jackie4grace

Pa še tole ti moram povedati. Včeraj zvečer sem res šla v Trst pogledat razstavo Leonor Fini. Fantastična! Upam, da mi bo do konca septembra uspelo vsaj še enkrat. In ko sem takole medlela od občudovanja od ene slike k drugi (ta Glavni se je usedel na zofo pred portret, na katerem sta bili upodobljeni dve balerini – Finijevka je bila odlična portretistka – in ko je rekel, da bo proučeval umetniško dodelano lepoto plesalkinih nog, sem vedela, da se mi ne rabi muditi …), obuta v svoje najljubše natikače olivno zelene barve, se je zgodilo nekaj skrajno krutega. Strgal se je pašček! Gneva in vseh ostalih tisoč pridruženih čustev, ki jih v ženski sproži taka tragedija, niti ne znam dobro ubesediti, a sem se takoj začela tolažiti: »Ne sekiraj se! Saj si v Trstu, si boš pa kar takoj kupila en nov par pa bo … Daj, ne bodi taka cmera.« In potem sem ob misli na nove šik natikače tragediji že skoraj rekla ’sreča v nesreči’.

Ker pa je posedanje na zofi in študiranje estetike baletanskih nožic ta Glavnega precej zdelalo in ulakotilo, sva kar direktno iz muzeja zavila v oštarijo. Medtem so seveda zaprli vse trgovine … Potem sem ta Glavnega vprašala, ali se temu reče ‘nesreča v sreči’, pa ni vedel (za sandale se zmeni toliko kot jaz za fuzbalsko žogo). Potem sem se sama spomnila, da v tem primeru sploh ni bilo nobene sreče, ampak sama smola! Sreča je bila samo iluzija … Tako da grem v ponedeljek k šuštarju z zelenimi sandali. Do takrat pa moram naštudirat en dober grozilni nagovor, če bi slučajno stari kaj pametoval, da se jih ne splača popravljat.

Aha, bom pa Velikemu Bratu šolske potrebščine kar v Radovljici kupila, se mi je utrnila pretkana zamisel, saj sem se že videla, kako parkiram slabe pol metra pred knjigarno in potem kot prva stranka sredi popoldneva iz dremeža zagnjavim knjigarnarico (pozneje bom osupla, ko bom dojela, da je še vedno ista, ta je bila knjigarnarica že, ko sem bila jaz otrok! In zakaj se mi je zdelo, da se je ona blazno postarala, jaz pa sem itak še vedno taka, kot sem bila, ko sem pred tridesetimi leti prvič stopila v njeno knjigarno? In le kaj se je zdelo njej, ko me je videla po dolgem času? …), ki mi dosledno spakira vse, kar piše na obsežnem spisku, me olupi za debelih sto evrov in adijo, na sinovo šolo lahko pozabim še za en mesec.

Vsaj jaz sem si vse skupaj tako zamislila, jaz, ki si vedno želim biti optimistka, pa me potem vedno kdo zaje**. No, do spiska so se vsa moja pričakovanja uresničila. Ko pa je stara knjigarnarica v roke vzela seznam, je vprašala: »Koga pa so to za eni učbeniki?«

»Za drugi razred.«

»To pa nav držav …«

Se vidi, da je ženska izkušena v svojem fohu, saj je že v nekaj sekundah pogruntala, da je keč v spisku iz ljubljanske šole, ki uporablja druge učbenike, teh pa oni seveda ne ‘držijo’ … In jaz, trapica, sem mislila, da bo nakup lahek kot drekec od miške!

No, ne bom razpravljala o tem, kako bo optimistka vseeno morala iskati parkirplac po Ljubljani in stati v vrsti po raznih papirnicah (ker itak nobena nikoli nima vsega, kar se rabi v osnovni šoli), naj ti raje povem, kako je dogodek komentiral moj svak-to-be.

Ko sem mu povedala, da na Gorenjskem pač ne moreš kupiti učbenikov za žabarsko osnovno šolo, mi je pojasnil: »Seveda, v gorenjskih učbenikih manjkajo samoglasniki …«

p.s. Radirka na fotki je pa moja, ne od Velikega Brata.

Danes sva se s ta Glavnim morala službeno oglasiti pri oblikovalki. V njene prostore precej rada prihajam, saj tam na svoj račun pride moj občutek za lepo pa še dovoli mi listati po tistih svojih dragih knjigah …

Danes je v pisarno pokukal tudi njen mož in nama prijazno ponudil kavo: »A bi eno kavico? Saj jo bom jaz skuhal …«

Med prisotnimi se je razvil smeh, meni pa se ni zdelo nič smešno. Ok, če bi pomislila na ta Glavnega, kako kuha kavo ali sploh na ta Glavnega za štedilnikom, bi se res lahko valjala od krohota, tako pa nisem vedela, čemu naj se smejim … Potem sem izvedela.

»Veš, pred leti sem imel tajnico, ki me je hotela »zastrupiti«. Na srečo se je odločila samo za light varianto zastrupitve in mi v kavo dala zelo močno odvajalo. Od takrat naprej kavo kuham sam.«

/Samo mimogrede naj ti omenim, da nama je kavo postregel v Kogojevih skodelicah, kar sem seveda morala takoj ziniti: »O, pa Kogojeve šalčke imaš!« Ne moreš si predstavljati milosti, ki se je storila oblikovalki: »Joj, ženske znamo opaziti čisto drugače kot moški!« Verjetno je odveč posebej praviti, da je ta Glavni medtem srkal kavo in verjetno sploh ni opazil, da iz skodelice, kaj šele, kakšne …/

Ko sva odhajala, je oblikovalkin mož vprašal: »A že gresta?«

»Ja, morava na stranišče …«

»Sproščajte se, kadar koli morete. Vaše telo naj bo mlahavo kot cunja. Na svoji pisalni mizi hranim staro nogavico kostanjeve barve, da me med delom nenehno opozarja, kako mlahav moram biti. Če takšne nogavice nimate, začnite opazovati mačke. Ste že kdaj dvignili mucko, spečo na soncu? Če ste jo, potem veste, da je mlahava kot mokra cunja. Celo indijski jogiji pravijo, da se morate posvetiti preučevanju mačke, če hočete obvladati umetnost sproščanja. Moram reči, da še nisem videl mačke, ki bi trpela zaradi utrujenosti, živčnega zloma, nespečnosti, zaskrbljenosti ali želodčnih razjed. Vsem tem hudim rečem se boste torej najbrž izognili, če se boste naučili sproščati tako, kot to zna mačka.«

Zgornji nasvet se mi je zdel perfekten, je pa iz knjige Dalea Carnegieja Kako uživamo v življenju in poklicu. No, ker nimam namena zreti v kakšne stare štumfe na svoji delovni mizi pa tudi nobene take sproščene simbolike ne uspem videti v njih, sem si v opomin na pomembnost sproščenosti raje narisala eno dremajočo muco.

Priznam pa, da sem se ob risanju spomnila na tistega shizofrenega angleškega slikarja – njegovo ime pogosto pozabim –, ki je tako rad risal in slikal mačke. Mislim, da je bil celo predsednik mačjega kluba. Prav zanima me, ali so ga mačke v resnici pomirjale ali nervirale? Glede na to, da z njegovih zadnjih slik kar kriči shizofrenija, bi prej rekla, da bolj drugo. Ja!Louis Wain mu je bilo ime. Pa me le še ni že čisto zapustil spomin. Sem se že malo ustrašila …

Na dopustu rada izvajam poskuse s kombiniranjem novih sestavin v solatah.

Ta teden je bil na vrsti ješprenjček, ki je najprej padel v dobro ohlajeno tzatziki solato.

Ta Glavni je bil navdušen in solate je zmanjkalo, še preden sem utegnila pomisliti na fotoaparat, Brata pa sta ješprenj bolj po strani gledala, poskusila ga seveda nista.

Naslednji dan se je ješprenj znašel v družbi sladkega češnjevca (videti je, da naš trenutni hrvaški zelenjadar ne uvaža paradajza iz rastlinjakov tako kot njegov ljubljanski kolega … Doma sem že tako obupala pri kupovanju zelenjave, da mi naš šipec velikokrat že sam resignirano reče: ‘Ah, soseda, ne kupuj tega paradajza, nima dobar ukus, pol boš pa spet rekla, da sam ti plastiko prodao.’), drobno nasekljane rukole in česenčka, kapljice olivca, jogurta, ščepca soli in popra.

Ta Glavni je bil navdušen, Veliki Brat pa je zmrdljivo pripomnil: »Spet te smetke v solati …«

Tudi kombinacija hladnega ješprenja s tunino, čebulico, limonim sokom in kapljico olivnega olja (opažam, da, kadar kuham v kopalkah, uporabljam precej manj olja … A le zakaj? Itak je, kar je …) ni bila slaba. Morala bi dodati še malo kaper, a jih nisem imela.

Sicer sem imela še nekaj zamisli, kam vse bi lahko še umešala tale ješprenj, a mi je ta Glavni diskretno dal vedeti: »Zdaj ti je pa sigurno že zmanjkalo tega dobrega ješprenjčka, a ne?«

 Ja, je, ampak še ne ve, da danes začnem ustvarjati mešanice s čičeriko …