Huda na znamke

Včeraj sem v službi zaprla okoli dvesto pisem. Ker tega ne počnem prav pogosto, me je potem popolnoma presenetilo tako banalno početje, kot je lepljenje znamk (preseneča me, nad čim vse je človek lahko presenečen!), ki so bile dveh sort. Ene navadne (ki jih je treba pomočiti, da se nalepijo, in se zato znajti po svoje, kam jih boš pomakal …) in druge bolj napredne.

Prve so bile take priložnostne, posvečene letošnjemu svetovnemu prvenstvu v atletiki. Pa me je prav presunila potratnost njihovih dizajnerjev: na poli 3×3 bi šparovna državljanka pričakovala 9 znamk, a jih je našla le 6! Na treh so bile namreč samo neke brezzvezne silhuete atletov …  (Naša tajnica mi je zagotovila, da ji je poštni uslužbenec računal po 6 znamk na polo.)

scan0011

Saj vem, da sem malenkostna, ampak imela sem 50 takih pol in če pomislim, da sem samo jaz v smeti vrgla 150 papirčkov, ki jim (verjetno samo zaradi dizajnerske kaprice in ker se je poštnim uradnikom zdelo fensi) ni bilo usojeno postati znamka, si upam trditi, da je nekdo drug potraten, ne jaz malenkostna … Saj ne, da gre za kakšen hud zločin, ampak Pošta Slovenije je državna institucija, ki naj bi se obnašala racionalno.

Ker sem se pomakanja znamk na mokro krpico (nimam tiste smrdljive mokre gobice v črni posodici, pošta pa po mojem vedenju tudi še ne prodaja znamk z okusom, da bi se jih, požrešna kot sem, upala polizati …) hitro naveličala, sem se že hotela pridušati, da Američanom že zdavnaj ni več treba misliti na to, kam bodo pomakali znamke, saj prodajajo samolepilne. A sem se lahko kar takoj razveselila, ko sem videla, da mi je zmanjkalo potratne atletske serije znamk in odkrila, da Slovenija že ne more biti več daleč za Ameriko,  pred sabo sem namreč imela paket čisto pravih samolepilnih znamk! Ampak ne. Ameriko smo celo našišali! Ameriška samolepilna znamka je prava kmečka imbecilka proti sofisticirani slovenski doktorici znanosti! Naj pojasnim: z ameriško samolepilno znamko opraviš v dveh potezah: jo odlepiš od podlage in nalepiš.

Slika 982

Slovenska znamka pa nuca veliko več znanja in potrpljenja. Pola je najprej z nakazanim rezom razdeljena na 25 kvadratkov, šele v njih čez nekaj minut zagledaš zares droben pregib (pomaga brezhiben vid ali kakšen mikroskop v bližini), iz katerega moraš nekako spraviti znamko (nimaš šans, če si moški ali baba brez dolgih nohtov). Po lepljenju slovenske znamke ti v rokah ne ostane samo spodnja folija kot po lepljenju ameriške znamke, ampak je ostanek  lepo okrašen s kvadratasto mrežico, seveda samo, če si pri odstranjevanju znamk pravilno postopal … 

scan0012

p.s.1 Ko sem vse tole napisala, sem se zavedla, da glodam precej banalno temo in bi mi gotovo lahko kdo očital, ali nimam pametnejšega dela. Imam ga, seveda …  Ampak jaz se že od nekdaj rada norčujem iz znamk!  

p.s.2 Čeprav je poštni reformator Lovrenc Košir že pred več kot 100 leti predlagal enostavnejše plačevanje poštnih storitev, predloga njegovi nadrejeni takrat niso sprejeli – so ga sicer pohvalili za »opaženo hvalevredno prizadevanje, da bi koristno služili poštnemu uradu«, vendar so ga že pred tem premestili na nižje in slabše plačano mesto v državnem knjigovodstvu. Za izumitelja poštne znamke velja Anglež Rowland Hill, Košir pa je vse življenje poskušal dokazati, da je izumitelj on.

p.s.3 Če bi bila jaz poštna uslužbenka in bi nadrejenim predlagala večjo ekonomičnost pri papirju, na katerega se ustvarjajo poštne znamke (Le zakaj, hudiča, mora ob robu pole znamk biti še bel nazobčan trakec papirja?!? Da ga odtrgaš in vržeš stran?!?), kaj misliš, na katerem delovnem mestu bi pristala?

“Počakajte!”

Zobozdravnik me je poslal na slikanje zob. Zoprna stara vešča za popolnoma popljuvanim in zato zelo motnim steklom (kar ga od svoje zoprnije ne popljuva sama, ga pa z druge strani med vpitjem spljuvajo besni pacienti), ki rentgensko sprejemno pisarno loči od čakalnice, me je seveda najprej sprehodila do avtomata za potrjevanje zdravstvenih izkaznic, čeprav sem jo potrdila pred enim tednom. Potem je zavreščala: »Usedite se in počakajte!« Nisem se usedla, sem pa počakala. 35 minut!

Nato je druga zoprna stara vešča sicer profesionalno izpeljala slikanje zob in morda bi bila ženska čisto všečna, da bi le govorila malo tiše. Dala (beri: odkričala) mi je popolnoma jasna navodila: »Usedite se za 10 minut in počakajte, da bodo slike gotove!« Nisem se usedla, sem pa spet čakala. 16 minut! Stara vešča številka dve je potem vendarle, a samo na pol odprla vrata, poklicala moj priimek in se zadrla: »Lahko greste!«

»Ne, oprostite, ne grem. Slike rabim takoj.«

»Zdravnik mi ni napisal, da vam jih lahko izročim. Morali jih boste iskat k njemu v ordinacijo, potem ko jih bomo mi nesli tja! Taka so naša pravila,« mi je brez vsakega usmiljenja pojasnila njihov zarukan režim, ki si ga ona seveda niti v sanjah ne upa prekršiti, jaz pa ne razumem, zakaj ne …

»Zdaj naj čakam, da boste vi slike prinesli gor, in šele potem naj jih vzamem?«
»Tako je!« Pa res ne vem, ali jo je zabavalo odkritje, da vendarle nisem tako zabita, kot sem se ji morda zdela na prvi pogled, ali pa je samo tako vidno uživala v zajebavanju.

Prav, se bom pa z zobozdravnikom zmenila. Nisem želela trkati in motiti njegovega dela, zato sem počakala, da je asistentka odprla vrata, kar je trajalo 25 minut! Asistentka je ena tistih, ki so dobili zlato odličje na nadaljevalnem tečaju treninga selektivnega pogleda: če je v čakalnici 12 ljudi, ona pogleda (seveda zelo mrko, da ne bo pomote) samo tistega, ki ga sama hoče videti. Nato pa je kar se da hitro zaloputnila vrata za sabo. Nisem potrkala, ampak sem spet čakala. 14 minut! Potem pa je videti , da se mi je nasmiha sreča …

»Na rentgenu mi ne dajo slik, ker zdravnik tega ni napisal. Mi lahko, prosim, pomagate? Slike rabim v torek, ker sem naročena pri endodontu. Res ne bi še enkrat hodila sem samo zaradi slik,« proseče nagovorim asistentko.

»Oni bodo slike prinesli gor ob enih!« je mrko siknila vešča številka tri, obuta v svetlo modre crocse, v katere si je zataknila figurico Sneguljčice … (Mene je seveda imela za palčka. Tistega najbolj butastega, jasno.)

»Vi pa delate do pol enih. Kako torej?«

»Ja, seveda. V ponedeljek jih pridite iskat!«

»????????? »

Dvakrat vdihnem, se ne vdam in rečem: »Prosim, govoriti moram z zdravnikom.« Čeprav asistentka nekajkrat glasno cmokne – pa ja ni s cmokanjem želela povedati, kakšna zoprna krava sem? – se zdravnik prikaže na vratih in ko sem mu pojasnila zagato, se je nasmehnil: »Samo sekundo,« in odkorakal po stopnicah. Vrnil se je s slikami.

***

Kaj sem že hotela povedati …?

Ljudje, ki se trmasto (beri: nalašč) držijo nekih zelo očitno neumnih sistemskih pravil, niso dobronamerni, kaj šele produktivni. Treba bi jih bilo zapreti v kletke. In kletke seveda opremiti z napisom: »Nikoli več odpreti.«

p.s.1 Če se vprašam, kaj bi bilo, če bi se jaz v službi tako vedla do naših strank, je odgovor popolnoma jasen: Mali & Veliki Brat bi bila lačna.

YES, tako se dela! – 2. del

Če sem bila še včeraj dopoldne popolnoma vzhičena od navdušenja nad uslužnim odzivom našega predstavnika pri mobilnem operaterju, ki mi je obljubil, da mi bo v pisarno poslal tehnika, sem bila že včeraj popoldne popolnoma poparjena.

Včeraj se tehnik namreč ni prikazal …

Klopa odstranite …

»Klopa izvlečete s pinceto pa je.«

»Ne, za odstranjevanje klopov obstajajo posebne pincete, ki jih kupiš v lekarni. Pa ne sme biti plastična, ampak mora biti kovinska.«

»Ne, ne ne ne … klopa ne smeš vleči ven s pinceto!!! Glavica lahko še vedno ostane notri, če ga zatrgaš in potem bo šele sra***.«

»Si, nora! Klopa samo namažeš z oljem in se kar sam od sebe spravi ven.«

»Kakšno olje! Če klopa namažete z oljem, močno povečate možnost za okužbo, ker začne izločati snov, ki povzroči odpuščanje od gostitelja in ponavadi vsebuje povzročitelje klopno prenosljivih bolezni.«

»Ah, primi ga z roko pa čim manj kompliciraj.«

»Ne, še bolj enostavno je: s prsti ali z gazico samo rahlo sučete po klopu v nasprotni smeri urinih kazalcev.«

»Klopa najbolj zanesljivo odstranite s sukanjem v smeri urinih kazalcev.«

***

Kakor že tolikokrat, tudi tokrat seveda vsak s svojim nasvetom. Ker klopi tudi letos ne morejo brez Velikega Brata, se skoraj vsak teden ukvarjam z njihovim odstranjevanjem. Zato si lahko predstavljaš, da sem že marsikje iskala nasvete. In nasvet, ki ti ga lahko dam? Sto zdravnikov, sto nasvetov in pripomočkov. Kakor že tolikokrat, se je seveda tudi tokrat treba znajti po svoji pameti (beri: klopa odstrani, kakor veš in znaš) …

V koliko minutah bom brez celulita?

»Ti, zdaj mi pa ti, ki si strokovnjak za marketing, povej, do kam tole lahko še gre,« sem se zazrla v ta Glavnega, ko sem na televiziji videla v oglas, v katerem ti povedo, da hujšaš med spanjem, če se prej namažeš s kremo. Res me zanima, kako etično je takole izigravati nesrečne debeluške? Pa ne samo njih, je namreč skorajda ni babe, ki ne bi vedno raje še malo shujšala …

»Ja, saj veš, marketinške laži oglaševalcev z zajetnim budžetom so se od nekdaj in se tudi vedno bodo tolerirale,« je rekel precej indiferentno.

»No, kaj pa boš rekel, če ti povem, da so zdaj odkrili serum, ki celulit odpravi v dveh minutah?!?«

»Aja, za koliko minut ti ga pa odpravi?«

Kdo si me upa zaparkirati?

ČE SAMO ŠE ENKRAT PARKIRAŠ SVOJO BEDNO KORETO NA NAŠEM PARKIRIŠČU, TI RAZBIJEM GOBEC IN ŠE KORETO!

ZVEČER SE PRIDEM ULEČ K TVOJEMU MOŽU, TI PA BOŠ S SVOJO RITJO MORALI ČAKATI PRED VRATI SPALNICE! … ČE SI PA SLUČAJNO TIP, TI BRCA V JAJCA NE UIDE!

(p.s. želim ti nekako dopovedati, da NE PARKIRAJ, kjer ti svane!)

 

Zgoraj sta samo dva primera sporočil, ki so se mi motala po glavi, ko sem premišljevala, kaj naj napišem na pildek in ga zataknem na koreto oslu, ki je danes zjutraj nonšalantno spustil ograjico na našem službenem parkirnem mestu in parkiral svojo zglancano koreto.  

Mogoče boš rekla, da sem prehitro izgubila živce, ampak ker sem bila danes zjutraj v dveh urah kar dvakrat!!! zaparkirana, me je razpiz**** kot že dolgo časa ne.

No, potem sem se vseeno odločila za bolj soft sporočilo: PROSIM, NE DRZNITE SI PONOVNO PARKIRATI NA NAŠEM PARKIRIŠČU! (podpis)

Se pa res vedno znova sprašujem, kaj so to za eni ljudje, ki si dovolijo nekoga zaparkirati?

Egoisti, ki jim je popolnoma vseeno, ker bodo z napačnim parkiranjem nekoga spravili v stisko?!?

Omejenci, ki itak ne znajo predvideti, da bodo z napačnim parkiranjem nekoga spravili v stisko?!?

Šaljivci, ki jih zabava, če z napačnim parkiranjem nekoga spravijo s stisko?!?

Flegmatiki, ki jim je popolnoma vseeno, če z napačnim parkiranjem nekoga spravijo v stisko?!?

?

Ker v življenju še nisem nikogar zaparkirala in upam si celo trditi, da tega tudi ne bom nikoli naredila, pač vedno znova preganjam imbecile, ki to počnejo. Sem tudi človek, ki mu v nobenem primeru ne bi padlo na misel, da bi neupravičeno parkiral na mesto, rezervirano za invalide. Zato seveda preziram vse, ki to počnejo.

Ti povem, ima me, da bi razbijala gobce. Pa njihove korete tudi!

p.s. Včasih se mi zdi, da sem samo bedna marioneta v rokah kakšnega velikana, ki nevidno usmerja dogodke okoli mene. Ta velikan seveda nima kaj dosti smisla za humor in očitno ga poigravanje z mojo potrpežljivostjo prav rajca … Bednik …

Biblijska bulica?

Ali ganglijska cista.

Ali ganglion.

Kakšno neverjetno moč imajo besede! In kako zelo spreminjajo moje občutke.

Ganglijska cista? Grozno, sliši se kot nekaj za umret …

Ganglion? To bi bil lahko kakšen grozodejen junak iz grških mitov …

Biblijska bulica? To je pa slišati že skoraj mikavno, mistično …

Kakor koli bom svojemu stvorku že rekla, mi gre na živce, ker boli in se ga bo treba znebiti.

Punktiranje? Sliši se kot nekaj za kozlat …

In prav zato je mogoče bolje, da tegale posnetka ne pogledaš čisto do konca.

Dobila sem pismo!

Iz zdravstvenega doma so mi v obliki tiste oguljeno rumenkaste dopisnice poslali vabilo, naj na cepljenje pripeljem Velikega Brata. Ker smo vabilo v nabiralniku našli šele včeraj zvečer, na cepljenje pa je bil naročen že danes ob 11.30 in tudi malo pokašljuje, sem se jim odločila sporočiti, da ga na cepljenje ne bo.

vabilo

Ampak na dopisnici ni nobene telefonske številke!!!??? Se morda zdravstveni ustanovi zdi samoumevno, da številko poznam? Ne, sploh ne, v resnici je še huje! Ti sistemi so nas že zdavnaj navadili na neverjetno ponižno hlapčevsko odzivanje – boš že poiskala telefonsko številko, saj jo itak moraš, cepljenje je namreč zakonsko obvezno in če ne boš hotela priti navzkriž z zakonom, se boš že pomujala in nekje izbrskala našo številko …

Pa še nekaj me draži. Ta veličastni sistem mi danes zvečer domišljavo sporoči, naj pripeljem otroka na cepljenje jutri ob 11.30! Ob 11.30 sem po navadi v službi (pogosto tudi ob sobotah in nedeljah …) in po navadi že za veliko dni vnaprej (ne samo za jutri) do minute natančno vem, kaj bom počela v službi in si ne morem privoščiti (pa tudi na kraj pameti mi ne pride), da bi to spreminjala zaradi njihovega vabila …

Prav zanima me, kdaj so nas uspeli navaditi na tako topoumno pokorščino, še bolj pa me zanima, kdaj bodo z nami začeli komunicirati spoštljivo?

Aja, pa še eno pismo sem dobila včeraj. Pisali so mi z Ministrstva za javno upravo. Sporočajo, da mojemu vozilu KORETATAINTA z registrsko oznako TOINTO 12.04. 2009 poteče registracija. Pismo sem seveda takoj scefrala in vrgla v koš, saj mi niso povedali nič novega … Še predobro vem, kdaj moji koreti poteče registracija! Tako kot verjetno večina drugih državljanov, ki jim ministrstvo pošilja obvestila … Morda nas želijo samo prijazno spomniti, saj se sem pa tja verjetno res zgodi, da kakšen državljan tudi kdaj kaj pozabi, a ne? Na pozornost se že ne bodo sklicevali, saj niso pozabili pripisati, da gre za avtomatsko generirano sporočilo. Me prav zanima, zakaj se je potem ministrica sploh podpisala!?

Ma, ko vas jebe, jezi me samo, da moram poleg registracije in raznih zdravstvenih zavarovanj plačevati tudi vašo imbecilno komunikacijo!

Kam so zaklenili domiselnost?

Govoriva o Južnih Tirolcih. Tistih, ki so sicer doma v Italiji – to pa je tudi vse, kar imajo z Italijani skupnega. Govorijo nemško (oziroma neke vrste nemščino), italijanščine pa raje sploh ne slišijo, kaj šele, da bi jo govorili …

Sem se strahotno zabavala, ko sem se v soboto priklatila mimo neke tipične južnotirolske bajte (precej velike so, grajene v več nadstropjih, v zgornjem delu obdane z lesom, njihov zaščitni znak pa so gmotne in izrezljane in zelo nakrancljane lesene balkonske ograje, čemur mirno rečeva lesena parada kiča), saj sem, zgledalo je že tako, naletela na primerek strahovite tirolske domiselnosti; pred mano je namreč zijala naslednja instalacija:

dsc_0461

Le kaj si je mislil tale Franz, ko je spravljal drva v kletko?

Nein nein, du, verdamte sosed, nič mi ne boš polenčkov kradel! Že vem, kar zaklenil jih bom … in to v mrežasto kletko, da se ti bodo lahko cedile sline – videl jih boš, pa ne boš mogel do njih, du, verdamte sosed! Pa pazi, bogec vse vidi …

Grace, hotelo me je raznesti od smeha. Komaj komaj da sem ostala cela …

92

»A v soboto imaš rojstni dan? Ja, koliko boš pa stara?« me je zjutraj pri kavi vprašal znanec iz naše poslovne stavbe.

»36.«

Ja, v soboto bom stara 36 let. Ah, fuj, ampak saj ni važno …

Me je pa že skoraj imelo, da bi uporabila tisto oguljeno šalo, za katero se zdi, da človeku z leti postaja vse bolj zabavna: saj veš, k svoji pravi starosti dodaš kar nekaj let in potem blazno uživaš, ko vsi medlijo in te občudujejo, kako dobro izgledaš …

Ravno zadnjič sem znanega slovenskega pankerja, ki ga vsak dan srečujem v menzi, slišala pripovedovati, kako vsi ljudje mislijo, da je on star malo čez 50. Ampak so se dobro zajebali, ker on je star 365 let! Je pa seveda res, da zelo dobro izgleda in ni kriv, da se vsi motijo …

Če te torej kdo vpraša, koliko sem stara, je jasno: »Letos jih bom 92!«

p.s. Ne morem verjeti, kakšne pišem! Ampak to bo kaj v zvezi z mojimi leti …

« Older entries