jackie4grace

O najgršem obuvalu na svetu sem po mojem pisala že več kot enkrat, ampak danes niti ne želim pisati o njem, temveč bolj o tem, kakšen val misli je sprožil v moji glavi in na katero (prav tako grdo obuvalo) me je spomnil.

Veliki in Mali Brat že nekaj poletnih sezon nosita samo crocse in ko sem danes po vsem hodniku (polglasno preklinjajoč) pobirala in iskala njune pisane primerke, sem pomislila, da njuno generacijo med drugim zaznamujejo tudi te barvite šlapice. Nekoč se bodo s frendi pogovarjali in rekli: »Se še spomniš, v vrtcu smo vsi nosili crocse? Ha ha ha … Še dobro, da smo imeli đibice, da smo jih lahko ločili in jih nismo zamenjali med sabo …« Po tem pomisleku je bilo vprašanje, katere šlape so zaznamovale mojo generacijo, seveda neizogibno.

Startaske za nekatere, allstarke za druge (oboje so imele precej nezgrešljiv vonj …), lesene coklice, gumijasti škornji? Ko pa sem se spomnila espadril, bi svojo nostalgijo lahko prijela kar z roko, tako ogromna je bila!

Espadrile alias špagarice … Z nekakšnim pletenim ravnim podplatom in barvnim platnom. Preproste, a tako moderne, verjetno ni bilo sošolke, ki jih ne bi imela. Če se prav spomnim, jih nismo nosili samo otroci obeh spolov, ampak tudi odrasli. In tudi pri espadrilah je prišlo do male diferenciacije, v Avstriji in Italiji so prodajali lepšo in dražjo različico (da o roza in turkiznih odtenkih niti ne govorim), pri nas pa se je dobilo samo neke čudne ponaredke. In seveda je vsak nosil, kar si je pač lahko privoščil (no, glede tega se ne bo nikoli nil spremenilo, a ne?).

Vem, da sem jih uničila kar nekaj. No, za to se včasih ni bilo treba kaj dosti truditi, zadostovalo je, da me je ujelo malo dežja in špagasti podplat je v trenutku zacvetel …

Če sem za crocse rekla, da jih ne bi nikoli obula, sem se seveda zarekla (a samo delno, ker sem nošenje crocsov striktno omejila na hišni teritorij), za espadrile mirno lahko trdim, da jih ne bom nikoli več obula.

Ko sem že ravno pri kolesih, ki jih nimam več, tudi tole je eno izmed njih:

Ko smo bili na Marathonu, z možem namerno nisva hotela imeti avta. Kupila sva kolo, s katerim sva se potem vozila v trgovino (slabe 4 kilometre v eno smer).

Ob odhodu seveda nisva vedela, kaj bi z njim (še zdaleč ni bilo toliko vredno, da bi se ga splačalo dati na letalo). In je mož prišel na eno od svojih zamisli: »Videl sem, da sta na otoku dve sposojevalnici, trgovini s kolesi. Veš kaj? Ti boš šla in kolo prodala!«

Mater, se je dobro spomnil … Ampak jaz sem šla res!

Niti nočem obujati tistih sila zoprnih občutkov, ko sem ugotovila, da prvi trgovec, ki sem mu želela vturiti rabljeno, malo več kot 100 dolarjev vredno kolo, prodaja samo kolesa, ki stanejo 2.000 in več dolarjev …

Poskusila sem tudi pri drugem. In tudi on me je zelo prijazno zavrnil: »Honey, you are sweet, but the bike is lousy, I really don’t need it … sorry.«

Bicikel je potem dobil Joshua – vrtnar, hišnik in čistilec bazenov v eni osebi. Zares ga je bil vesel.

Tkole moji bicikli pridejo pa grejo …

Zadnjič me je Valetka spomnila na francoske balkončke na Portugalskem … Jaz pa sem se potem spet s kislim izrazom spomnila na portovec, ki mi ga je svak prinesel na silvestrovo … Cruz Special Reserve … Ne, nismo se ga nič napili. Steklenica mi je zletela iz rok, še preden smo jo odprli! To je sicer talent, ki ga sama od sebe niti ne bi izbrala, ampak jaz ti zmeraj razbijem, polijem, zapackam, zaflekam, zdrobim, polomim, pokvarim ipd. vse mogoče …

Ko je svak prinesel steklenico portovca, sva dognala, da bo najpametneje, če jo malo postavim na balkon … Lahko si misliš, kakšen ksiht sem naredila in kako razoooočarana sem bila, ko mi je steklenica zdrsnila iz rok … Seveda se je perfektno razletela (ni dolgo, kar sem na balkonu našla še enega izmed koščkov stekla), še lepše pa se je rdečkasta, gosta tekočina razlila … Potem me je bilo tudi malo strah, kaj to pomeni – slab konec starega leta ali slab začetek novega leta? In ker so me prisotni prepričevali, da črepinje prinašajo srečo, spet nisem vedela, ali to pomeni dober konec starega leta ali dober začetek novega leta … V obeh primerih pa se nisem mogla znebiti občutka, da sem samo za škodo …

No, ampak obstaja človek, ki ima res potrpljenje z mano. Kljub temu da sem tako neslavno uničila silvestrski zabavi namenjeni portovec, mi je svak za rojstni dan prinesel novo steklenico portovca. Tisto smo pa popili brez zapletov … Ja, uganila si – nisem se je nič dotikala …

No, takele imam s portovcem …