jackie4grace

Zbijanje šal na temo »Cesarjeve solate« je jama brez dna … Takole solatko ti postrežejo v edini ljubljanski restavraciji, katere ime z malo domišljije spominja na penis (čeprav z njim seveda nima nobene povezave), in tudi tale solata nima kaj dosti veze z originalnim Cesarjevim receptom, a mu je precej bližja kot tista »asasta«, iz katere sem se pohecala pred kakšnim tednom.

Verjetno se ti tile zapisi, v katerih jadikujem čez variacije na temo Cesarjeve solate, zdijo precej čudni, ampak če si ljubiteljica »ta prave« Cesarjeve solate, potem me sigurno razumeš. Požrla sem že nešteto različic omenjene solate (celo tako s hrenovko so mi prinesli na mizo!!! – zdi se mi, da me je takrat od presenečenja malo ruknila kap …) in že zdavnaj mi je jasno, da imajo o njej več pojma v Ameriki kot v Evropi. Tam sicer radi pretiravajo s količinami, sestavine pa nedvomno dosti bolje obvladajo.

Saj me že dobro poznaš in veš, da je moj hobi norčevanje iz Cesarjevih solat, ki to v resnici sploh niso (a jih strežejo pod tem imenom) …

Ker sem danes kar dobro razpoložena za sikanje, ti pokažem fotko solate, ki jo v eni najbolj “asastih” ljubljanskih oštarij strežejo pod imenom Cesarjeva solata.

Če odštejeva piščanca (ki pa ga menda v izvornem receptu itak sploh ni bilo), ima tale “asasti” primerek s pravo Cesarjevo solato skupno samo ime, sestavine pa prav nobene.

Stavim, da bi se stari Cardini nad jogurtom, gobicami, paradižnikom in berivko samo čudil. Jedel pa take solate sigurno ne bi …

p.s. Malo sem si privoščila natakarja in ga vprašala, ali je prepričan, da mi je res prinesel Cesarjevo solato. Bil je popolnoma prepričan …

Vse dokler se nisem sprehodila po istanbulski tržnici z začimbami in drugimi dobrotami, nisem vedela, da se skoraj vsak dan nažiram z viagro! Še manj, da gre v resnici za nažiranje s turško viagro!

Glede na to, kolikšne količine razno raznih oreščkov, orehov, pistacij, kokosa, rozin in medu spravim vase, lahko rečem, da sem na dnevnem overdosu tovrstne viagre … Turški prodajalec mi je seveda zagotavljal, da to ni noben larifari, saj gre za skrbno izbrane in tako skrupolozno pretehtane in odmerjene sestavine, da bi se farmacevti samo čudili …

Medtem ko se je moj mož teme turške viagre lotil z vidika edinstvene prodajne prednosti, ki jo je potem v enem izmed komentarjev nadvse duhovito Gregor tudi našel (5 times in the night + quicky in the morning …), sem se sama spraševala, ali imamo tudi Slovenci kaj takega, čemur bi lahko rekli slovenska viagra?

Si predstavljaš, da bi na potici pisalo »Slovenska viagra«?

Ali pa na primer »Prekmurska viagra« na prekmurski gibanici?

Nak, Slovenci že nismo taki trgovci po duši, kot so Turki … Šaljivci pa tudi ne …

Če bi me vprašala, kaj mi je bilo v Istanbulu najbolj všeč, bi skoraj zagotovo zelo visoko postavila tržnico z začimbami – prototip pestrosti …

Joj, Valetka, skoraj bi pozabila, da si mi naročila, naj slikam sirovo pito s svežim peteršiljem.

Evo, to je ta preprosta kulinarična umetnija, ki se je tako noro dobro prilegla mojemu želodcu … Po koliko koščkov sem si vsako jutro naložila na krožnik, ti pa raje ne povem.

No, šefica, zdaj pa čim prej priznaj recept :).

»Kva!?!« se mi je izvilo skoraj iz želodca, ko sem v enem izmed katalogov uzrla spodnjo fotko.

Prašiček za hladilnik!?! Očitno še nimam dovolj debele riti, saj sem najprej pomislila, da gre za kakšno kičasto slaščičarsko dekoracijo. Pač za v hladilnik; danes itak prodajajo že vse.

Potem pa sem ugotovila, da gre v resnici za »malo pomoč pri dieti«!!! Takole rožnato prase namreč vahta v hladilniku in ko ga odpreš, zakruli … »Kdor kljub temu vzame nekaj iz hladilnika, je sam kriv,« so spisali avtorji kataloga. Itak … Špeh se menda ne dela od vode in zraka, a ne?

Sem jih že naročila 10 komadov (saj veš, da rada naredim kakšno traparijo). Do takrat pa si lahko pomagava s spodnjo fotko …

Med vsemi temi petelinčki strežejo slow food, ki sploh ni too slow, kar mi je seveda všeč. Oštarijo boš našla v Kastavu nad Opatijo; da si prišla prav, boš seveda vedela po tabli, vsekakor pa tudi po prijetno nežnem vonju tele cvetlične strehe nad teraso.

Kot večina slowfoodarjev ima tudi Kukuriku posadka najraje, če se ji kar prepustiš, in te potem lahko preseneča s hodi po svojem izboru; priznam, da je pričakovanje, kaj te bo doletelo na talarju, precej vznemirljivo, a mi je bilo kar malo žal, ker nisem mogla vplivati na to, kako (ne)zapečen naj bo moj biftek … So me pa popolnoma sesuli s harmonijo karpača in vanj vdelane zeliščne mešanice; da o zelo mladih špargeljcih na mesnih tortelinih niti ne govorim …

Je pa mojo pozornost tokrat ujela krčmarska moda; konobar je bil namreč ves zavit v nek fensi črn predpasnik, ki je seveda segal do tal … Potem sem začela premišljevati, kdaj in kako zelo se je v zadnjih letih med kelnarji, ki očitno dajo nekaj nase, razpasla moda teh dolgih, rjuhastih predpasnikov. Zdaj bi bili pa kar vsi radi kot kakšni francoski garçoni, ali kaj? No, francoski stil me niti malo ne moti, ampak Istra, Portorož, Ljubljana in Bruselj na primer, pač niso v Provansi …

Se boš pa gotovo nasmehnila, če te spomnim, da smo en tak svoj stil nekoč že razvili? Našim kelnarjem so Švabi pravili pingvini; črne hlače in bela srajca, samičke pa so nosile črno krilce in belo bluzico, morda celo miniaturen predpasniček, švedrale so v ortopedskih čevljih, opasane z veliko, črno službeno denarnico – slog je že skoraj povsem opuščen (le zakaj?), a v dovolj zakotnih luknjah te redke primerke še vedno lahko najdeš!

Globalizacija dela svoje tudi v kelnarski modi, kaj čva …

S poslikanega gradiva boš morda sklepala, da v to oštarijo zahajajo samo petelini (ali pa vsaj, da je lastnik njihov vnet zbiralec) in verjetno imaš prav, čeprav se med obiskovalci zagotovo najde tudi kakšna kura …

Veš, sumim, da me sodelavci za hrbtom kličejo z novim vzdevkom …

Včeraj je namreč dobrotnik, ki mi je prinesel dobesedno nezajebljiv (1) recept za čokoladne muffine, direktorju rekel: »Takoj pridem, samo še muffinko pozdravim.«

Ah, briga me za moje vzdevke! Danes so mi spet ratali! Grace, znam! Znam speči muffine!

Ker se trenutno vmesni rezultat razvlečene borbe med mano in bronhitisom končno obrača meni v prid (veš, sem v čisto rahli prednosti, s katero se pa raje ne bom hvalila, ker mene ves čas nadzira Murphy), sem se včeraj domislila, da svojo prednost lahko še povečam, če nama (Veliki&Mali sta še vedno pri babici) skuham kakšno dobro kosilo. Zdaj pa verjetno že veš, kam taco molim, a ne? … Ja, točno sem! Sicer verjamem, da so kosti na sliki res ostanek slastne napotove recepture, čeprav bi šaljivec, kot je, tole fotko – vsaj, kar se mojega znanja osteologije tiče – zlahka posnel v kakšnem muzeju neandertalske zgodovine …

No, in potem z navdušenim razlaganjem o receptu za rebrca od chefa, ki mu naša familja že vnaprej in vdano zaupa, saj vse sestavine meša s tisto redko in neprecenljivo sestavino, ki se jih reče duhovitost, pa še made in slovenia je, torej moža pretkano pripravim do tega, da privoli v dokaj negodrnjav odhod v šoping.

»Nujno se z mesarjem zdilaj za en dober kos.«

»To bi b’lo lažje, če bi bil baba, ampak se bom znajdu …«

»Pa veš, kaj. Tole je z’lo pomembno, brez tega ne bom mogla nič: kupiti moraš ingverjevo korenino.«

»Pizda, jaz ne vem, kaj je ingverjeva korenina. Jaz ingverja ne bom kupil!«

»Ja, dej no, to je navaden ginger. Saj veš, kaj je ginger.«

»Ja, ja ginger je ingver, ampak jaz ne vem, kako zgleda ingver, in jaz ingverja ne bom kupil!«

[konec dialoga]

Ker je moj soprog človek, ki na poznavanje vrtnin ne da popolnoma nič, in tudi človek, ki, če na spisku piše bučke, mirno prinese kumare in trdi, da je to isto, in ker sem jaz že precej izkušena soproga, mi je bilo v trenutku jasno, da iz tega recepta ne bo rebrc, dokler se po ingver ne odpravim sama …

Zato bova danes jedla navadno pečenko po mojem receptu (beri: kar rata, rata).