jackie4grace

V soboto zjutraj je na Krimu takole čudovito zeblo …

Nisem preveč sladkosned človek, znam pa zelo dobro oceniti, katere sladice so zelo dobre, in kar se mene tiče, spada tufahija med najočarljivejše.

Ne vem natančno, od kod izvira – menda naj bi bila perzijska –, a si vseeno upam mirno trditi, da je dandanes tufahija vsebalkanska (ponekod izgovarjajo tudi tufakija), saj sem jo jedla že v vseh republikah nekdanje SFRJ in mi je pravzaprav popolnoma vseeno, katera izmed njih si jo zdaj najbolj lasti.

Skratka, v sladki vodi kuhano, a dobro ohlajeno jabolko, polnjeno z orehovim nadevom in dekorirano s stepeno smetanco (praviloma ima na vrhu še češnjico), se mi zdi fantastična kombinacija in ker mi je zadnjič v Skopju tako imponiralo, sem se odločila specializirati se v pripravi tufahije. Upam, da mi bo šlo bolje kot z muffini …

Ima pa tale sladka dobrota tudi svojo smešno plat. Vsakič ko jo jem, me spomni na beograjsko družbo, ki mi vedno voljno pripoveduje razne štose in anekdote. Torej, povedali so mi, da je v času olimpijskih iger v Sarajevu (1984 … takrat smo bili nekateri še precej otroci, a ne?) bosanski natakar z res malenkostnim znanjem angleščine ponudil tufahijo tedanjemu predsedniku olimpijskega komiteja Samaranchu, kar se je slišalo takole: »Want tufakju?«

Podatka o tem, ali je Samaranch potem poskusil tufahijo ali ne, pa nimam …

Hrošču, ki smo ga na enem izmed poletnih piknikov našli v travi, smo rekli Esmeralda …

V petek zjutraj sva s svakom šla na Malo Mojstrovko. Precej zgodaj, Ajdovska deklica je itak še spala.

Pred vzponom se nekako nisem kaj preveč ubadala z vprašanjem, od kod ime gore, saj vem, da obstaja tudi Velika Mojstrovka.

Ampak mi kar verjemi, da tudi Mala Mojstrovka v resnici sploh ni tako mala …

Če mene vprašaš, je zajebana, ampak fantastična!

Prej:

Potem:

Znano je, da telefončki in podobni gadgeti niso zame. In čeprav sem en precej zaostal primerek homo sapiensa (ki bi se nedvomno počutil bolje v kakšni pragozdni duplini kot pa v modernih mestnih instalacijah), si vendarle občasno tudi jaz nabavim kakšno tehnološko čudo.

Pa sem prejšnji teden dobila tak napedenan telefonski aparatek na »tačskrin«! Sicer sem že kar sumila, da ne bo preveč kompatibilen z mano, in – seveda – imela sem popolnoma prav!

Po treh dneh je tisti ta fensi »tačskrin« preprosto crknil. Vsa poklapana, a tudi precej razjarjena, sem poklicala 080404040. Saj veš, tisto številko, na kateri naj bi te svetovalci, ko jih po četrturnem poslušanju enega in istega zlajnanega napeva vendarle pričakaš, sladko in prijazno izvlekli iz težav. A dekle je strogo reklo, da bo treba vzeti pot pod noge in telefon odnesti na servis.

In tu je v moji glavi prišlo do šuma. Jaz sem namreč en tak razvajen potrošnik, ki preprosto ne prenaša dejstva, če ga začnejo nekam pošiljati! Če mi je kaj ameriškega všeč, potem je to skrb za stranko, saj so že zdavnaj (in to v vseh panogah) usvojili lekcijo, da je strankin problem v resnici njihov problem. In če mi gre pri slovenskih storitvah kaj na živce, je to dejstvo, da so v tem smislu (skoraj) vsi še precej zarukani.

Danes zjutraj sem šla raje na Šmarno goro in potem takoj v službo, za pot na servis pa si, jasno, nisem hotela vzeti časa. Zato sem si po prihodu v službo glasilke že kar pripravila na lajanje in poklicala našega predstavnika pri mobilnem operaterju.

»Dober dan, jaz sem pa tista, ki ste ji prejšnji teden prinesli nov telefon. Žal ne dela več …«

»Joj, gospa, tukaj pa ne morem drugega, kot da vam pošljem našega tehnika, ki bo pogledal telefon. Veste, preden vam ga zamenjamo, ga je vseeno treba pregledati. Morda se bo napako dalo takoj odpraviti …« in tako v res cukrenem in ustrežljivem tonu naprej.

Nisem mogla verjeti … Tehnik bo prišel k meni?! YES, tako se dela!

Uh, sem zgodaj začela tale teden!  Ob 05.15 sem se že odpeljala proti Šmarni gori!

V Tacnu pod hribom pa cela žurka. Ne vem, zakaj se mi je vedno zdelo, da je življenje pod Šmarno goro idilično tiho in umirjeno. Danes sem se že navsezgodaj prepričala, da je moja predstava zmotna – ptiči so se drli kot  zmešani. To je bilo tako dretje, da ti po mojem lahko začne iti kar na živce.

Kakor koli, na vrh sem prilezla okoli šestih. Gostilna je bila seveda še zaprta in ker se mi ni ljubilo s seboj nositi vode, sem se morala kar zelo žejna spustiti navzdol.

(Na tem mestu bi morala stati tista zabrisana fotka, – ki sem jo posnela s svojim starim telefonom, novi se je namreč že po treh dneh druženja z mano uprl in nehal delati – pa je ne morem vstaviti, žal se premalo spoznam na tehnologijo.)

Po kakšnem petnajstem poskusu mi je le uspelo vstaviti zmazek od fotke. Tale moja trmasta vztrajnost me bo sigurno še daleč pripeljala …

Sicer je pa kar nekaj norcev, ki očitno že pred službo skočijo na Šmarno goro. Ampak norci so seveda drugi, ne jaz …

Dobra dva tedna pred prvim majem smo pri prijatelju Velikega Brata praznovali njegov sedmi rojstni. In na tisti žurki mi je kapnilo v glavo, da bi lahko na morje povabila tudi njegovega prijateljčka. Veliki Brat je bil nad idejo navdušen, prijateljčkovi starši pa še bolj …

Sedeli smo pred njihovo hišo, mulci so po svoje divjali naokoli, jaz pa sem rekla: »Kaj ko bi mi vidva za en teden posodila svojega najmlajšega sina (imata jih kar štiri!), da gre z nami na morje?«

Prijateljčkov oče je sedel nasproti mene in v tistem trenutku v rokah svaljkal pokrovček od plastenke in vzkliknil: »Pa ti si fantastična! Že ves mesec tuhtam, kako bi lahko ženo po devetnajstih letih, kar sva poročena, vendarle odpeljal na poročno potovanje …« Plastični pokrovček mi je od samega navdušenja zabrisal v glavo in se blaženo režal. Najmlajši sin jima ni prekrižal načrtov (pa tudi starejši trije ne) in ko je prišel 25. april, je prijateljček šel z nami na morje, njegova starša pa na motor in končno na poročno potovanje. Že prvi večer sem dobila njun sms: »Jackie, Jackie, uresničuješ življenjske sanje!« Občutek je bil izjemen – še nikoli mi namreč ni kdo rekel, da sem mu uresničila življenjske sanje … Priznam pa tudi, da sem dovolj sebična in si raje sploh ne predstavljam, da bi sama morala čakati kar devetnajst let!!!, da bi me mož nekam peljal brez otrok …

Teden prvomajskih počitnic je seveda bliskovito minil in ko smo prijateljčka vrnili honeymoonerjema, sta mi rekla: »Hvala, Dobra Vila.«

Mater je to fantastično!

p.s. Kako so pa fantje znali uživati na morju, lahko vidiš na spodnji fotki.