december 19, 2008 at 07:49 (cesarjeve solate)
Iz prejšnjega zapisa lahko sklepaš, da sem, kar se hrane tiče, na tem potovanju precej trpela. Res težko prenašam cvrtje in hamburgerje; jeb*** pommes frites ali čips pa sta priloga prav vsake hrane! Ampak Amerika še zdaleč ni zgolj fast food, čeprav je le-ta način prehranjevanja velike večine ljudi.
Moram pa priznati, da so mojstri za moje priljubljene cesarjeve solate. Praktično te ne presenetijo s kakšno hujšo neumnostjo na krožniku, kot se to redno dogaja po Evropi (kar pa glede na izvor te solate niti ni čudno). Morda si včasih malo po svoje razlagajo preliv, ki ga seveda najraje naredijo čim bolj kaloričnega, sicer pa so presenečenja res redka. Če v Ameriki naročiš Ceasar’s salad, veš, kaj ti bodo prinesli na krožniku.
Edina izjema je bila restavracija Sharks v SeaWorldu v Orlandu. Posebnost lokala je ta, da med jedjo lahko za steklom opazuješ morske pse, ki plavajo mimo tebe (meni so tudi za steklom srhljivi).
Ker sem z nemajhnim razočaranjem iz menija razbrala, da morskih psov ne strežejo (raje jih namreč jem, kot gledam), sem se morala spet zateči k svoji klasični izbiri: cesarjevi solati. A sem bila razočarana, ker sta vanjo zašla rezina pomaranče in nariban korenček.
Mogoče je pa tako morskim psom bolj všeč, kaj jaz vem …
Oddaj komentar
september 11, 2008 at 12:23 (cesarjeve solate)
Lepo sem bila presenečena, ko sem po dolgem času naletela na primerek Cesarjeve solate, ki je kar precej (vsaj po sestavinah) ustrezal klasičnemu receptu. Čeprav se je zbrano omizje precej čudilo, zakaj bi kdo sploh hotel slikati talar Cesarjeve solate, preden ga poje, sem potem vzklik enega izmed prisotnih, ki se svoje solate ni hotel dotakniti: »Čakam, da končno dobim fuc**** preliv, ki paše na Cesarjevo solato!« izkoristila za pojasnilo, kako na veliko človek lahko razpravlja o tej vrsti solate, saj le malokdaj na krožniku res dobi to, kar se pojmuje pod tem imenom …
No ja, v omizju z mednarodno udeležbo sem kljub temu izpadla kot ženska z absolutno najbolj čudno strastjo – Cesarjeve solate, o katerih po vrhu vsega razpravlja na svojem blogu. Res čudna tale Jackie.
p.s. Čeprav sem v Bruslju dobila dober prvi vtis o Cesarjevi solati, je tu ne bom več jedla. Školjke so veliko bolj mamljive …
Preverjeno …
Oddaj komentar
julij 9, 2008 at 18:15 (cesarjeve solate, hrana)
Zbijanje šal na temo »Cesarjeve solate« je jama brez dna … Takole solatko ti postrežejo v edini ljubljanski restavraciji, katere ime z malo domišljije spominja na penis (čeprav z njim seveda nima nobene povezave), in tudi tale solata nima kaj dosti veze z originalnim Cesarjevim receptom, a mu je precej bližja kot tista »asasta«, iz katere sem se pohecala pred kakšnim tednom.
Verjetno se ti tile zapisi, v katerih jadikujem čez variacije na temo Cesarjeve solate, zdijo precej čudni, ampak če si ljubiteljica »ta prave« Cesarjeve solate, potem me sigurno razumeš. Požrla sem že nešteto različic omenjene solate (celo tako s hrenovko so mi prinesli na mizo!!! – zdi se mi, da me je takrat od presenečenja malo ruknila kap …) in že zdavnaj mi je jasno, da imajo o njej več pojma v Ameriki kot v Evropi. Tam sicer radi pretiravajo s količinami, sestavine pa nedvomno dosti bolje obvladajo.
3 Komentarjev
julij 3, 2008 at 20:25 (cesarjeve solate, fuj fuj fuj, hrana)
Saj me že dobro poznaš in veš, da je moj hobi norčevanje iz Cesarjevih solat, ki to v resnici sploh niso (a jih strežejo pod tem imenom) …
Ker sem danes kar dobro razpoložena za sikanje, ti pokažem fotko solate, ki jo v eni najbolj “asastih” ljubljanskih oštarij strežejo pod imenom Cesarjeva solata.
Če odštejeva piščanca (ki pa ga menda v izvornem receptu itak sploh ni bilo), ima tale “asasti” primerek s pravo Cesarjevo solato skupno samo ime, sestavine pa prav nobene.
Stavim, da bi se stari Cardini nad jogurtom, gobicami, paradižnikom in berivko samo čudil. Jedel pa take solate sigurno ne bi …
p.s. Malo sem si privoščila natakarja in ga vprašala, ali je prepričan, da mi je res prinesel Cesarjevo solato. Bil je popolnoma prepričan …
4 Komentarjev
