jackie4grace

Očitno je, da so športne šole na točki osvajanja osnovnih marketinških trikov, saj mulariji ob vpisu na razne telovadbe, plavanja, fucbale itn. podarijo kakšno majčko, obesek za ključe ali kaj podobnega, vse to pa seveda z zelo dobro vidnim logom športne šole.

Tako je tudi vsa fucbalska ekipa Velikega Brata dobila rumeno majico. Tako zelo rumeno, da bolj rumena ne bi mogla biti. Extra živo rumeno!

A že, ko jo je imel prvič oblečeno (jasno, da je bilo to šele potem, ko jo je mamica oprala), majica ni bila več tako plemenite regrat rumene barve, ampak bolj nekako zamolklo rumene barve … Ja, ja, oprala sem jo z nekaj črnimi nogavicami in se je pač malo ofarbala – na nekakšno otožno sivkasto rumeno. A je vse skupaj (vsaj za moj okus) zelo krivično izpadlo – kot da od vseh soccer mamic samo jaz ne znam prati! Po telovadnici se je namreč podilo 9 regratovo rumenih majic in samo ena bolj … no, bolj starikavo rumena …

Vendar bi to še nekako prenesla (saj sem dovolj samokritična), če ne bi slišala glasnega opravljanja dveh kur: »Ti poglej no, kako je ena mamica zaj**** majčko!«

»Kok’r da ne bi ved’la, da ne sme črnih štumfov prat z rumeno maj’co … hi hi …« Grace, ti bi morala videti njuni zadovoljni faci – tak izraz si lahko namontirajo samo izkušene in ekspertne dolgoletne perice, ti rečem …

Čeprav sta me babi nedopustno zjezili, sem kar lepo popapala svojo jezo. Ko pa so se potem fucbalerčki v garderobi preoblačili, sem zavzela strateški položaj (beri: dovolj blizu obema kurama, da sta me zagotovo lahko slišali) in začela svoje predavanje o ekološkem pranju (nadiranje pa je kao letelo na mojega dobrega prijatelja, očka enega izmed fucbalerčkov – pač na edinega, ki se ga upam nahruliti; če povem po pravici …): »Joj, saj ne morem verjet! A vi pa vsi še kar z običnimi praški perete? Saj se že po majicah vidi, da vas je sama kemija … Mi smo že zdavnaj začeli uporabljati pralne oreške in nehali srat po okolju!« Baburi sta bili tiho, saj sta bili kruto prisiljeni dojeti tako plemeniti in okoljsko osveščeni vzrok malo drugačne rumene barve majice mojega sina. Hja, onidve sicer resda znata sortirati perilo, jaz pa sem ekološko osveščena! Ha!

Na parkirišču pa me je prijatelj zaupno vprašal: »A ti to zares s temi oreški, a si bila samo malo užaljena?«

»Ma kakšni oreški neki! S čisto navadnim Arielom perem, ampak naj imata babi vsaj slabo vest, če že jaz ne znam prati!«

»Joj, babe! Nikoli vas ne bom razumel.«

Ja itak …

Grace, včeraj se mi je pa nekaj zgodilo prvič v življenju! Prejšnji teden si se lahko tudi sama prepričala o tem, kako zajeten kup nezlikanih cunj počiva na kavču v naši dnevni sobi – ne moreš verjet, kako te nespeglane cote potrpežljivo čakajo –, in sem si včeraj rekla, da jih bo treba presenetit.

Ko sem si končno postavila delovno okolje (sovražim postavljanje likalne deske; treba jo je prenašat, se sklanjat, jo dvigovat – skrajno neprikladno, sploh če si bolj v moji kategoriji, tj. v kategoriji sovražnic peglanja), pa nenadoma zagledam eno škatlico cd-jk, na kateri je pisalo Butnskala.

Sedaj ti je pa že vse jasno, a ne? Med likanjem sem se ves čas smehljala in smejala. Prisežem, da se mi to ni zgodilo še nikoli! Ponavadi se med peglanjem držim kot kup … no, saj veš, česa.

Že uvodni stavki Butnskale (epizoda Zgodilo se je na terasi) so me precej potegnili:

Kdo sem? Kaj sploh delam tu?

Zaboga, kdo sem? Kdo sem? Kdo sem? Kaj vendar delam tu?

Kdo sem? Kdo vlada temu svetu …

Odgovori seveda niso tako preprosti, ampak jaz, zaboga, sem med poslušanjem peglala! In vprašanje Kaj vendar delam tu? me je precej begalo; na srečo mi je potegnilo na smeh in ne na butanje …

No, nič ne skrbi, da bom prišla do kakšnega norega zaključka, da je tudi likanje lahko zabavno. Moje prepričanje ostaja nespremenjeno – likanje sploh ni zabavno; niti slučajno. Zabavna je Butnskala. In morda čisto malo tudi ‘butnpeglanje’. Peglanje pa nikakor!