jackie4grace

Ko sem že ravno pri kolesih, ki jih nimam več, tudi tole je eno izmed njih:

Ko smo bili na Marathonu, z možem namerno nisva hotela imeti avta. Kupila sva kolo, s katerim sva se potem vozila v trgovino (slabe 4 kilometre v eno smer).

Ob odhodu seveda nisva vedela, kaj bi z njim (še zdaleč ni bilo toliko vredno, da bi se ga splačalo dati na letalo). In je mož prišel na eno od svojih zamisli: »Videl sem, da sta na otoku dve sposojevalnici, trgovini s kolesi. Veš kaj? Ti boš šla in kolo prodala!«

Mater, se je dobro spomnil … Ampak jaz sem šla res!

Niti nočem obujati tistih sila zoprnih občutkov, ko sem ugotovila, da prvi trgovec, ki sem mu želela vturiti rabljeno, malo več kot 100 dolarjev vredno kolo, prodaja samo kolesa, ki stanejo 2.000 in več dolarjev …

Poskusila sem tudi pri drugem. In tudi on me je zelo prijazno zavrnil: »Honey, you are sweet, but the bike is lousy, I really don’t need it … sorry.«

Bicikel je potem dobil Joshua - vrtnar, hišnik in čistilec bazenov v eni osebi. Zares ga je bil vesel.

Tkole moji bicikli pridejo pa grejo …

Pa naj zgodba o prepoznavanju Američanov po crocsih dobi še malo nadaljevanja. Ko sem se v Mehiki malo sama potepala naokoli (z veseljem sem svoje tri Bojevnike kdaj pa kdaj zapustila …), je v Chichen Itzi k meni pristopil Američan: »Are you travelling alone?« Ah, pusti me pri miru …

To je zanimalo ortopedskega kirurga iz New Yorka, ki se je izkazal za prijetnega sogovornika, a sva imela kar nekaj sociokulturnih trkov.

Vprašal me je, kaj si mislim o Američanih: »Vi ste tisti ljudje, ki nosite najgrše čevlje na svetu – crocse.« Bilo je očitno, da ga je odgovor presenetil, ampak je imel hiter odgovor: »Ni res, jaz nosim tevo!« »Ja, ja, nekaj vas je pa tudi takih, ki nosite tevo.« Teme o ljudeh, ki po svetu hodijo bosi, nisem načela, čeprav me je jezik zelo srbel …

Ker se mu je še vedno zdelo, da je na Slovaškem vojna, sem kar na prt gostilniške mize v neki majevski oštariji (kjer so kelnarji odplesali živahen ples s steklenicami in kozarci na glavah) narisala zemljevid Evrope, da si je lahko predstavljal, od kod prihaja njegova nova znanka. Pa nočem nergat, kako nezaslišano, ker tip ni vedel, kje je Slovenija, in kako grooooozno, da jo je pomešal s Slovaško, prepričana sem namreč, da tudi Evropejci v svojih glavah nimamo kristalno jasno izrisanega zemljevida Amerike in vseh njenih držav … No, lahko, da se motim, ne vem.

Bolj me je zmotilo, da si tip predstavlja (tipično ameriško), da je vojna seveda tam nekje; tam nekje daleč iz njegove (pred celim svetom, pred teroristi, pred vesoljci …) varne Amerike.

»Vojna je povsod tam, kamor greste Američani.«

Gospod je bil dovolj pameten, da se ni spuščal v komentiranje mojega odgovora, čeprav ga je vidno zdražil, in sva se raje začela pogovarjati o mehiški hrani, ki se je izkazala za dosti bolj hvaležno temo pa še zelo okusna je bila …

Jap, meni je vseeno, naj bo na nogah crocs ali teva, zdi se mi, da delajo sranje, kamor koli se vtaknejo.

p.s. tako crocs kot teva sta ameriški čevelj, ki se uspešno prodaja vsepovsod. Da ni to že malo preveč Amerike na tem svetu?

Zadnjič me je Valetka spomnila na francoske balkončke na Portugalskem … Jaz pa sem se potem spet s kislim izrazom spomnila na portovec, ki mi ga je svak prinesel na silvestrovo … Cruz Special Reserve … Ne, nismo se ga nič napili. Steklenica mi je zletela iz rok, še preden smo jo odprli! To je sicer talent, ki ga sama od sebe niti ne bi izbrala, ampak jaz ti zmeraj razbijem, polijem, zapackam, zaflekam, zdrobim, polomim, pokvarim ipd. vse mogoče …

Ko je svak prinesel steklenico portovca, sva dognala, da bo najpametneje, če jo malo postavim na balkon … Lahko si misliš, kakšen ksiht sem naredila in kako razoooočarana sem bila, ko mi je steklenica zdrsnila iz rok … Seveda se je perfektno razletela (ni dolgo, kar sem na balkonu našla še enega izmed koščkov stekla), še lepše pa se je rdečkasta, gosta tekočina razlila … Potem me je bilo tudi malo strah, kaj to pomeni – slab konec starega leta ali slab začetek novega leta? In ker so me prisotni prepričevali, da črepinje prinašajo srečo, spet nisem vedela, ali to pomeni dober konec starega leta ali dober začetek novega leta … V obeh primerih pa se nisem mogla znebiti občutka, da sem samo za škodo …

No, ampak obstaja človek, ki ima res potrpljenje z mano. Kljub temu da sem tako neslavno uničila silvestrski zabavi namenjeni portovec, mi je svak za rojstni dan prinesel novo steklenico portovca. Tisto smo pa popili brez zapletov … Ja, uganila si – nisem se je nič dotikala …

No, takele imam s portovcem …