jackie4grace

Krompirjevke so se komaj začele, pa jih imam že dovolj. Zdi se mi, da bom jutri raje šla v službo …

***

Včasih se prav čudim bliskovitosti in nelogičnosti svojega razmišljanja, na primer: na balkonu zagledam nekaj jabolk, ustrašim se, da bodo zgnila, in že me prešine, da bi spekla štrudelj …

Že če upoštevam samo kakšno izmed izkušenj, ki jih imam s peko štrudlja, je to popolnoma trapasta, skrajno nelogična zamisel, kaj šele, če bi se spomnila vseh svojih zablod.

Enkrat sem se blamirala pred družbo prijateljev, ki sem jih bila povabila na češnjev štrudelj. Na srečo me imajo ti ljudje še naprej radi – ne sicer zaradi mojstrstva v peki sladic, ampak ker se lahko vedno valjajo od smeha na moj račun. Spomnim se, kako sem prav premeteno pazila, da so bili vsi gostje že dovolj sestradani, šele potem sem pompozno vzela štrudelj iz pečice! In ko sem ga poskusila vzeti iz pekača, je iz njega plosko priletelo testo, češnje pa so bile kot kakšne eksplodirane novoletne lučke napopane na dno pekača …

Spet enkrat drugič sem tudi pekla nek štrudelj (se mi zdi, da je šlo za hruške) in ker Brata že poznata moje pekovske mojstrovine, sem se jima nonšalantno zlagala, da je štrudelj spekla babi, saj nisem hotela, da ga že a priori ne bi hotela poskusiti, ko bi izvedela, da gre za lastnoročno delo njune matere. Iz vljudnosti do babice sta štrudelj (s težavo) pojedla, Veliki Brat pa je komentiral: »Ampak babi pa res še nikoli ni spekla tako zanič štrudlja …«

Iz vsega tega uvoda ti je verjetno že jasno, da sem se danes lotila peke jabolčnega štrudlja. Ker to počnem res redko, moram vsakič sproti najti recept. Tako tudi danes:

»Olupite jabolka in jih naribajte.«

Točno to sem storila. In zdelo se mi je, da vse delam po navodilih. Le ne vem, kaj je s temi recepti, vedno jih piše kakšen šalabajzer, ki kaj pozabi, saj se ne spomnim, da bi kje pisalo: »Odribajte si vse nohte.«

***

In tako so se začele in končale moje krompirjeve počitnice. Jutri grem v službo. Sodelavcem bom nesla jabolčni štrudelj – doma ga namreč nihče ni hotel jesti. Čeprav je res fantastičen – odribanih nohtov se sploh ne čuti!

»Vsakič ko sem se mu približala, mu je uspelo v meni prebuditi nekakšen sitnoben gnev. Nič čudnega, s svojo zatohlostjo, umazanijo, neredom in nemarnostjo me je že skoraj pripravil do tega, da sem ga zamenjala.«

Kaj je to?

Še do danes dopoldne je bil to kuhinjski hladilnik gospodinje Jackie! Boš rekla, da sem pogumna – ali pa še raje – neumna, ker razlagam o tem, kako umazan hladilnik imam. Verjetno bi bilo res bolje molčati kot grob, ampak me vseeno zelo zanima, kakšna je praksa dobre gospodinje …

Bila sem namreč že v tistih finih družinah, v katerih si morajo vsi člani nadeti sončna očala vsakič, ko kdo odpre hladilnik, saj se ven kar poblešči od sterilnosti, izdelki pa so zloženi s perfektno slikarsko kompozicijo tako atraktivno, da bi človek za relaksacijo kar strmel, pa čeprav zgolj v hladilniško postavitev navadnih tetrapakov.  V mojem hladilniku pa obstaja zelo realna nevarnost, da se ven priplazi kaj živega ali da te za vedno uspava smrad gnilega korenja … Morda bi nekega dne lahko celo organizirala bolšjaka za zbiralce starih embalaž – mlekarne jih namreč menjajo s precej večjo hitrostjo, kot jaz iz hladilnika odstranjujem pretečene jogurte … In ja, led v zmzovalnem predalu sem (z mini krampom) razbijala kakšni dve uri! Ma kakšno segrevanje okolja neki …

Povej mi, draga moja, kakšna je torej praksa dobre gospodinje? Hladilnik obrisati enkrat do dvakrat dnevno, enkrat dnevno tudi obvezno preveriti vse datume na shranjenih izdelkih? Vsaj enkrat dnevno (najbolje takoj zjutraj) preveriti estetskost razporeditve shranjenih sestavin?

Pri meni je to početje precej vezano na kakšne počitnice, na primer na krompirjevke. Zato šele od danes dopoldne iz mojega hladilnika vejeta lesk in svežina, Bratoma pa sem ga do nadaljnega prepovedala odpirati, da bi preprečila prehitro nabiranje nagnusnih prstnih odtisov.

A nismo ljudje zanimivi? Če se mi je še zjutraj zdelo, da je edina pametna rešitev za moj hladilnik nakup novega, sedaj ponosno hodim preverjat, kako lepo se sveti, zamenjala pa ga ne bi za nič na svetu. In ja, zelo skrbno sem obrisala kapljico, ki je zdrsela s steklenice s sokom! Praksa dobre gospodinje pač …

Očitno je, da so športne šole na točki osvajanja osnovnih marketinških trikov, saj mulariji ob vpisu na razne telovadbe, plavanja, fucbale itn. podarijo kakšno majčko, obesek za ključe ali kaj podobnega, vse to pa seveda z zelo dobro vidnim logom športne šole.

Tako je tudi vsa fucbalska ekipa Velikega Brata dobila rumeno majico. Tako zelo rumeno, da bolj rumena ne bi mogla biti. Extra živo rumeno!

A že, ko jo je imel prvič oblečeno (jasno, da je bilo to šele potem, ko jo je mamica oprala), majica ni bila več tako plemenite regrat rumene barve, ampak bolj nekako zamolklo rumene barve … Ja, ja, oprala sem jo z nekaj črnimi nogavicami in se je pač malo ofarbala – na nekakšno otožno sivkasto rumeno. A je vse skupaj (vsaj za moj okus) zelo krivično izpadlo – kot da od vseh soccer mamic samo jaz ne znam prati! Po telovadnici se je namreč podilo 9 regratovo rumenih majic in samo ena bolj … no, bolj starikavo rumena …

Vendar bi to še nekako prenesla (saj sem dovolj samokritična), če ne bi slišala glasnega opravljanja dveh kur: »Ti poglej no, kako je ena mamica zaj**** majčko!«

»Kok’r da ne bi ved’la, da ne sme črnih štumfov prat z rumeno maj’co … hi hi …« Grace, ti bi morala videti njuni zadovoljni faci – tak izraz si lahko namontirajo samo izkušene in ekspertne dolgoletne perice, ti rečem …

Čeprav sta me babi nedopustno zjezili, sem kar lepo popapala svojo jezo. Ko pa so se potem fucbalerčki v garderobi preoblačili, sem zavzela strateški položaj (beri: dovolj blizu obema kurama, da sta me zagotovo lahko slišali) in začela svoje predavanje o ekološkem pranju (nadiranje pa je kao letelo na mojega dobrega prijatelja, očka enega izmed fucbalerčkov – pač na edinega, ki se ga upam nahruliti; če povem po pravici …): »Joj, saj ne morem verjet! A vi pa vsi še kar z običnimi praški perete? Saj se že po majicah vidi, da vas je sama kemija … Mi smo že zdavnaj začeli uporabljati pralne oreške in nehali srat po okolju!« Baburi sta bili tiho, saj sta bili kruto prisiljeni dojeti tako plemeniti in okoljsko osveščeni vzrok malo drugačne rumene barve majice mojega sina. Hja, onidve sicer resda znata sortirati perilo, jaz pa sem ekološko osveščena! Ha!

Na parkirišču pa me je prijatelj zaupno vprašal: »A ti to zares s temi oreški, a si bila samo malo užaljena?«

»Ma kakšni oreški neki! S čisto navadnim Arielom perem, ampak naj imata babi vsaj slabo vest, če že jaz ne znam prati!«

»Joj, babe! Nikoli vas ne bom razumel.«

Ja itak …

Grace, včeraj se mi je pa nekaj zgodilo prvič v življenju! Prejšnji teden si se lahko tudi sama prepričala o tem, kako zajeten kup nezlikanih cunj počiva na kavču v naši dnevni sobi – ne moreš verjet, kako te nespeglane cote potrpežljivo čakajo –, in sem si včeraj rekla, da jih bo treba presenetit.

Ko sem si končno postavila delovno okolje (sovražim postavljanje likalne deske; treba jo je prenašat, se sklanjat, jo dvigovat – skrajno neprikladno, sploh če si bolj v moji kategoriji, tj. v kategoriji sovražnic peglanja), pa nenadoma zagledam eno škatlico cd-jk, na kateri je pisalo Butnskala.

Sedaj ti je pa že vse jasno, a ne? Med likanjem sem se ves čas smehljala in smejala. Prisežem, da se mi to ni zgodilo še nikoli! Ponavadi se med peglanjem držim kot kup … no, saj veš, česa.

Že uvodni stavki Butnskale (epizoda Zgodilo se je na terasi) so me precej potegnili:

Kdo sem? Kaj sploh delam tu?

Zaboga, kdo sem? Kdo sem? Kdo sem? Kaj vendar delam tu?

Kdo sem? Kdo vlada temu svetu …

Odgovori seveda niso tako preprosti, ampak jaz, zaboga, sem med poslušanjem peglala! In vprašanje Kaj vendar delam tu? me je precej begalo; na srečo mi je potegnilo na smeh in ne na butanje …

No, nič ne skrbi, da bom prišla do kakšnega norega zaključka, da je tudi likanje lahko zabavno. Moje prepričanje ostaja nespremenjeno – likanje sploh ni zabavno; niti slučajno. Zabavna je Butnskala. In morda čisto malo tudi ‘butnpeglanje’. Peglanje pa nikakor!