Ve(ve)rica skače …

Včeraj dopoldne sem se pogovarjala z gospo, ki prihaja iz Rusije, a že nekaj let živi v Ljubljani in kar lepo govori slovensko.

Pripovedovala mi je o tem, kako se je pred leti vpisala na tečaj slovenščine.

»Na začetku pa res nisem čisto nič razumela!« je začela in se posmehovala sama sebi oziroma svojemu neznanju. »Spomnim se, kako mi je profesor povedal: ‘Pred ki ko ker da če veverica skače.’ To se mi je zdelo strašno trapasto. Prišla sem domov in moža vprašala, zakaj veverica skače pred ki ko ker da če; v Rusiji veverice skačejo samo po drevesih. Vejica – veverica to je bilo takrat zame eno in isto … Pa še danes se mi kdaj zgodi, da zamešam vejico za veverico.«

***

Včeraj popoldne sva z Velikim Bratom reševala matematično nalogo. Na sliki so bila števila do 20, na črto pa je moral zapisati tista, ki so manjša od pet. Napisal je 4 3 2 1, potem pa me je vprašal, ali bi bilo prav, da med številkami naredi verico

»Ja, seveda, kadar kaj naštevaš, uporabiš vejico, seveda.«

»Mami, ne vejico, mi smo v šoli napisali verico …«

Ok, sin, verico. Torej si zapomni še tole: tudi pred ki ko ker da če verica skače.

Hojev med in bukova mama

Pred kratkim sem v dar dobila tegeljček izvrstnega hojevega medu. Brata sta tako navdušena nad njim, da me po novem vsak dan opomnita, da je čas za žličko medu (potem fehtata še za repete). Tako zelo jima imponira, da se je Veliki Brat celo zanimal, za kakšen med gre.

»Kakšen med pa je to, mami? Ta je res najboljši.«

»To je hojev med.«

»Kaj pa je to hoj?«

»Ne reče se hoj, ampak hoja, to je nekakšna jelka.«

»Potem bi se pa moralo reči hojin med, ne pa hojev.«

»Hm …?«

***

Malo sem pomislila, kako naj sedemletniku (in tudi sebi) pojasnim to logiko. Tudi kar je iz ali od lipe, je lipovo, in ne lipino; kar je iz ali od smreke, je smrekovo, ne smrekino; sem začela na glas razmišljati, ampak me je otrok kaj hitro naveličano prekinil in rekel, da ga to ne zanima.

Še dobro, ker znam premalo besedotvorja, da mi mu lahko dala kakšno pametno pojasnilo. Sem pač malo bukvina bukova …

p.s. Ko sva že pri drevesih, zadnjič sem na sprehodu zagledala tole simpatično smrečico vsiljivko.

Picture 794

O skriptih s Polhograjske gore

Ko smo s teto mojih otrok in njenim fantom v soboto popoldne prilezli na Polhograjsko goro, se je v pogovoru pojavilo vprašanje: »Ali ti znaš sklanjati samostalnik skripta

Do prejšnje sobote se mi je zdelo, da ga znam, saj sem živela v prepričanju, da je samostalnik skripta iz latinščine poslovenjen kot samostalnik ženskega spola, torej skripta – skripte – skripti – skripto itn.

Pa ne! Scripta je množinski samostalnik srednjega spola, torej: skripta – skript – skriptom – skripta – skriptih – skripti.

No, če človek zna vsaj malo latinščine, se mu to sploh ne zdi ni nič čudnega in logiko z lahkoto razume, vseeno pa si upam trditi, da ima povprečni slovenski govorec po navadi malo drugačno logiko. Ampak znano je, da slovničnih pravil ne sprejemajo sprejemamo povprečni slovenski govorci …

SSKJ sicer navaja tudi obliko skripte (kot množinski samostalnik ženskega spola), ampak z opombo, da je to samo žargonsko.

Mogoče bi me moralo biti sram, da tega nisem vedela … Lahko samo rečem, da mi ni jasno, kako mi je s tako napačno predstavo sploh uspelo končati faks. Ampak bi si pa celo upala staviti, da je več kot samo en profesor imel navado reči: »Do naslednjič preberite skripto.«, in pač ne: »Do naslednjič preberite skripta.«

p.s. Ne glede na čudno resnico o skriptih, je razgled s Polhograjske gore (navzdol in navzgor) fantastičen, le da ga je moj telefon sposoben precej dobro spackati …

polhograjska gora

polhograjska gora1

Za dol past

‘Pasti dol’ ali nekaj takega bi se verjetno glasila tale čudna pogovorna fraza, če bi bila zapisana v slovarju. Ampak pade se po mojem mnenju itak največkrat dol …?

Res je, da lahko bolj levo ali desno, naprej ali nazaj, vsekakor pa dol, no, včasih tudi ven in nekateri ‘not’, nikakor pa gor … Ampak slišim, da tole malointeligentno frazo pogovorni jezik kar precej uporablja. Zgodi se, da tudi jaz, priznam. Nekako v pomenu, da bi veliko začudenje ali navdušenje ali kakšno drugo močno čustvo lahko povzročilo, da se kar zgrudiš – skratka, padeš dol. Naš Mali Brat pa jo razume zelo zelo dobesedno.

Primer 1:

»Boš tudi ti šel z nami na Begunjščico?«

»Neeee!«

»Daj, no, boš videl, J.* bo tako navdušen, da bo dol padu, ko mu bomo povedali, da si šel,« sem ga spodbujala.

»Če bo J. dol padu, kako bi šele jaz padu z Begunjščice. Ne grem, nočem pasti dol s hriba!«

Primer 2:

»Mami, kateri jezik je to?«

»To je francoščina. Te naučim po francosko reči dober dan? Boš dediju rekel Bon jour, monsieur, pa boš videl, bo padu dol.«

»Pol mu pa ne bom rekel!«

»Zakaj ne?«

»Če bo padu dol, lahko umre …«

Seveda sem padla dol od smeha.

Pa reci, če tale fraza ‘pasti dol’ ni neumna za dol past?

* na katerega mnenje Mali Brat zelo zelo veliko da.

Soseda iz Petelinjega zajtrka

Naša družina sicer ni kakšen prototip vagabundov, a smo se po svetu vseeno že kar nekaj premikali. In če Bratov doslej jezikovne razlike sploh niso motile, so jima to poletje začele iti naravnost na živce.

»Na morju nimam nobene pametne družbe!« je jadikoval Veliki in tudi Mali se je kot najsolidarnejša papiga na svetu pridušal: »Ja, jaz tudi ne.« (Nisem ju hotela mrcvariti s pripombo, da to pove predvsem nekaj o njiju, in sem jima raje prigovarjala, da je igrišče polno otrok, kjer si z lahkoto najdeta prijatelje, če želita.)

»Ne, noben otrok ni slovenski,« je bil razočaran Veliki Brat. Sicer se je celo malo trudil s svojim zelo omejenim angleškim besediščem, a ni bilo kakšnega posebnega haska.

Čeprav me nacionalna zavednost nič ne moti, vem, da je meja med zavednostjo in omejenostjo vendarle zelo tanka, in vsi moji poskusi, da bi ju spečala s kar zaslepljivo svetlolasimi skandinavskimi otroki, so bili zaman …

Nekega večera pa je Veliki Brat ves srečen priletel k meni: »Mami, mami, Slovenci so prišli!« Sicer nisem mogla biti najbolj prepričana, da je to kar avtomatsko dober znak (česar mu seveda nisem omenjala na glas) in sem rekla samo: »Fino.«

»Od kod pa sta ta dva tvoja nova prijateljčka?«

»Ne vem, ampak čudno govorita. Ne razumem vsega,« mi je pojasnil, čeprav ga to sploh ni oviralo, fanta sta namreč imela celotno spajdermansko opremo: od napihljive blazine in žoge do kopalk – spajdermanski jezik pa ja obvladajo vsi slovenski sedemletniki, a ne?

Čez nekaj dni me je ta Glavni, medtem ko je opazoval ’slovenske’ fantine pri igri, vprašal: »Veliki Brat pravi, da ne razume svojih prijateljev. Tudi meni se zdi, da malo čudno govorita, kaj ni najprej rekel, da so Slovenci?«

»Ja, seveda so. Ampak so iz Petelinjega zajtrka. Ni čudno, da jih ne razume …«

Samaritanstvo dobro dene …

Kaj praviš, kako bi se morala počutiti Vita Mavrič, če bi majstri v oglaševalski agenciji dobrodelne revije Samaritan znali kaj slovensko?

  1. 30% BOLJE.
  2. 30% BOLJŠE.

vitam

Ampak midve že nisva taki, da bi samaritance lovili na jezikovnih spodrsljajih, kaj šele, da bi se spotikali ob njihov glamur …

Biblijska bulica?

Ali ganglijska cista.

Ali ganglion.

Kakšno neverjetno moč imajo besede! In kako zelo spreminjajo moje občutke.

Ganglijska cista? Grozno, sliši se kot nekaj za umret …

Ganglion? To bi bil lahko kakšen grozodejen junak iz grških mitov …

Biblijska bulica? To je pa slišati že skoraj mikavno, mistično …

Kakor koli bom svojemu stvorku že rekla, mi gre na živce, ker boli in se ga bo treba znebiti.

Punktiranje? Sliši se kot nekaj za kozlat …

In prav zato je mogoče bolje, da tegale posnetka ne pogledaš čisto do konca.

Izbrez glasu

Zaradi komentarjev v prejšnjem zapisu sem prav dobre volje, saj to pomeni, da nas je še nekaj, ki se z jezikom vsaj trudimo.

V Sloveniji imamo nekaj eminentnih jezikoslovcev, ki trdijo, da je v jeziku pravilno vse tisto, kar se govori (beri: prav imajo govorci, ne pa slovničarji). S tem se seveda z lahkoto strinjam, če to seveda implicira, da ni vse prav kar vedno in povsod …

»A greš iz avtom?«

»Ne, iz bajkom …«

»Jaz sem pa zbrez avta čist bosa.«

»A greve pol kr skupi?«

Dialogec bi seveda lahko tekel med (skoraj) katerimakoli mladima Šiškaricama. Si ju tudi ti na podlagi zgornjih kratkih povedi lahko povsem dobro predstavljaš?

Seveda je s tem vse v redu, dokler se taisti Šiškarici znata dvigniti na še kakšno drugo jezikovno raven, kadar situacija in okolje to zahtevata.

Ker nočem, da bi moja sinova izpadla jezikovno retardirana, jima vsak večer na glas berem knjige. In res srčno upam na kakšne sočne sadove. Da ne bo edina posledica ta, da sem zaradi glasnega branja dolgih pravljic skoraj vsak večer brez glasu …

Kako kaj slovenska letališča?

Nikoli si ne bi mislila, da beseda letališče povprečnemu slovenskemu govorcu lahko predstavlja kakšno težavo …

Letališč imamo Slovenci malo, pa še ta so zanemarljivih velikosti, beseda pa tako težka!

scan

Ajajaj … Videti je, da se je pogovorna različica menjavanja srednjega spola z obliko za moški spol že razpasla v cajtngih. Grdo. Zelo grdo!

Falos in fufika

Kako pa ti rečeš moškemu tiču? No ja, v resnici me sploh ne zanima, hočem bolj povedati, da sem pred kratkim naletela na eno branje, kjer je pisalo nekaj o falosu. Ker sem bila popolnoma prepričana v falus, sem seveda spet šla spraševat sskj.

Kot že večkrat (pomisli samo na kurec) me je tudi tokrat presenetil: v slovenščini tako falus kot falos pomenita moški spolni ud.

p.s.1 Me je pa zadnjič nasmejala gospa, kozmetičarka po duši in poklicu, ki mi je povedala, kakšen je delovni izraz za ženski spolni ud organ v njihovem salonu: fufika

p.s.2 Fufike pa v sskj nisem našla.

« Older entries