Včeraj sem v službi zaprla okoli dvesto pisem. Ker tega ne počnem prav pogosto, me je potem popolnoma presenetilo tako banalno početje, kot je lepljenje znamk (preseneča me, nad čim vse je človek lahko presenečen!), ki so bile dveh sort. Ene navadne (ki jih je treba pomočiti, da se nalepijo, in se zato znajti po svoje, kam jih boš pomakal …) in druge bolj napredne.
Prve so bile take priložnostne, posvečene letošnjemu svetovnemu prvenstvu v atletiki. Pa me je prav presunila potratnost njihovih dizajnerjev: na poli 3×3 bi šparovna državljanka pričakovala 9 znamk, a jih je našla le 6! Na treh so bile namreč samo neke brezzvezne silhuete atletov … (Naša tajnica mi je zagotovila, da ji je poštni uslužbenec računal po 6 znamk na polo.)
Saj vem, da sem malenkostna, ampak imela sem 50 takih pol in če pomislim, da sem samo jaz v smeti vrgla 150 papirčkov, ki jim (verjetno samo zaradi dizajnerske kaprice in ker se je poštnim uradnikom zdelo fensi) ni bilo usojeno postati znamka, si upam trditi, da je nekdo drug potraten, ne jaz malenkostna … Saj ne, da gre za kakšen hud zločin, ampak Pošta Slovenije je državna institucija, ki naj bi se obnašala racionalno.
Ker sem se pomakanja znamk na mokro krpico (nimam tiste smrdljive mokre gobice v črni posodici, pošta pa po mojem vedenju tudi še ne prodaja znamk z okusom, da bi se jih, požrešna kot sem, upala polizati …) hitro naveličala, sem se že hotela pridušati, da Američanom že zdavnaj ni več treba misliti na to, kam bodo pomakali znamke, saj prodajajo samolepilne. A sem se lahko kar takoj razveselila, ko sem videla, da mi je zmanjkalo potratne atletske serije znamk in odkrila, da Slovenija že ne more biti več daleč za Ameriko, pred sabo sem namreč imela paket čisto pravih samolepilnih znamk! Ampak ne. Ameriko smo celo našišali! Ameriška samolepilna znamka je prava kmečka imbecilka proti sofisticirani slovenski doktorici znanosti! Naj pojasnim: z ameriško samolepilno znamko opraviš v dveh potezah: jo odlepiš od podlage in nalepiš.
Slovenska znamka pa nuca veliko več znanja in potrpljenja. Pola je najprej z nakazanim rezom razdeljena na 25 kvadratkov, šele v njih čez nekaj minut zagledaš zares droben pregib (pomaga brezhiben vid ali kakšen mikroskop v bližini), iz katerega moraš nekako spraviti znamko (nimaš šans, če si moški ali baba brez dolgih nohtov). Po lepljenju slovenske znamke ti v rokah ne ostane samo spodnja folija kot po lepljenju ameriške znamke, ampak je ostanek lepo okrašen s kvadratasto mrežico, seveda samo, če si pri odstranjevanju znamk pravilno postopal …
p.s.1 Ko sem vse tole napisala, sem se zavedla, da glodam precej banalno temo in bi mi gotovo lahko kdo očital, ali nimam pametnejšega dela. Imam ga, seveda … Ampak jaz se že od nekdaj rada norčujem iz znamk!
p.s.2 Čeprav je poštni reformator Lovrenc Košir že pred več kot 100 leti predlagal enostavnejše plačevanje poštnih storitev, predloga njegovi nadrejeni takrat niso sprejeli – so ga sicer pohvalili za »opaženo hvalevredno prizadevanje, da bi koristno služili poštnemu uradu«, vendar so ga že pred tem premestili na nižje in slabše plačano mesto v državnem knjigovodstvu. Za izumitelja poštne znamke velja Anglež Rowland Hill, Košir pa je vse življenje poskušal dokazati, da je izumitelj on.
p.s.3 Če bi bila jaz poštna uslužbenka in bi nadrejenim predlagala večjo ekonomičnost pri papirju, na katerega se ustvarjajo poštne znamke (Le zakaj, hudiča, mora ob robu pole znamk biti še bel nazobčan trakec papirja?!? Da ga odtrgaš in vržeš stran?!?), kaj misliš, na katerem delovnem mestu bi pristala?
