Vrata

Picture 185

Vrata so za to, da se odpirajo.

Vrata so za to, da se zapirajo.

Podobno besedilo (morda gre v resnici celo za pesem, pojma nimam – moč mojega spomina je šibka šibka …) je bilo v srednješolskem učbeniku za slovenščino in ko ga je profesorica (takrat smo ji rekli ‘prfoksa za slovo’) nekoč dala v glasno branje sošolki, ki še dandanes zelo nemarno pogRRRkuje, je bila namembnost vRRRat RRRes slišati pRRRecej tRRRapasto banalna.

Mi smo se ta teden zaprli za domača vrata. Mali Brat je začel ponedeljek z 39 vročine, v sredo se mu je pridružil Veliki Brat z 39,5 (ne boš verjela, ampak ja – tekmovala sta med seboj, kdo je bolj bolan!), tako da sem že ves teden zapRRRta za domačimi vRRRati.

Vrata so torej tudi za to, da se mami zmeša doma in ne kje drugje?

Rdeče-vijolično

Rdeče-vijolično kombinacijo je treba znati nositi.

Pa reci, če ni šik …

Picture 146

Picture 153

Picture 159

Picture 157

p.s. Za kratek trenutek se mi je zazdelo, da mi je jasno, od kod Hranitelju navdih za njegove genialne kreacije …

Spet sem bila v rožicah …

Picture 107

Picture 140

Picture 189

Sončnica za daltonista

Ko sem slikala tole sončnico, sem se ob njeni barvitosti spomnila zelo znanega slovenskega fotografa, ki mi je nekoč povedal, da je barvno slep.

Daltonizem se mi za fotografa zdi kar zoprn manko, a glede na uspeh dotičnega mojstra očitno ni najhujša ovira, ki lahko doleti fotografa …

Picture 126

Moj okulist mi je povedal, da so v Sloveniji le trije primeri s popolno barvno slepoto. Še dobro. Njihov pogled je namreč izjemno dolgočasen …

Picture 125

Ko si srečen …

Picture 274

Zgornja ekshibicija gobjega tihožitja je razlog ekstrasrečnih nasmeškov babice, tete in strica mojih otrok. Prav zanimivo je bilo opazovati neverjetni plenilski entuziazem mojih treh sorodnikov, ki se jim je danes popoldne posrečila tale fina gobarska uplenitev. Sreča je sijala z njihovih obrazov, njihova usta so bila polna pripovedovanja, kako jurčki rastejo v družinicah in kako premeteno (beri: kao povsem neopazno) so jih spravili v avto, da ne bi še kdo drug izvohal bivališča teh familij. In moram reči, da človeka kar pomirja, ko uvidi, kako malo je treba za srečo in dobro voljo …

p.s. Ni dvoma, da je bilo interesantno opazovati tudi moj gurmanski nasmešek, potem ko so se jurčki že spremenili v specialiteto na krožniku. Vsakogar osrečuje kaj drugega, kaj morem …

Rahlo osiveli gospod v črni obleki

Včeraj sem se s prijateljico zmenila, da se dobiva na kavi. Praznovala je rojstni dan. Na prepolnem parkirišču sem končno zagledala eno luknjico, kamor bi lahko parkirala koreto in se tako srdito (logično, mudilo se mi je na kavo …) pognala v parkiranje, da se je tipček, ki se je pripeljal nasproti v sivi škatli, lahko samo poklapano odpeljal iskat naprej. Čeprav sem zmagala v bitki za parking, sem hitro ugotovila, da je luknjica nekam tesna – jasno, s tistimi šajni enormnimi cayeni si ljudje pogosto upajo nemarno parkirati. V konzumizmu si nekateri pač tolmačijo, da jim višina obroka za lizing avtomatsko koncesionira pravico do ošabnosti in vzvišenosti …

Potem sem samo zaradi prostorske stiske in tudi zaradi poraženca v sivi kibli, ki je že drugič prikrožil mimo, vztrajala. Ko sem popravljala in ciljala luknjico ob mogočnem in postrani parkiranem cayenu, sem videla po parkirišču nasproti prihajati slokega, lepo urejenega gospoda v črni obleki. Opazila sem (vse to med že skoraj obupanim motanjem in odmotavanjem volana), da ima med kratkimi črnimi kodri rahlo osivele lase (ene temu rečejo šarmantno), potem pa se mi je gospod zazdel nekam znan. Jasno, bil je moj sošolec!

Takoj sem odprla okno in ga poklicala po imenu. Tip me ni poznal, ampak prijazen, kakor je vedno bil, je najbrž mislil, da ga bo ženska blesava prosila, naj ji pomaga parkirat. Potem se me je končno spomnil.

***

Prijateljici sem seveda takoj povedala, da sem srečala najinega sošolca z gimnazije.

»A res? Kakšen pa je?«

»Kakšen? Gospod v črni obleki, z rahlo osivelimi lasmi, veš.«

» A dej nehi! Nemogoče.«

»Ja, ampak tudi on mene ni takoj spoznal. Ne vem, ali bi me to moralo skrbeti?«

»Ah, pa to ne zato, ker zgledaš stara. Ni te še videl z oranžnimi lasmi, to je. Midve se nisva čisto nič postarali.«

»Seveda, prav imaš. Vse najboljše za 36. rojstni dan, draga moja.«

***

Ali ni zanimivo, ma kaj zanimivo, super je, da ljudje zase mislimo, da nas čas ne tangira – drugim se lahko zaobli trebuh od prevelikih količin piva, dobijo plešo, nekateri šarmantne sive lase (a teh je res malo), nekaterim se naredi gnusen celulit po stegnih, podbradek, fuk ročke nad ritjo, šest mišlenskih kolobarjev namesto nekdaj vitkega pasu, oči se jim zgubijo v gubah in gubicah, nam pa se vse življenje zdi, da smo vseskozi isti (pa čeprav imamo morda vse našteto) …

p.s. Spoštovani lastnik črnega, postrani in nemarno parkiranega cayena, če ste včeraj slučajno opazili novo prasko na svoji koreti, nisem bila jaz. Res pa je, da ni dosti manjkalo …

Ve(ve)rica skače …

Včeraj dopoldne sem se pogovarjala z gospo, ki prihaja iz Rusije, a že nekaj let živi v Ljubljani in kar lepo govori slovensko.

Pripovedovala mi je o tem, kako se je pred leti vpisala na tečaj slovenščine.

»Na začetku pa res nisem čisto nič razumela!« je začela in se posmehovala sama sebi oziroma svojemu neznanju. »Spomnim se, kako mi je profesor povedal: ‘Pred ki ko ker da če veverica skače.’ To se mi je zdelo strašno trapasto. Prišla sem domov in moža vprašala, zakaj veverica skače pred ki ko ker da če; v Rusiji veverice skačejo samo po drevesih. Vejica – veverica to je bilo takrat zame eno in isto … Pa še danes se mi kdaj zgodi, da zamešam vejico za veverico.«

***

Včeraj popoldne sva z Velikim Bratom reševala matematično nalogo. Na sliki so bila števila do 20, na črto pa je moral zapisati tista, ki so manjša od pet. Napisal je 4 3 2 1, potem pa me je vprašal, ali bi bilo prav, da med številkami naredi verico

»Ja, seveda, kadar kaj naštevaš, uporabiš vejico, seveda.«

»Mami, ne vejico, mi smo v šoli napisali verico …«

Ok, sin, verico. Torej si zapomni še tole: tudi pred ki ko ker da če verica skače.

Pozabila sem izstaviti račun …

Včeraj se mi je na telefonu izpisala neznana številka.

»Prosim lepo?« sem rekla na glas, čeprav sem si v resnici mislila: »Kdo si in kva češ od mene?!«

»Dober dan, Svetlič tukaj.«
»Svetlič?«

»Ja, če se še spomnite, sem pred pol leta pri vas popravljal elektriko na balkonu in sem vam takrat obljubil, da vam bom tudi v kopalnici popravil, zdaj vas pa kličem, če bi lahko prišel. Če me ne boste raje nagonila?«

»Z velikim veseljem bi te nagonila,« sem si mislila, ampak upoštevajoč njegov poskus duhovitosti, sem bila usmiljena in sem se delala prijazno, zato sem na glas samo rekla: »Zelo vas bom vesela, kar pridite.« (Čeprav je bilo tudi to res.)

Električar Svetlič (nekateri imajo res srečo, še priimek podpira njihov poklic …) je rekel, da bo prišel v sredo, enkrat med pol deveto in deseto uro. Ampak znano je, da teli mojstri nikoli ne morejo obljubiti, da bodo na primer prišli ob devetih ali ob pol desetih; narava njihovega skrajno nepredvidljivega dela je pač taka, da tega ne morejo nikoli z gotovostjo reči (jebemti, a delajo na urgenci?). Zato iz previdnosti vedno raje rečejo, da pridejo enkrat dopoldne. Če potem res pridejo, je to seveda že drug štos

No, Svetlič je prišel. Ob desetih. (Verjetno nikoli ne bom izvedela, zakaj ni mogel že takoj reči, da pride ob desetih … ???)

V kopalnici se je zadržal kakšno uro. Sedaj, po njegovem odhodu, od desetih lučk štiri še vedno ne gorijo. In za nameček mu je ena žarnica zdrsnila iz rok in se razbila!

»Saj bom jaz pometel,« je hitel minimalizirati resnost situacije.

»Ti pometi samega sebe,« sem si mislila, na glas pa samo rekla: »Ne, saj bom jaz.«

»Upam, da mi zdaj ne bo še vsega tega zaračunal!« sem pomislila, na glas pa nisem nič rekla.

A videti je, da mojster Svetlič zna brati misli, saj je odšel, ne da bi mi ukradel 50 evrov na minuto! In sem bila že skoraj zadovoljna, ker ni nič računal. Ampak popravil pa tudi ne! V resnici bi mu morala zaračunati jaz, saj sem do zdaj zaradi njega že trikrat sesala kopalnico …

Hojev med in bukova mama

Pred kratkim sem v dar dobila tegeljček izvrstnega hojevega medu. Brata sta tako navdušena nad njim, da me po novem vsak dan opomnita, da je čas za žličko medu (potem fehtata še za repete). Tako zelo jima imponira, da se je Veliki Brat celo zanimal, za kakšen med gre.

»Kakšen med pa je to, mami? Ta je res najboljši.«

»To je hojev med.«

»Kaj pa je to hoj?«

»Ne reče se hoj, ampak hoja, to je nekakšna jelka.«

»Potem bi se pa moralo reči hojin med, ne pa hojev.«

»Hm …?«

***

Malo sem pomislila, kako naj sedemletniku (in tudi sebi) pojasnim to logiko. Tudi kar je iz ali od lipe, je lipovo, in ne lipino; kar je iz ali od smreke, je smrekovo, ne smrekino; sem začela na glas razmišljati, ampak me je otrok kaj hitro naveličano prekinil in rekel, da ga to ne zanima.

Še dobro, ker znam premalo besedotvorja, da mi mu lahko dala kakšno pametno pojasnilo. Sem pač malo bukvina bukova …

p.s. Ko sva že pri drevesih, zadnjič sem na sprehodu zagledala tole simpatično smrečico vsiljivko.

Picture 794

Gorski razgledi

Ko sva že pri gorskih razgledih, tudi tega sem posnela prejšnji teden.

Zgodaj zjutraj, ampak ne na Polhograjski, temveč na Šmarni gori …

Picture 100

« Older entries