jackie4grace

Tegale verjetno ne boš verjela ravno z lahkoto, ampak tvoja prijateljica Jackie je v Istanbulu zavila v hamam! Velika sovražnica javnih kopališč se je nazadnje znašla v turškem hamamu! Enostavno zdelo se mi je, da bi veliko zamudila in sem turško kopel hotela videti na lastne oči in jo tudi doživeti na svoji koži …

Več kot 350 let star hamam sva izbrala po priporočilu prodajalca, ki nama je prodal tepihe; elektrika je bila v hišo seveda napeljana naknadno (tako da je s stropa na žici visela žarnica); na kupolasti strehi so steklene bunkice, skozi katere v prostore brez oken prihaja svetloba.

No, takole je potekalo: ko ob vhodu plačaš, se poti razidejo; ženske vstopijo na desni, moški se mora povzpeti po stopnicah. V prospektu sem sicer prebrala, da je tretma za oba spola isti, a sem potem ugotovila, da se moškim vseeno godi precej bolje …

V slačilnici (ki nima nobene intimne zavese ali česa podobnega), se torej razgališ pred kopico ostalih turistk (sem pa tja se med njimi najde tudi kakšna Turkinja) in ko svoje cunje stlačiš v omarico, ovita v brisačko odtavaš v notranjost hamama.

Predstavljaj si okroglo dvorano z zelo visokimi, z marmorjem obloženimi stenami, v katerih so številne arkade, pod njimi pa majhna korita s pipami. Na sredini prostora se razteza okrogla, ogrevana marmornata ploščad, na kateri počivajo gole babnice. Ob ploščadi pa se nad ležečimi telesi sklanjajo pristne turške »strokovnjakinje za umivanje«. To so večinoma starejše ženske, s črnimi spetimi lasmi in tudi kakšnim zlatim zobom; oblečene samo v tangice, ki še poudarijo njihova abondantna stegna in dojke (celulita na tem mestu niti nima smisla posebej omenjati, saj je ob taki korpulentnosti dokaj samoumeven …)

Ob vstopu mi je najbližja »perica« s strogim pogledom namignila, kam naj se uležem. Legla sem na toplo marmornato ploščad in že so me spet napadli moji stari predsodki. Nekako mi je uspelo, da sem se cela spravila na brisačo iz bombaža, in raje nisem razmišljala o tem, kako (ne)dobro je le-ta oprana … Ko mi je postajalo že precej vroče, je moje misli napadal prizor, v katerem ogromna sramna uš leze proti meni in me želi ugonobiti, potem pa je na srečo k meni pristopila stroga perica in me z roko lopnila po riti … To je bil znak za premik na njeno delovno mesto. Zazrla sem se v njuni ogroooomni dojki (ob katerih sta moji izgledali tako skromno kot kakšni dve limeti) in se zazijala v eno od bradavic, ki je bila neverjetno deformirana, zato me je začelo skrbeti, ali gospa morda nima raka na dojki … Medtem mi je s posebno, rahlo grobo rokavičko zdrgnila vse telo. Sledilo je polivanje z vodo, ki je zelo preprosto: perica s plastičnim ajmarčkom zajame vodo ob steni, kjer so pipe nad marmornatimi koriti, in pljusk v glavo dobiš cel škaf vode. Nov udarec po riti je pomenil, naj se spet uležem in ženska je nadaljevala z miljenjem. Še nikoli nisem bivala v toooliko milnih mehurčkih! Potem me je spet sunkovito zalila z vodo, da sem lovila sapo kot kakšen neplavalec … Strog, a nežen udarec po riti je vsakokrat pomenil menjavo položaja (včasih je dodala navodilo v angleščini: Sit, you!, Turn, you!), čisto nazadnje pa mi je ob koritu s pipo umila še lase in mi zmasirala lasišče. Še zadnji strog pogled me je napotil v drug prostor, kjer me je čakala maserka. Maserka, ki je sicer imela zelo dober prijem, vseh petnajst minut, kar je trajala masaža, ni zaprla goflje!

Utrujena od njenega goflanja sem po masaži še malo posedela v majhnem predprostoru in ko se je ena izmed garačic (kaj pa vem, koliko ur na dan preživijo tam notri) z glasnim stokanjem in hudimi bolečinami poskušala posesti na stol zraven mene, sem raje odnesla svojo rit.

Med čakanjem moža v skupnem predprostoru sem ugotovila, da se hamam razteza na treh nadstropjih; vendar je bil tudi kopalni del za moške spodaj; v zgornjih nadstropjih so bile ločene garderobe za moške, ki so hkrati namenjene počitku. In prav to me napeljuje k trditvi, da tretma sploh ni enak za oba spola …

Če sem večer prej na Bosporju vzdihovala, kaj vse ljudje zamujamo, sem si po obisku hamama rekla: »No, včasih pa tudi izvemo, kaj bi z lahkoto zamudili …«

Na fotki vidiš zunanjščino enega od številnih istanbulskih “hamamijev”; v notranjščini fotoaparati seveda niso dovoljeni; bodi pozorna na steklene bunkice na strehi, skozi katere v prostor prihaja svetloba.

Veliki Brat je danes zjutraj odšel v vrtec v naravi. Moram ti priznati, da sem mislila, kako odpravljanje otrok na samostojno potepanje že dobro obvladam, ampak sem se izkazala za navadno cmero. Prenesti sinov odhod v vrtec v naravi sploh ni isto kot prenesti otrokov odhod na počitnice k babici; danes sem ugotovila, da je prvo dosti težje (vsaj zame), medtem ko je drugo naravnost blagodejno (vsaj zame) …
No, in ker sem zjutraj zelo naivno mislila, kako bo tole poslavljanje minilo brez vsakih solzic, se nanj tudi nisem posebej pripravljala. Ko so se začeli nabirati otroci in njihove mame, pa sem kaj hitro uočila, da vse mame nosijo sončna očala (ob osmih zjutraj sonce sploh ni žgalo …) – lisice babje! Solzice so točile varno skrite za temnimi stekelci, jaz in še nekaj fotrov pa smo morali junaško prenesti odhod svojih otrok (beri: komaj komaj sem čakala, da avtobus odpelje in sem se potem lahko začela cmeriti …)
Ja, ja, vse vem – takšni odhodi so odlični in nujno potrebni za krepitev moje in sinove samostojnosti – ampak meni gre vseeno še zdaj na cmerjenje …

Verjetno te niti ne zanima kaj dosti, kakšno je razmerje v vojni med mano in goloboma, a ti vseeno povem. 1:2 v korist frdamanega ptiča! Golobica je zvalila jajce, ker gnezda nisem pravočasno odstranila!

Kaj naj pa zdaj?!?!

Odstraniti ne, pustiti? Odstraniti, ne pustiti?

Ah, prav zabava me, kako zelo usodne utegnejo biti navadne vejice …

Sicer pa ti moram priznati (čeprav nerada), da sem si golobje jajce z zanimanjem ogledala, kar seveda še ne pomeni, da se spreminjam v navdušenega ornitologa (prepričana sem, da le-ti vadijo svoje znanje na kakšnih atraktivnejših ptičjih vrstah, kot so golobi), ampak naj ti povem, da je golobje jajce precej manjše od kurjega, približno toliko veliko kot kakšno prepeličje jajce, vendar popolnoma enobarvno, zdi se skoraj prosojno, lupina pa je (vsaj na videz) zelo krhka.

Ha! Zaradi tele krhkosti sem pomislila na tiste (ne)spretne rokice Malega Brata … Zagotovo bi mu uspelo …??? Ampak ker gre za balkonček v osmem nadstropju, mu igre s ptičjim jajcem pač ne bom dovolila.

Škoda, očitno se bom morala kar sama znajti … Grace, help me!!!

Ker je bila v lekarni krajša vrsta, ki bi od Malega in Velikega Brata zahtevala približno 5-minutno mirovanje na dokaj omejenem radiju, se je Mali Brat znašel po svoje in že takoj po prihodu stekel za prodajni pult, švignil mimo (že itak), potem pa še toliko bolj zoprno nasajene apotekarice in začel teči kroge med skrbno naloženimi policami s farmacevtskimi strupi. Svoj tek je seveda krepil z zelo glasnim in ponosnim kričanjem (zavzeti tekač je na drugi strani pulta imel svojega »fena«, ki ga je bodril z nič manj glasnim smehom, s katerim je precej pripomogel k vztrajnosti svojega mlajšega brata).

Itak veš, v koga je imela uprte oči vsa vrsta strogih bolnikov, ki se valjda znajo lepo obnašati v lekarni. Itak veš, v koga je imela uprte oči stroga apotekarica, ki seveda zahteva svoj red v svojem sterilnem delovnem okolju. Prav tako veš, v koga je uprla svoj zaboden pogled tudi apotekarica, ki se je prikazala iz ozadja in raje tudi sama očitajoče buljila, namesto da bi pamža nagnala izza pulta, ali pa raje pomagala kolegici skrajšati vrsto …

Ker se mi je zdelo, da nobena od apotekaric ne kaže dovolj empatije do mame, ki ji je mali divjak pač ušel in vidno izkoriščal situacijo pred številno publiko, sem mu rekla le, naj pride k meni šele, ko se bo dovolj utrudil.

Itak veš, kaj si je mislila cela vrsta bolnikov. Itak veš tudi, kaj sta si mislili apotekarici.

No, da bom upravičila njihove sume, bom naslednjič še sama odlavfala par krogov po notranjosti apoteke. Ker je bil sum na mojo norost tako evidenten, ju en takle moj kros sploh ne bi smel presenetiti, a ne?

Če misliš, da sem tudi bila v Sarajevu, se pač zelo motiš … Mi sicer ni čisto po godu, ampak v življenju se mi dogaja, da kdo kaj odpove res zadnji trenutek. Torej nisem šla v Sarajevo, se mi je pa surla od razočaranja povesila čisto do tja, če ne še malo dlje; v glavi sem si namreč že nekaj tednov z največjim zadovoljstvom vrtela čudovite miselne predstave, kako kvalitetno se nažiram s čevapčiči, zato je bilo začetno spoznanje, da iz tega ne bo nič, kaj kruto.

Pa sem se šla tolažit na morje …

Medtem ko se je meni zdelo, da je moj napredek pri šivanju cunjaste punčke več kot očiten in sem bila na to tudi precej odkrito ponosna (danes popoldne sem šla na konzultacije k stari mami in dobila nekaj nove volje …), sem svojo drugorojenko pokazala možu. Sicer je bil njegov odgovor pritrdilen, ampak kot boš videla, to sploh ne pomeni, da se je tip strinjal z mano …

»Ali je moj napredek kaj viden?«

»Ja, je … Ta je z drugega planeta!«

Danes zjutraj sem odprla spletno stran Veleposlaništva Republike Slovenije Sarajevo, ker se mi bo naslednji teden menda vendarle izpolnila dolgoletna želja, da bom končno šla v Sarajevo.

Ne bom začela z zgražanjem in jadikovanjem, kako me jezi, ker ni zglednega slovenskega jezika niti na uradnih spletnih straneh naše države, kaj vem, mogoče se je pa avtor omenjene spletne strani slovenščine učil v Sarajevu in bi mu za tale izdelek v resnici morali čestitati …??? No, glede na to, da so jo pripravili uslužbenci Službe za odnose z javnostmi Ministrstva za zunanje zadeve v sodelovanju s širšo državno upravo, je to bolj malo verjetno.

Spletna stran predstavlja tudi CV Njene Ekscelence veleposlanice, in to v angleščini; ne morem si kaj (očitno sem kar fajn hudobna …???), da ne bi med lepim številom tujih jezikov, ki jih Njena Ekscelenca očitno govori, zelo pogrešala bosanskega ali vsaj kakšnega drugega slovanskega jezika …

Čeprav je spletna stran dvojezična (drugi jezik je angleščina!), bi moja – resda precej naivna – pamet vendarle rada mislila, da že samo zaradi dobrih diplomatskih odnosov ne bi bilo slabo, če bi poskrbeli še za prevod v uradni jezik BiH, ki je vendarle država gostiteljica našega veleposlaništva … Da pri tem sploh ne omenjam, da si moja po kmečko preprosta pamet tudi predstavlja, kako bi bilo to nujno, še posebej pa praktično, vsaj pri navodilih bosanskim državljanom za pridobitev vizuma …

Če smo čisto natančni, je v resnici prvi pogoj znanje slovenščine (ha, resda ne najbolj zahtevne …), da lahko sploh preberejo vse ostale.

In mimogrede, res se ne splača vznemirjati s tem, da bi se Bosanci obregnili ob nemarno in šlampasto slovenščino, saj se še Njena Ekscelenca ne. Le jaz sem zadosti zoprna …

Sem se že večkrat pohvalila, da mi gredo stvari res dobro iz rok …

Danes spet!

Jasno, zgodilo se je po sesanju in brisanju …

Ja, vem, vem, vem. Predobro te poznam in zdaj boš rekla, da bo napredek v gojenju samoironije očiten samo, če ti pokažem še fotko svoje prve punčke iz cunj.

Se strinjam. Samo, prosim, ne mi zdaj pisat komentarjev v slogu, če je to hčerka od E.T.-ja in take. Spoštovanje do pogumne in samoironične ženske, prosim!

p.s.1 Pazi samo, da te ne raznese, ker priznam, da cunjasta vesoljčica tudi mene noro spravlja v smeh …

p.s.2 Evo, prepričana sem, da mi samoironije že ne boš mogla očitati. Upam samo, da mi ne boš navrgla, da je samoironija nepotrebna, ker mi itak manjka pameti, da razkazujem tele svoje hibride …

Zlata ribica Mojca, ki se mi oglaša iz Akvarija, mi je danes zjutraj poslala mail, v katerem me sprašuje, ali že kaj šivam …

In ker sem človek, ki meni, da je dobro in nujno gojiti samoironijo, si odgovor lahko prebereta kar tukaj …

Popravljen šivalni stroj je res že nekaj časa doma.

Res je tudi, da sem se z vso vnemo že isti večer, ko sem stroj pripeljala s servisa, lotila šivanja svoje prve punčke iz cunj.

Ker pa je naslednje jutro mož, ko je šel mimo mojega unikata, Velikemu Bratu rekel: »A mami pa vesoljčke šiva?«, sem se odločila, da se najprej vpišem na tečaj krojenja in šivanja. Še pred tem sem se seveda poskusila potolažiti z univerzalno trditvijo, da kako pa dedci res nimajo popolnoma nobenega smisla za pristno ročno delo, a sem si po samokritičnem ogledu mojega nagačenega unikata vendarle morala priznati, da punčka težko skriva sorodstvo z E.T.-jem.