Včeraj popoldne je bila tradicionalna vrtčevska žurka. Vzgojiteljice so na igrišču pripravile različne delavnice na temo prometa (izdelala sem toliko semaforjev, da so mi zvečer, ko sem zaprla oči, pred očmi utripale rdeča rumena in zelena v napačnem zaporedju!), otrokom pa so se prišli predstavit tudi policisti.
Pred vrtec so parkirali (napačno sicer, a nič ne de, štiriletniki se po navadi ne ukvarjajo s prometnimi prekrški …) kombi, motor, avtomobil, v katerem je bil tako razdražen pes, da ga policistka sploh ni spustila s kletke, in prikolico, iz katere sta stopili dve res lepo negovani konjski bitji. Občudovala sem predvsem njuni šik ušesni pokrivali, moje občudovanje pa je kar naenkrat zmotil dialog med (vonabi prijaznim) policistom in (hudomušno razpoloženim) Velikim Bratom.
»Ja, ti si pa že kar velik!« ga je policist pokroviteljsko nagovoril.
»Ja, sem, ja.« Ton glasu je sporočal: stari, povej še kaj manj očitnega …
»Koliko si pa star?« je vztrajal policist.
»7,« je bil jedrnat Veliki Brat.
»Aha, potem pa sigurno hodiš že v šolo?« je res radostno vzkliknil policist, ker je tako dobro zgruntal.
A Veliki Brat je bil zelo zajebantsko razpoložen: »Ne.«
Policist se je zmedeno popraskal za ušesi in se raje obrnil k svojemu konju.
Jaz pa sem bila spet priča dejavu dogodku: živali znajo biti pametnejše od svojih lastnikov.
