potem vendarle, a samo na pol odprla vrata, poklicala moj priimek in se zadrla: »Lahko greste!«

»Ne, oprostite, ne grem. Slike rabim takoj.«

»Zdravnik mi ni napisal, da vam jih lahko izročim. Morali jih boste iskat k njemu v ordinacijo, potem ko jih bomo mi nesli tja! Taka so naša pravila,« mi je brez vsakega usmiljenja pojasnila njihov zarukan režim, ki si ga ona seveda niti v sanjah ne upa prekršiti, jaz pa ne razumem, zakaj ne …

»Zdaj naj čakam, da boste vi slike prinesli gor, in šele potem naj jih vzamem?«
»Tako je!« Pa res ne vem, ali jo je zabavalo odkritje, da vendarle nisem tako zabita, kot sem se ji morda zdela na prvi pogled, ali pa je samo tako vidno uživala v zajebavanju.

Prav, se bom pa z zobozdravnikom zmenila. Nisem želela trkati in motiti njegovega dela, zato sem počakala, da je asistentka odprla vrata, kar je trajalo 25 minut! Asistentka je ena tistih, ki so dobili zlato odličje na nadaljevalnem tečaju treninga selektivnega pogleda: če je v čakalnici 12 ljudi, ona pogleda (seveda zelo mrko, da ne bo pomote) samo tistega, ki ga sama hoče videti. Nato pa je kar se da hitro zaloputnila vrata za sabo. Nisem potrkala, ampak sem spet čakala. 14 minut! Potem pa je videti , da se mi je nasmiha sreča …

»Na rentgenu mi ne dajo slik, ker zdravnik tega ni napisal. Mi lahko, prosim, pomagate? Slike rabim v torek, ker sem naročena pri endodontu. Res ne bi še enkrat hodila sem samo zaradi slik,« proseče nagovorim asistentko.

»Oni bodo slike prinesli gor ob enih!« je mrko siknila vešča številka tri, obuta v svetlo modre crocse, v katere si je zataknila figurico Sneguljčice … (Mene je seveda imela za palčka. Tistega najbolj butastega, jasno.)

»Vi pa delate do pol enih. Kako torej?«

»Ja, seveda. V ponedeljek jih pridite iskat!«

»????????? »

Dvakrat vdihnem, se ne vdam in rečem: »Prosim, govoriti moram z zdravnikom.« Čeprav asistentka nekajkrat glasno cmokne – pa ja ni s cmokanjem želela povedati, kakšna zoprna krava sem? – se zdravnik prikaže na vratih in ko sem mu pojasnila zagato, se je nasmehnil: »Samo sekundo,« in odkorakal po stopnicah. Vrnil se je s slikami.

***

Kaj sem že hotela povedati …?

Ljudje, ki se trmasto (beri: nalašč) držijo nekih zelo očitno neumnih sistemskih pravil, niso dobronamerni, kaj šele produktivni. Treba bi jih bilo zapreti v kletke. In kletke seveda opremiti z napisom: »Nikoli več odpreti.«

p.s.1 Če se vprašam, kaj bi bilo, če bi se jaz v službi tako vedla do naših strank, je odgovor popolnoma jasen: Mali & Veliki Brat bi bila lačna.