julij 30, 2009 at 14:55 (femine, razno)
Leonor Fini je tista Italijanka, ki se je rodila v Argentini, od koder je njena mati po ločitvi od očeta pobegnila v Trst in tam deklico še pet let oblačila kot dečka, da je oče ne bi ugrabil. Pozneje se je preselila v Pariz, kjer se je družila z Bressonom, z Andréjem pa še z marsikom. No, ta dva omenjam, ker bi se tudi jaz z veseljem družila z njima …
Morda je prav zaradi njiju dobila malo posebno zamisel, izjavila je namreč, da bi vsaka ženska morala imeti dva moška: enega bolj kot ljubimca, drugega za prijatelja.
Kaj pa vem, moški znajo biti taki, da je včasih že eden preveč …
No, zvečer skočim v Trst na njeno razstavo. Komaj čakam.
2 Komentarjev
april 16, 2009 at 13:52 (femine)
Dvorec Chenonceau na rečici Cher se lahko zdi zanimiv zaradi več dejstev …
Ima čudovito galerijo, ki jo je na rečni most moževe ljubice Diane de Poitiers dala postaviti slovita zgodovinska hudoba Katarina Medičejska. Žal sem bila prelena, da bi se sprehodila dovolj daleč v enega izmed dveh vrtov (žena in ljubica sta seveda imeli vsaka svojega) in grad slikala v celoti.
Če se vsaj malo vživiš v usodo poročene ženske, ki je pri možu ves čas odrinjena in mora vedno nastopati v senci ljubice, morda kaj lažje razumeš vse Katarinine spletke (no, ali pa tudi ne …). Grad si je Katarina ves čas zelo želela, a ga je Henrik II. vseeno raje podaril svoji ljubici. Lahko si misliš, s kakšnim veseljem je Katarina moževo ljubico vrgla z gradu po njegovi smrti. No ja, tudi gradič, ki ga je Diane dobila v zameno, sploh ni slab …
A dvornim intrigam očitno še noče biti konca, čeprav sta obe dami mrtvi že več stoletij: v spalnici kraljeve ljubice Diane nad kaminom visi Katarinin portret … ???!!! Francoski smisel za humor? Ali morda francoski občutek za egalite’?
Kar se pa dvorne kuhinje tiče, mi je sedaj končno jasno, kje ilustratorji pravljic jemljejo navdih …
3 Komentarjev
januar 19, 2009 at 15:07 (femine, svašta ...)
Od daleč se zdi, kot da gre samo za dve umetniški plošči, dobro umeščeni v vrtni ambient, pogled od blizu pa razkrije, da se je takole skromno dala Peggy Guggenheim zakopati na vrtu svoje vile Vernier dei Leoni zraven svojih ljubljenih psičkov.
Ljudje, ki svojim psičkom in muckom pravijo moji otroci, so se mi vedno zdeli malo posebni. Čudaški, če povem po resnici. Sama med psi in otroki pač ne zmorem potegniti enačaja … Je pa res, da z lahkoto razumem, da se na psa navežeš enako močno kot na otroka in ti torej pomeni enako veliko. Eden izmed njenih cuckov je celo imel enako ime kot njena hči Pegeen. Sicer pa priznam, da je bila pri izbiri imen kar precej izvirna … Cappuccino … Hong Kong … Sir Herbert … Peacock …
Ta Glavni je pripomnil, da je življenjska doba nekaterih njenih psov sumljivo kratka. Le kaj je Peggy počela s temi svojimi otroki?
Oddaj komentar
julij 5, 2008 at 20:37 (femine)
Popoldne sem z veseljem opazovala Ivanko, letnik 1958, pri okopavanju krompirja. Če bom sama kdaj imela kakšen kos zemlje, na kateri bom lahko okopavala neškropljen!!! krompir, se mi bo zdelo, da sem v življenju ogromno dosegla.
Oddaj komentar
maj 24, 2008 at 07:35 (femine, mesta)
Oddaj komentar
