Včeraj, zgodaj popoldne sem moža peljala proti servisu, kamor je spet odpeljal svojo koreto na nek zelo nujen servis. Ne vem sicer, kaj misliš ti, ampak meni se je že večkrat zazdelo, da se moški zadržujejo na avtomobilskih servisih s popolnoma enako radostjo kot ženske na kakšni manikuri ali pedikuri …?
In vozila sva se mimo pop tv-ja, ko se je na parkirišču ob cesti ravno odvijal prizor, v katerem sta se nad prtljažnik parkirane korete sklanjali dve mladi, visokorasli biondini v najkrajših možnih hlačkah, na precej visokih petah, varno skriti za šmensi sončnimi očali (poznavalki ženske duše, kakršna si, ta opis za pravilno predstavo sigurno že zadostuje).
Prisežem, da nisem bila jaz, ampak se je glas – resnici na ljubo precej zajedljiv – kar sam oglasil nekje iz mene:
»Ja, kaj takega pa tebi tudi slučajno ne uspe zgrešit, a ne?!?«
»Ne, ne muci, jaz sem samo za vsak slučaj pogledal, če je to kakšna znana s pop tv-ja. Bi še tebi povedal.«
In potem spet kar en zoprn glas nekje iz mene:
»To pa čudno, zakaj potem nikoli ne pogledaš kakšne debeluhlje? Lahko bi namreč bila Nataša Pirc Musar s pop tv-ja?!?«
»Ne, muci, to pa ni čudno …«
No, tole je potem že bil moj glas:
»Ne, to pa res ni čudno.«
Čez nekaj trenutkov:
»Muci, Nataša Pirc Musar že zdavnaj ni več na pop tv-ju.«
»Vem. Ona ima druge kvalitete.«