Veliki Brat hodi na šolski nogomet in včeraj popoldne so spet imeli trening. Z Malim Bratom sva ga čakala v garderobi in ko se je pripodilo kakšnih deset razgretih in premočenih glav, sem zaslišala naslednji pogovor:
»To je bilo pa kot v filmu!« je navdušeno vzkliknil rdečelični razkuštrani fuzbalerček in Velikemu Bratu dal »petko«.
»Ja, sam’ da v filmu ne boli,« je komentiral Veliki Brat.
»O čem pa govorita?« me je zanimalo.
»Ž. je podal žogo, B. jo je močno brcnil in potem je priletela naravnost meni v glavo, v lica – in mi zbila zob,« se je smejal Veliki Brat. »Pa kri mi je ful tekla, ampak se nisem nič jokal.«
Na srečo je šlo za zobek, ki se je že itak majavo poslavljal …
***
Ja, seveda. Zvečer pa (že spet!) dialog o zobni miški.
»Danes bom pa spet kar dva zobka naenkrat dal pod povšter za miško,« si je zadovoljno mel roke Veliki Brat.
Preden je odšel v posteljo, mi je še naročil: »Mami, pa da ju ne boš pozabila vzeti!«
***
Po pripetljaju z nazadnje izpadlima zoboma bi mu najraje razložila, da je v naši hiši zobna miš dokončno ukinjena, a mi je žal uničiti fantazije Malega Brata, čeprav itak sumim, da je že prepozno. Zares nisem vedela kaj narediti, zato me je ta neodločnost stala 10 evrov.
Zjutraj me je Veliki Brat pogledal v oči in rekel, da je bila zobna miška pridna. Mali Brat pa je takoj začel trditi, da se mu maje zob (seveda se mu ne …)
***
Miši me torej spravljajo v dilemo – ali z darilom zobne miške res raste otrokov fantazijski svet ali bi morale pametne mame tale stari marketinški trik preprosto ignorirati?
Raje sploh ne pomislim, da se spet bliža čas Božikov in drugih prijaznih stricev …


