Še vztrajam pri svoji stari trditvi, da so imena slovenskih gora precej čudna.
Kar se mene tiče, Triglav tudi če ga pogledam z Viševnika, nima treh glav …
Že en sam navaden oblaček še bolj spremeni vso podobo …
Grintova ovca z Grintovca
avgust 5, 2011 at 22:12 (gore)
Zadnje čase spoznavam in se zabavam (največkrat pa sploh ne) ob še enem vidiku hoje v gore.
Opazujem obnašanje pohodnikov. Seveda se bom pretvarjala, da nočem delati nobenih hitrih zaključkov in predalčkati ljudi po tipih ter tako zadostiti svoji človeški nuji po konstantnem razlaganju pojavov in iskanju vzrokov, torej navajam izsledke svojih opažanj zgolj za šalo. Pametni pa seveda ve, da je v vsaki šali ogromno resnice …
Če ste tip A, v hribe hodite telesno pripravljeni in odgovorno nosite s seboj vso potrebno opremo. Seveda je zelo zaželeno, da v hribe hodite še naprej.
Če ste tip B, v hribe s težavo, a nekako že, prinesete svojo netrenirano postavo in se med težkim sopihanjem ves čas polglasno sprašujete: »Jebemti, le kaj mi je tega treba?« Zaželeno je, da pred odhodom na vzpetino nekajkrat zavijete v telovadnico.
Če ste tip C, v hribe hodite, kot bi tja uleteli po naključju, oblečeni in obuti kot za ležeren piknik ob bazenu … Žal ste prezabiti, da bi razumeli ABC hoje v hribe.
Če ste tip D, po hribih puščate smeti v obliki izpraznjenih plastenk in v kroglico zmečkane alufolije, ki je nekoč ovijala vaš sendvič. Že zdavnaj bi vas morali obesiti.
Če ste tip E, med hojo zganjate šegav humor (npr. “O punca, ali bi bili moja vodnica?”, ali pa “Joj, škoda, ker grem že dol, vi pa šele gor …”). Če spadate v tip E, ste (najverjetneje) moški v srednjih letih in vam seveda ni pomoči.
Itn. po abecedi vse do črke Ž.
V resnici pa ti hočem povedati, da sem pred nekaj dnevi ob Zoisovi koči na Kokrskem sedlu srečala gospoda, ki je nenadoma zalajal. …
Okoli koče se namreč sprehaja zlata prinašalka Tara (menim, da spada k oskrbnicam) in ko jo je gospod opazil, je glasno zalajal. Moram priznati, da precej po pasje, saj mu je s svojim laježem psico uspelo priklicati k sebi. Proti večeru pa sva s prijateljico zaslišali ovčje blejanje. Arogantna kot sem, sem najprej pomislila, da omenjeni gospod zdaj pač še malo bleja, ker je verjetno kje uzrl kakšno ovco.
V resnici pa so blejale kar ovce in že ves čas ti pravzaprav hočem povedati samo tole: že na vse zgodaj zjutraj sem bila res presenečena, ko sem videla, da te male umazano bele kepe (ki se derejo in serjejo po celem Grintovcu) prilezejo prav pod skalnati vrh Grintovca!
P. S. 1 In še nekaj. Če ste tip Ž, vas med hojo v hribe zabava, če druge pohodnike navdušujete s svojim imitiranjem živalskih glasov. Zavijte raje v kakšen živalski vrt. In ostanite tam.
P. S. 2 In fotka grintove ovce na Grintovcu? Tamkajšnja čreda ni bila videti nič grintova, jaz sem bila pa prelena, da bi iz nahrbtnika izvlekla telefon in naredila kakšno fotko ovčje črede.
