jackie4grace

ali o tem, zakaj je vsaka stvar za nekaj dobra.

Na živce mi gre tisti jutranji proces oblačenja, ki poteka v več živčnih fazah, saj veš: se oblečeš, se pokontroliraš v ogledalu, se zmrdneš, si rečeš Nikakor!, potem se spet slečeš in potem spet ponoviš celotni postopek, ves čas pa zraven obupuješ, dokler se cunje ne naberejo na enormnem kupu, ko si rečeš Basta! in nazadnje oblečeš, kar si imela oblečeno že včeraj  …  Čeprav je moja omara nabito polna, jaz pogosto nimam nič za obleči. In čeprav bi ta Glavni rekel Joj, kakšne paradokse pa ti klatiš!, je to zame navadno zoprno dejstvo (pa tudi če on temu dejstvu reče paradoks).

In, draga Grace, ker sva včeraj debatirali o večnosti male črne oblekice in ker si bila ti v njej tako fantastična, sem seveda že zaspala vsa pomirjena, saj si mi rešila problem izbire oblačila za naslednji dan.

In tako danes zjutraj samozavestno odprem omaro, izberem malo črno oblekico (tisto, ki je videti še najbolj zlikana ) in zlezem vanjo. Prikaže se še kar prikupna silhueta in moje razpoloženje se skokovito popravi; saj veš, na počutje žensk imajo obleke lahko nesluteno velik vpliv. Ampak kakor se počutje lahko naglo popravi, prav tako urno se lahko skvari … Kdo mi jo bo pa sedaj zapel?!? Oblekica se namreč zapenja na hrbtu, in to od pasu do vratu. Običajno poprosim ta Glavnega, danes je pa že odšel. Kakor koli se trudim – izvedem kakšnih deset ponovitev jogijske vaje ‘kravji gobec’, zadrga pa se noče pomakniti navzgor niti za milimeter – zadnjih deset centimetrov ostaja odpetih, ne glede na ves moj strečing. Grem prosit sosedo Angelco? Pa saj jo bom še ustrašila. Bom že v službi prosila koga. Jebemti, pa zdaj še ta fršlus  …

Zadrga mi torej malenkost skvari razpoloženje in povzroči, da strogo kontroliranje pred ogledalom vendarle ne odpade popolnoma in ko se kontroliram kakšne petič, se mi nenadoma zazdi, da delujem kot globoko užaloščena mati cvekarja, ki se odpravlja na govorilne ure, ker ga hočejo izključiti iz šole. Torej si zamislim, da črnino lahko omilim z zelenimi sandalci. Z drobnimi korakci odcapljam do omare s čevlji (moja mala črna oblekica je namreč zelo ozka, razporek pa ne preveč visok).

Spet kontrola v ogledalu. Prešine me še genialna ideja o zeleni ogrlici, ki bo povsem razblinila črnino in me naredila popolnoma šik. Yes! Danes sem pa zmagala in se bom spet enkrat po dolgem času dobro počutila v svojih cunjah … Še zadnja kontrola v špeglu, ko moje izostreno modno oko zazna, da je ogrlica malenkost predolga. Ni problema, lahko naredim kakšen vozel … Ja, lahko bi ga res, če ne bi bunkice začele padati po vsej predsobi. Tisoč majhnih zelenih kuglic se kotali po hodniku … Kdo bo zdaj vse to pobiral!?!

Itak jaz.  Jezno počepnem. Moja mala črna oblekica v trenutku dobi zelo povečan razporek, ki sega prav do riti in lepo razkriva obe ritnici. Krasno, moja mala črna oblekica, od spredaj tako šik, zadaj pa razporek do riti! Seveda se takoj zmrdnem, si rečem Nikakor! in nadaljujem tisti živčni jutranji proces oblačenja.

Ko se malo pozneje peljem v avtu, pomislim, kako zelo dobro je, da se mi ogrlica ni strgala, ko bi bila že v službi …

Ker sva bila na vrhu Male Mojstrovke že pred deveto uro zjutraj in je bilo za človeško družbo očitno še malo zgodaj, so se naju usmilile samo planinske kavke, pa še njih je zanimala samo salama iz najinega prigrizka. Neverjetno črne ptice, z rumenim kljunčkom in rdečkastimi tačicami.

Ko sem jih takole opazovala v prekrasnem svetlem jutru, se mi je njihova črna barva zdela kar malo zlonosna. Potem sem se začela spraševati, zakaj mi je mama kdaj pa kdaj rekla: »Sem pridi, ti, presneta kavka.« Pojma nimam, s čim sem si zaslužila ta naziv …

Med vzponom na Mojstrovko sem si vzela čas za fotoseanso, čeprav se mi fotoaparata po navadi ne ljubi nositi s sabo, še manj pa ga vedno znova vleči iz nahrbtnika.

Nastradale so predvsem rož’ce.

Ker planika ni bila čisto ob poti (jasno, tam bi jo že zdavnaj kdo utrgal), sem morala še malo zlesti (zato je vrednost fotke v mojih očeh seveda ogromna).

Mogoče je omembe vredno vprašanje moje sestre, pravnice, ki je zelo strogo poinšpektorirala: »In kaj se je potem zgodilo s tisto planiko?!«

Vprašanje sem seveda razumela kot grdo insinuacijo, ki sva jo s svakom odločno zavrnila: »Tam je ostala, kaj pa drugega.«

Tam so žal ostale tudi številne smeti (videla sem celo odvržen damski vložek!!!) in sprašujem se, kakšne nagravžne packe to lezejo po hribih. Srhljivo, kakšno svinjarijo morajo imeti šele doma …

Medtem ko je moja marelična marmelada že na hladnem, slivova pa se še hladi in ker so se mi danes dopoldne misli sprehajale predvsem po kuhinjskih opravkih, sem v hladilniku opazila lep kos trdega ovčjega sira in prešinila me je genialna zamisel, da bi spackala še en svoj pesto genovese.

Recept že dolgo poznam na pamet*, a me je mati firbčnost vseeno še malo peljala na internet. Priprava pesta je seveda še enostavnejša (vsaj po mojih predstavah) kot priprava pregovorno lahkega pasulja (ampak po mojem je ta pregovor samo ena velika balkanska pomota, saj le malo ljudi zna skuhati zares dober pasulj) in ko sem že mislila, da bo caka caka miks miks miks moj pesto bliskovito gotov, sem na neki italijanski spletni strani našla pozornosti vredno trditev, da je pesto najboljši, če se ga potrudimo pripraviti all’antica … Jasno, kaj sem pa mislila! Kakovost hrane je vedno odvisna od sestavin, iz katerih je pripravljena, a narašča tudi s količino vloženega truda, časa, energije.

Torej takoj pozabim na mikser in grem iskat možnar (vedno moram prav paziti, da se ne zmotim in rečem mežnar …) – po originalnem receptu bi moral biti marmornat, tlačilka (ali kako se imenuje tista bunka?) pa lesena. Moj možnar je pač kovinski, ampak me to ne sekira, saj moj pesto ne bo nikoli genovese, pa če se še tako trudim – packam ga namreč v ljubljanski Šiški, in to iz bazilike, ki je zrasla v gorenjski zemlji, in olivnega olja, ki so mi ga prinesli s Hvara. Bo pa home made. In tudi hand made. Nekakšen ‘pesto jackiese’ …

Zgoraj na fotki ‘pesto jackiese’ tudi vidiš. A žal ni nastal v možnarju … Ko sem popolnoma speštala nekaj listkov bazilike, me je minila volja do destruktivnega ravnanja z zeleno rastlinico in sem seveda naredila po svoje: caka caka miks miks miks. Le koga briga tista trapasta italijanska procedura all’antica …

* Študenti italijanistike smo nekaj časa radi zganjali interno foro, ki nas je precej zabavala. Nekdo je v silno resnem tonu povedal: 50 grammi di foglioline di basilico fresco, drugi je odgovoril: ½ bicchiere di olio d’oliva, tretji je povedal naslednjo sestavino itn., vse skupaj pa se je moralo slišati kot ekstremno resna debata, na primer, kot bi se pogovarjali kirurgi o kakšni zahtevni operaciji. Verjetno je odveč dodajati, da je pogovor na recept za pesto genovese po navadi nanesel samo po kakšnem kozarčku rdečega (ali še raje dveh, treh) …