jackie4grace

»Če si že dobila knjigo, pa vsaj speci kakšne mafine!« me je očitajoče opomnil Veliki Brat, ko je naletel na knjigo receptov. Potem smo jo skupaj listali in nazadnje le prišli do izbranca: polentni mafini (Veliki Brat je namreč velik požeruh na polento). Naša zagnanost je bila tako velika, da se nam je celo ljubilo skočiti v trgovino, ker vseh sestavin (kot po navadi) ni bilo doma …

Brata sta pomagala po svojih močeh, med mešanjem je precej zletelo naokoli po kuhinji, a sem se prepričevala, da »vsaka šola pač nekaj stane«. Ker sem sumila, da jima parmezan, ki ga recept zahteva, ne bo ravno po godu, sem ga vmešala na skrivaj in brez komentarjev, vse ostale sestavine pa sta kar nekako odobrila, sploh polento.

Lahko si predstavljaš nestrpno pričakovanje (verjetno najdaljših 20 minut v njunem življenju), ko sta skoraj napopana na pečico opazovala, kako se mafini pečejo. Mali Brat je ves čas pametnjakarsko opozarjal: »Stekla se pa ne smemo dotaknit, kej je vjoče … A ne, mami?«

Po 20 minutah so bile rumene kepice pečene in vsem odraslim degustatorjem so kar teknile, edina otroka med degustatorji pa sta se precej spačila. Grimasa na ksihtku Velikega Brata je nakazovala, da je nosek zavohal nekaj zoprnega. Že precej razočaran je v mafin ugriznil zelo previdno, predvsem pa malenkostno kot kakšna mravlja in se potem še malo bolj spačil. Seveda ga ni hotel pojesti do konca.

Čez čas me je sestra vprašala, ali sem dala noter tudi parmezan in takrat se je Veliki Brat razsvetljensko zadrl: »Aha!!! Sem vedel, da je notri ta smrdljivi PARTIZAN. Fuj!!!«

V družini imam 2 odvisniška pivca Actimela. Mali Brat vsako jutro še v spanju kot blazen zakriči: »Actimel bom pil. Takoj!!!« Sicer ne vem, ali kaj takega dajejo noter, da povzroča odvisnost, saj imamo, če se nam slučajno zgodi, da Actimela ni doma, že na vse zgodaj res hudo uro …

In kakor močno sta Brata zasvojena s tem napitkom, prav toliko gre meni na živce. O okusih sicer ne maram razpravljati, ampak meni se zdi en navaden, umeten in sladkoben zvarek. Zato ga tudi nikoli ne pijem.

Je pa na vsak način to izdelek z najbolj zabito embalažo! Tiste mini flašice so na vrhu stisnjene skupaj s kartonom!!! In nenapisano pravilo zarukane embalaže seveda narekuje, da se flašica, ki jo želiš izvleči, sigurno zagozdi, ostalih 5 flašic, ki jih ne želiš premakniti nikamor, pa v najboljšem primeru samo zleti po kuhinji, v najslabšem pa kakšni izmed njih med letom po kuhinji poči pokrovček iz folije … In tudi če se potrudiš in hočeš zabijati svoj cajt s tem, da se zezaš z odstranjevanjem flašic iz kartona in jih pridno nizaš v četico na polici v hladilniku, se podirajo dosti bolje kot domine!!! Pa joj tistemu, ki kupi embalažo z 12 flašicami …

Danone že od nekdaj izvaja precej spretne marketinške trike; »tedni vremenske odpornosti« niso kar tako … Ponujajo celo garancijo na učinek napitka po 14-dnevnem rednem pitju, saj v nasprotnem primeru zagotavljajo vračilo denarja.

In ker njihovi marketinški friki res mislijo prav na vse – če bi rada svojo kožo nahranila od znotraj, pij Essensis; če te daje preveč holesterola, zvrni en Danacol – zelo verjetno prodajajo tudi kakšen napitek, ki blaži stres in tu bi me prav zlahka dobili … A nisem dovolj neumna – ker sem danes zjutraj spet brisala rozasti zvarek s kuhinjskih ploščic, sta moja mala2 actimelska đankija brez milosti obsojena na skorajšnjo detoksikacijo … Se bosta pa zjutraj pač malo drla …