Zadnjič (na edini topel dan v preteklem tednu) so naši otroci imeli vrtčevski piknik. Na klopci (v prijetni senčki pod košatim drevesom) v kotu igrišča sem nenadoma zagledala šest fantov, ki so pili pivo iz hladnih piksen!!! Ne, med njimi ni bilo Velikega in Malega Brata, bil pa je moj mož …
To je bila družba šestih fotrov, ki se med seboj sploh ne poznajo preveč dobro (resda se pogosto videvajo, ampak samo za nekaj trenutkov, kadar hkrati pripeljejo vsak svojega otroka v vrtec).
In že nekaj uric pozneje je taista družba razposajenih šestih fotrov (piv v riti jim po lepi maniri vdanih (in neumnih) žena raje ne bom štela) sedela na kavču v moji dnevni sobi, srkala dobro ohlajeno pivo, zobala tople bruschette iz moje kuhinje (ko jih je zmanjkalo, sta jih zamenjala čips in kokice) in strmela v ekran (kam pa drugam). Njihovih vznesenih dialogov in poznavalskih monologov o podajah in strelcih iz leta ‘74 na tem mestu raje ne bom navajala …
Pomislila sem, da fucbal združuje moške kot nič drugega na svetu. Strasti do nogometa sicer nisem nikoli povsem dobro razumela, sem pa zadnjič ob prizoru šestih, od fucbalskega užitka povsem omamljenih dedcev, vendarle dojela, da gre pač res za nekaj, kar tem bitjem zelo ugaja.
In če si dovolj pametna ženska, imaš v tem primeru samo 2 možnosti: ali se mirno in brez besed odstraniš (itak ne bo opazil, da te ni) ali pa gostoljubno pečeš bruschette in pridobivaš pike na ugledu – ne samo pri možu, tudi pri njegovih prijateljih …
Kot veš, živim v stolpnici. In te dni v poznejših popoldanskih urah v dvigalu in pred njim srečujem dedce srečnih obrazov, ki prenašajo palete piva, na katerih diskretno počivajo vrečice čipsa.
Ni kaj, ga ni ‘lima’ na tem svetu, ki bi moške tako držal skupaj, kot to zmoreta nogomet in pivo.
Kot vidiš, ne rabijo prav dosti …