jackie4grace

Danes zjutraj sem se nasmejala odgovoru Malega Brata, ko sem ga vprašala, kaj bo jedel za zajtrk.

»Pjst v usta, mami! To je najboljši zajtjk!«

Ti mali fingersucker, kdaj te bo minilo?

Kadar smo ob Kolpi, rentam taščin odsluženi pony.

Tudi jaz sem imela takega (le da je bil zelene barve), pa so mi tudi tistega ukradli!

Takole si pa kaj pripeljem (žal vsega tistega, kar bi mi vaške ženske od (svojega res velikega) srca podarile, ne morem strpati v košaro):

Ti bom kar priznala, da v taisti košari prevažam tudi svoja otroka; morda res ni najbolj varno, ampak jima težko odrečem takšne užitke, še posebej, ker so tako zelo praktični tudi zame – le redkokdaj sta tako pridna kot takrat, ko ždita v košari in ju mama poganja naokoli …

»Gjemo na Kolto!« se je zaslišal bojni krik na dvorišču in moja trojica se je odpeljala h Kolpi metat kamne. Ne morem verjeti, kaj vse je lahko več kot perfektna zabava za Malega in Velikega Brata. Brata sta bila navdušena in ko se je izkazalo, da njun tati lahko vrže kamen s slovenskega na hrvaški breg reke in pri tem celo premaga četico fantinov, je bilo navdušenje na vrhuncu.

»Si se tudi kaj kopal?«

»Veš, mami, zame je Kolta pjemjzla,« mi je pojasnil Mali Brat.

Glede na to, da pade v vsako lužo, sem tej trditvi precej težko verjela …

Veliki Brat je danes zjutraj odšel v vrtec v naravi. Moram ti priznati, da sem mislila, kako odpravljanje otrok na samostojno potepanje že dobro obvladam, ampak sem se izkazala za navadno cmero. Prenesti sinov odhod v vrtec v naravi sploh ni isto kot prenesti otrokov odhod na počitnice k babici; danes sem ugotovila, da je prvo dosti težje (vsaj zame), medtem ko je drugo naravnost blagodejno (vsaj zame) …
No, in ker sem zjutraj zelo naivno mislila, kako bo tole poslavljanje minilo brez vsakih solzic, se nanj tudi nisem posebej pripravljala. Ko so se začeli nabirati otroci in njihove mame, pa sem kaj hitro uočila, da vse mame nosijo sončna očala (ob osmih zjutraj sonce sploh ni žgalo …) – lisice babje! Solzice so točile varno skrite za temnimi stekelci, jaz in še nekaj fotrov pa smo morali junaško prenesti odhod svojih otrok (beri: komaj komaj sem čakala, da avtobus odpelje in sem se potem lahko začela cmeriti …)
Ja, ja, vse vem – takšni odhodi so odlični in nujno potrebni za krepitev moje in sinove samostojnosti – ampak meni gre vseeno še zdaj na cmerjenje …

Ne morem si kaj, da ne bi prikimala Kameleonki. Crocsi so najgrše šlape na svetu in pika. Prvič sem jih uzrla lani pozimi v Mehiki in spomnim se, da sem možu rekla: »Ti, a veš, kako 100% zanesljivo spoznaš Američana v Mehiki?« Z vprašanjem sem jasno merila na te grde, barvaste natikače, ki so na večini odraslih in zadebeljenih Američanov izgledale naravnost katastrofalno. Bela, debela noga, ki jo zaključuje čudno obuvalo, kot je crocs, za moje oko pač ni nekaj atraktivnega …

So pa crocsi na otroških nogicah povsem drugačna zgodba. Mali Brat je imel prijateljico, ki je bila kakšni dve leti starejša od njega (jasno, Američanka), in vsak dan ji je na plaži pajsnil njene zelene crocse in se nerodno sprehajal v njih. Sposojanje crocsov je tako utrdil, da mu jih je na koncu deklica vsako jutro, ko je prišla na plažo, kar sama prinesla …

p.s. Danes prepoznavanje Američanov po crocsih seveda ni več zanesljiva metoda, saj so se razpasli že vsepovsod (crocsi namreč, no ja, Američani pa tudi …)

Sonček mi sije, čebele marljive

mi letajo s cveta na cvet,

eni so srečni samo, kadar delajo,

drugi pa ližemo med.

One nenehno zmešnjavo urejajo,

meni pa všeč je nered,

one prinašajo, jaz jim odnašam,

lepo urejen je ta svet.

Treba zajeti je sapo,

v čebelnjak vtakniti šapo,

ko pretrpiš bolečino,

ti je potem tembolj fino!

Meni se zdi dosti bolje

biti lenuh dobre volje,

kakor neumna čebela,

ki neprenehoma dela.

Sonček mi sije, čebele marljive

mi letajo s cveta na cvet,

za sladkosnede medvede garajo –

medvedje pa ližemo med.

Tudi tale mojstrovina je seveda Makarovičkina.

Ker sem v življenju očitno bolj zabita čebela, mi je najprej prišlo na misel, da te pesmice z Velikim Bratom ne bi kaj dosti ponavljala. Potem sem se premislila; naj sam ugotovi, kdo je v resnici pametnejši …

Z Velikim Bratom prebirava Makarovičkino Medeno pravljico. Vem, da se boš tudi ti navdušila nad (človeško) stvarnostjo njenih živalskih junakov …

Kakšen neprijazen dan,

pust, soparen in zaspan,

sam ne vem, kam bi se dal,

najraje bi zaspal,

siten sem, ne vem, kaj bi,

slaba volja me mori,

baba ježevka ves dan

se krega in teži.

Pravi mi: »Zabiti jež,

ti na primer, sploh ne veš,

kaj se pravi mati biti,

ježke tri na svet roditi,

ves dan delam in garam

in zakaj te sploh imam,

saj le žreš in godrnjaš,

stanovanje mi packaš …

Kakšen dan, uh, kakšen dan,

ves sem živčno razrvan,

uh, najraje bi odšel

kam daleč stran.

Bolj od njenih bodic

in kostanjevih ježic

zbada oster in strupen

hudobni jezik njen …

Naj kar takoj izve, kakšne znamo biti babe … Arduš!

V soboto popoldne smo po drugem poskusu odhoda od doma vendarle končali v živalskem vrtu (praktično spet doma …). Šele po drugem pa zato, ker se je prvi poskus odhoda končal tako, da sem zaradi silovitega pretepa med Malim in Velikim vsakemu pripeljala en udarec z v rolo zvito Mladino. (Mladina je vsaj še za nekaj dobra …)

No, sedaj pa uganka.

Hranjenje morskega leva Kalleja in njegovega kolega se je začelo ob petih. Nabralo se je okoli 100 glav firbcev vseh starosti, ki so se pridno nagnetle okoli ograde. A samo enemu izmed njih je padlo na pamet, da se je sklonil, v pest zajel pesek, ga vrgel v bazen in prodorno zakričal: »Na, jejta!!!«

Kdo je bil to?

a) Veliki Brat

b) Mali Brat

c) njuna mama.

Verjetno se težko odločaš med ponujenimi možnostmi treh približno enako norih kreatur, a ti moram povedati, da sva bila z Velikim Bratom oba enako osupla nad potezo Malega Brata. Pravilen je torej odgovor b.

Čeprav je mogoče kdo pričakoval, da bom nepridiprava za kazen vrgla v bazen ali pa mu odtrgala uhlja in v bazen vrgla vsaj ta dva, tega nisem storila … Ker zdaj že vem, kako publika rada opazuje vzgajanje v javnosti, se temu nalašč izogibam - zato imamo pri nas velikokrat pouk na domu.

Sicer se malo tolažim s tem, da v pest Malega Brata ne gre prav dosti peska, ampak vseeno, mulc, kaj ti pade na pamet!

Ker je bila v lekarni krajša vrsta, ki bi od Malega in Velikega Brata zahtevala približno 5-minutno mirovanje na dokaj omejenem radiju, se je Mali Brat znašel po svoje in že takoj po prihodu stekel za prodajni pult, švignil mimo (že itak), potem pa še toliko bolj zoprno nasajene apotekarice in začel teči kroge med skrbno naloženimi policami s farmacevtskimi strupi. Svoj tek je seveda krepil z zelo glasnim in ponosnim kričanjem (zavzeti tekač je na drugi strani pulta imel svojega »fena«, ki ga je bodril z nič manj glasnim smehom, s katerim je precej pripomogel k vztrajnosti svojega mlajšega brata).

Itak veš, v koga je imela uprte oči vsa vrsta strogih bolnikov, ki se valjda znajo lepo obnašati v lekarni. Itak veš, v koga je imela uprte oči stroga apotekarica, ki seveda zahteva svoj red v svojem sterilnem delovnem okolju. Prav tako veš, v koga je uprla svoj zaboden pogled tudi apotekarica, ki se je prikazala iz ozadja in raje tudi sama očitajoče buljila, namesto da bi pamža nagnala izza pulta, ali pa raje pomagala kolegici skrajšati vrsto …

Ker se mi je zdelo, da nobena od apotekaric ne kaže dovolj empatije do mame, ki ji je mali divjak pač ušel in vidno izkoriščal situacijo pred številno publiko, sem mu rekla le, naj pride k meni šele, ko se bo dovolj utrudil.

Itak veš, kaj si je mislila cela vrsta bolnikov. Itak veš tudi, kaj sta si mislili apotekarici.

No, da bom upravičila njihove sume, bom naslednjič še sama odlavfala par krogov po notranjosti apoteke. Ker je bil sum na mojo norost tako evidenten, ju en takle moj kros sploh ne bi smel presenetiti, a ne?

Povem ti, da je efekt podaljšanega vikenda na morju popustil že po enem dnevu v službi … Danes pa je petek in energije imam toliko kot ugasnjen (kaj ugasnjen, pokvarjen!) sesalec, zato sem Bratoma resignirano dovolila igro z vsemi možnimi ninjami, ki jih premoreta, in tako ukradla malo miru. Vseeno sem ujela enega izmed (glasnejših) dialogov …

»A imam lahko tvojega Rafa? Samo za zdaj?« je Malega presenetljivo vljudno prosil Veliki Brat.

»Ampak ne za skoz!!!«

»A sem ti rekel, da samo za zdaj?«

»A sem ti rekel, da ne za skoz!!!«

»Butelj!

»Ti tud!!!«