Muffini - tretjič!!!

Draga Grace, glede na vse te moje silne poskuse peke muffinov si verjetno prišla že do več zaključkov: da sem trmasta kot vol … da neusmiljeno tratim čas in sestavine … pa da je peka muffinov res zaguljeno zahtevna reč … pa da gre mogoče v tretje rado …

A vem, da boš kot dobra prijateljica raje tiho … No, morda se boš samo malo zmdrnila in pripomnila, kako si ves čas mislila, da gre osel samo enkrat na led … (Osel že mogoče, jaz pa …)

Ko sem se Silvotu potožila, kakšen Bäcker Idot svetovnega formata sem, sem se mu očitno zasmilila in obljubil mi je ženin recept za muffine, ki se čisto nikoli ne sfiži. (Jasno, da jaz v take traparije ne verjamem …)

Ampak sem se danes popoldne, ko Bratov in moža ni bilo doma (verjetno so bili vsak na svojem krožku …) vseeno zelo vznemirljivo, strahospoštljivo, polna pričakovanj in upanja lotila packanja muffinov. Tokrat čokoladnih!

Seveda je vse teklo, kot mora: precizno tehtanje in mešanje (zares s srcem) in tudi veliiiiko previdnosti in pozornosti … Jackie je tokrat projekt vzela skrajno resno in res je mislila, da vse teče, kot mora …

A očitno pozornosti in natančnosti kljub vsemu ni bilo ravno dovolj, saj sem kmalu zatem, ko sem pekač potisnila v pečico in že začela pospravljat po pultu, opazila, da sem pozabila dodat margarino … Jebe** margarina je ostala nedotaknjena na pultu!!!!!!!!!!!!!!!!!

Ampak pazi ti malo!

Čez 20 minut so nastali čudovito napihnjeni zamorčkasto rjavi muffini!!!!!!!!!???????

No, tu je možen pač samo en zaključek: da ima neumen kmet debel krompir?

Ja, ja … kot dobra prijateljica raje kar molči …