Iz prejšnjega zapisa lahko sklepaš, da sem, kar se hrane tiče, na tem potovanju precej trpela. Res težko prenašam cvrtje in hamburgerje; jeb*** pommes frites ali čips pa sta priloga prav vsake hrane! Ampak Amerika še zdaleč ni zgolj fast food, čeprav je le-ta način prehranjevanja velike večine ljudi.
Moram pa priznati, da so mojstri za moje priljubljene cesarjeve solate. Praktično te ne presenetijo s kakšno hujšo neumnostjo na krožniku, kot se to redno dogaja po Evropi (kar pa glede na izvor te solate niti ni čudno). Morda si včasih malo po svoje razlagajo preliv, ki ga seveda najraje naredijo čim bolj kaloričnega, sicer pa so presenečenja res redka. Če v Ameriki naročiš Ceasar’s salad, veš, kaj ti bodo prinesli na krožniku.
Edina izjema je bila restavracija Sharks v SeaWorldu v Orlandu. Posebnost lokala je ta, da med jedjo lahko za steklom opazuješ morske pse, ki plavajo mimo tebe (meni so tudi za steklom srhljivi).
Ker sem z nemajhnim razočaranjem iz menija razbrala, da morskih psov ne strežejo (raje jih namreč jem, kot gledam), sem se morala spet zateči k svoji klasični izbiri: cesarjevi solati. A sem bila razočarana, ker sta vanjo zašla rezina pomaranče in nariban korenček.
Mogoče je pa tako morskim psom bolj všeč, kaj jaz vem …
