Gospa, ki je prišla k nam nekaj iskat, je s sabo v majhni torbici prinesla še presenečenje za Velikega Brata. Nekje je namreč izvedela, da si želi to živalco za hišnega ljubljenčka … In res je poskočil od navdušenja, ko je zagledal dihurko Neli.
A tega navdušenja pač ni mogel podedovati po svoji mami … Kar srčkano bitje, moram priznati, ampak si nisem mogla kaj, da ne bi neprestano zelo nezaupljivo preverjala vonja okoli nje, ko pa je po stanovanju začela vohljati ona, sem le še okrepila svoje že tako zelo trdno prepričanje – dihurčki so za v gozd, ne za pod mojo kredenco …
emetadindon said,
junij 20, 2009 at 22:55
Ob tem sijaju pač ni mogla tam najti kaj za pod zob
. Skrivališče pa že.