jackie4grace

Veliki Brat hodi na šolski nogomet in včeraj popoldne so spet imeli trening. Z Malim Bratom sva ga čakala v garderobi in ko se je pripodilo kakšnih deset razgretih in premočenih glav, sem zaslišala naslednji pogovor:

»To je bilo pa kot v filmu!« je navdušeno vzkliknil rdečelični razkuštrani fuzbalerček in Velikemu Bratu dal »petko«.

»Ja, sam’ da v filmu ne boli,« je komentiral Veliki Brat.

»O čem pa govorita?« me je zanimalo.

»Ž. je podal žogo, B. jo je močno brcnil in potem je priletela naravnost meni v glavo, v lica – in mi zbila zob,« se je smejal Veliki Brat. »Pa kri mi je ful tekla, ampak se nisem nič jokal.«

Na srečo je šlo za zobek, ki se je že itak majavo poslavljal …

***

Ja, seveda. Zvečer pa (že spet!) dialog o zobni miški.

»Danes bom pa spet kar dva zobka naenkrat dal pod povšter za miško,« si je zadovoljno mel roke Veliki Brat.

Preden je odšel v posteljo, mi je še naročil: »Mami, pa da ju ne boš pozabila vzeti!«

***

Po pripetljaju z nazadnje izpadlima zoboma bi mu najraje razložila, da je v naši hiši zobna miš dokončno ukinjena, a mi je žal uničiti fantazije Malega Brata, čeprav itak sumim, da je že prepozno. Zares nisem vedela kaj narediti, zato me je ta neodločnost stala 10 evrov.

Zjutraj me je Veliki Brat pogledal v oči in rekel, da je bila zobna miška pridna. Mali Brat pa je takoj začel trditi, da se mu maje zob (seveda se mu ne …)

***

Miši me torej spravljajo v dilemo – ali z darilom zobne miške res raste otrokov fantazijski svet ali bi morale pametne mame tale stari marketinški trik preprosto ignorirati?

Raje sploh ne pomislim, da se spet bliža čas Božikov in drugih prijaznih stricev …

Mali Brat ob sredah s svojo vrtčevsko skupinico hodi na telovadbo. Po navadi mi pove, da so fino telovadili in mi veselo razkazuje štempiljke na rokicah.

Včeraj pa mi je že v garderobi med oblačenjem povedal: »Veš, danes sem bil pa lumpi na telovadbi.«

»A res? Kaj pa to pomeni? A nisi hotel telovaditi?«

»Ne, punce sem zaklenil v telovadnico.«

Nasmeh mi je seveda ušel sam od sebe, a sem vseeno resno pripomnila: »To pa ni prav.«

»Ja, vem. Saj potem nisem dobil štempiljke …«

***

Ko sva se vozila domov, sem se spomnila, kako mi je njegov oče alias ta Glavni nekoč pravil o tem, da je v osnovni šoli zaklenil ravnatelja v temnico. In ko je Mali Brat popoldne priznal svojo lumparijo še očetu, sem slednjega slišala prav zadovoljno reči, da mu lahko napiše opravičilo, češ da gre vso krivdo pripisati podedovanemu ‘genu za zaklepanje’ …

V torek me je dopoldne v službi nenadoma prešinilo, da Veliki Brat zagotovo ni vzel superg za nogomet. Nisem bila prepričana, a verjetnost je bila zelo zelo visoka, saj ga je v šolo peljal ta Glavni – onadva pa sta dva taka osebka, ki sta zelo navajena, da za pripravljenost rekvizitov za njune hobije itak poskrbi mama oziroma žena … ali pa jima vsaj toliko časa prigovarja, da se vendarle zganeta in vse potrebno pripravita sama (kar se, če povem po pravici, zgodi manjkrat).

Priznam, da me je kot skrbno mater že malo imelo, da bi mu odnesla superge, a sem se preveč dobro zavedala, da bi bila to kardinalna napaka – samo še bolj bi se zapletla v past vzgajanja nepoboljšljivega mammoneta. Mulc naj se nauči misliti vnaprej in poskrbeti sam zase, naj se kar sam znajde, sem vse dopoldne prigovarjala sama sebi in bila sem precej presenečena, ker mi enostavno ni bilo čisto vseeno, ampak sem zdržala in popoldne, ko sem po nogometu prišla ponj v šolo, sva imela tale pogovor:

»Mami, a veš, da nisem imel superg za nogomet?« me je vprašal z zelo rahlim prizvokom razočaranja.

»Vem,« sem bila kruto kratka.

»Ti to veš?« je bil osupel. »Zakaj mi pa nisi pripravila superg?«

»Ker me ni bilo doma … Kako si pa potem igral?«

»V supergah, v katerih sem prišel. Trener mi je izjemoma dovolil.«

»Boš od zdaj naprej lahko sam mislil na svoje superge?«

»Ja, če ti res ne moreš?« me je milo pogledal.

»Ne morem,« sem bila neomajna.
»Joj, zdaj pa še te bedne superge!« je nenadoma spremenil ton v zares razočaranega.

Dragi Veliki Brat, popkovino enkrat pač morava prerezat …

Veliki in Mali Brat rada mislita vnaprej, saj mi zadnje čase precej pogosto zastavita kakšno vprašanje v stilu: »Kje bom pa jaz spoznal svojo ženo?«, »Ali sploh je še kakšna taka punca, kot si ti?«, »Kako ji bom pa povedal, naj se poroči z mano?«, »Kje je pa tati tebe spoznal? …

Ko smo se včeraj peljali v avtu, je Mali Brat imel še eno majhno skrb: »Kaj pa, če se bo ustrašila, ko bo slišala, kako mi je ime?«

(Za tiste, ki ga ne poznajo osebno, je na tem mestu nujna opomba, da je njegovo prvo ime homonimno z imenom velike, mogočne zveri, ki velja za kralja živali. Za kralja živali se ima zato tudi sam … A ne samo to, zelo rad poudarja: »Jaz sem kralj živali! In ljudi!« Pripomba je seveda najprikladnejša takrat, kadar noče ubogati in misli, da je imun na moje ukazovanje, ker je on kralj vseh živih bitij.)

Ker se nisem spomnila pametnejšega odgovora, sem mu rekla, da taka, ki bi se bala njegovega imena, pač ne bo dovolj pogumna zanj in bo moral iskati naprej. Rekel je samo: »Prav,« vtaknil prst v usta in zaspal.

Zanimivo, kako hitro si otroci znajo rešiti problem, a ne? Morala bi se kaj naučiti od njih …

Vprašanje, ki mi ga zadnje čase najpogosteje postavi Veliki Brat, je: »A boš to dala na blog?«

Na primer:

Piči ga osa in ko se končno potolaži in se neha dreti, vpraša: »A boš to dala na blog?«

Ko gre prvič sam v trgovino in se tako ponosno vrne, kot bi sam pripilotiral iz Amerike, najprej vpraša: »A boš to dala na blog?«

Ko v Kolpi s posebno tehniko lovi ribe: »To je za na blog, koliko rib bom ujel!« (Z mojo pomočjo je ujel natančno eno tricentimetrsko ribico …)

Ko ujame že n-tega žabjega pupka: »Pa če to ni za na blog, koliko žab sem že ujel!«

Ko se spotakne in pade: »Pa da ne bi dala tega slučajno na blog!«

Očitno ima vprašanje v sebi nekaj virusnega, saj kadar Veliki Brat udari Malega, Mali promptno zagrozi: »Ko bom velik, te bom dal na blog!«

Le od kod ta virus v naši hiši?!

»Nikoli več ne grem!!!« se glasi jezni vzklik, ki ga zadnjih štiriindvajset ur ponavlja Veliki Brat vsakič, ko me zagleda … Njegov sovražni govor leti na Begunjščico ali točneje na Roblekov dom, kamor sem ga v družbi dedija in njegovega psa odvlekla včeraj. Resda je otrokovo motivacijo skoraj v celoti predstavljala nova knjižica za zbiranje štempljev, ki jo je dobil v dar od mojega svaka, ampak sem vseeno mislila, da bo vzpon potekal brez nerganja. Seveda med hojo ni porabil niti deset odstotkov svojih moči, ker se sploh ni spotil (vsako ganjanje spajdermena ali brcanje žoge od njega terja enormne količine pota in se lahko brez pripombe žene do onemoglosti pa še ne bi odnehal). Lahko zaključim samo, da se mu enostavno ni ljubilo hoditi.

Boš ti že videl, dragi moj, žurka se je šele začela. Sicer še ne veš, ampak naslednjo nedeljo greva na Dobrčo …

Dokaj priljubljena igrica Velikega Brata za preganjanje dolgčasa je ugibanje živali. Najpogosteje se je domisli med vožnjo z avtom in najraje vidi, če se lahko žival spomni on, potem pa uživa v trpinčenju ostalih potnikov, ki moramo ugibati, katero žival si je zamislil. In seveda, dlje kot bebčki ugibamo, bolje se otrok počuti. Uf, res vrhunsko ubijanje časa …

Včeraj smo se peljali na Gorenjsko in ne boš verjela, spet smo vsi v koreti ugibali živali!

»Sem se že spomnil eno dobro! V morju živi,« nam je še velikodušno pomagal Veliki Brat.

Ko sva s ta Glavnim naštela že vse morske živali, za katere veva, da jih pozna Veliki Brat, in ko sva naštela tudi že vse tiste, ki jih še ne pozna, se nama je seveda vse skupaj začelo zdeti rahlo čudno. Sorazmerno z najinim začudenjem je naraščal otrokov ponos, saj se mu je za trenutek že zdelo, da je pametnejši od svojih starcev. Ker sva ugibala od Ljubljane do Kranja, je Veliki Brat našel rešitev in nama predlagal, naj se predava. To sva tudi storila, saj potem človeka že zares zgrabi firbec, na katero morsko žival je čisto pozabil.

»Morski prašiček!« je izustil Veliki Brat. Tona, ki nama je sporočal tepca, le kako to, da nista pomislila na morskega prašička!? seveda sploh ni prikrival …

Ko sva mu pojasnila, da morski prašiček ne živi v morju, se mu je Mali Brat privoščljivo režal, on pa je rekel, da se ne gre več ugibati živali.

Hvala vsem morskim pračikom, zaradi vas sem potem lahko v miru brala knjigo.