jackie4grace

Pretekli teden smo preživeli v Skopju.

V mestu seveda lahko opaziš precej pojavov, ki jih recimo v Ljubljani ne moreš. Všeč so mi na primer čistilci čevljev in posušene paprike, ki nanizane na vrvico visijo z oken in balkonov …

Všeč mi je tudi ples in petje na tržnici … No, na kaj takega morda naletiš tudi kje pri nas, a verjetno bolj v okviru kakšne dobro premišljene marketinške akcije za promocijo kakšnega novega izdelka.

Razigrana starčka s slike pa sta mi povedala, da denarja sicer nimata kaj dosti, radost pa vedno …

Malo manj mi je všeč (nevarno) prerivanje med džamijo in krščanskim križem, a je (žal) zelo izrazito. Skopska “Šmarna gora” se imenuje Vodno in zaenkrat na najvišji točki tega hriba še stoji križ. Me pa zanima, kaj bo tam čez 50 let …

Opaziš pa tudi kakšno štosersko razglednico, ki pa ne razkriva nič tipično makedonskega. Zgleda, da s(m)o dedci in babe povsod glih …

Še bolj kot podatek, da je ‘Znak pitanja’ najstarejša beograjska kafana, se mi je zdelo simpatično njeno ime. Seveda Jackie ne bi bila Jackie, če se ne bi takoj podala na preverjanje …

V kafani je sedelo nekaj slovaških študentov (morda so se v mestu mudili zaradi skorajšnje Univerzijade), kar me je, priznam, malo motilo. Spadam namreč v neredko človeško vrsto homo turisticus egoisticus, saj bi najraje pregnala vse ostale turiste, da bi tako več pristnosti ostalo zame …

Je pa res, da je kafana ? precej mednarodno orientirana – vsaj po napisih na toaletah sodeč …

»Ko je jutros imao sreće da se probudi u Beogradu može smatrati da je za danas dovoljno postigao u životu. Svako insistiranje na još nečemu, bilo bi neskromno,« je svoje someščane nekega davnega jutra v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja spodbudno pozdravil Dušan Radović, urednik in novinar radia Studio B, ki ima svoje prostore v daleč naokoli vidni Beograđanki.

Dve jutri zaporedoma sem se zbudila v Beogradu, pogledala skozi hotelsko okno in brez kakšnega posebnega truda takoj začutila, da je mesto očarljivo, ker lahko na vsakem koraku uzreš vse mogoče kontraste – ogromni enoprostorci, jeepi in dragi športni avtomobili, ki drsijo po široki aveniji in jim napoto delajo stare zmajane stoenke in jugoti pa tudi kakšen traktor, so že na prvi pogled veliko obetali …

Nedvomno, zbuditi se v mestu, kjer se staro še ni popolnoma skregalo z novim, je posebna sreča.

Sprehoda med pariškimi slikarskimi mojstri na Montmartru seveda na štejem za pohajanje med pristnimi boemi, ampak prej med lovci na turistične peneze, preoblečenimi v slikarje …

Hitro sta pristopila dva ‘wannabe Picasso’ in začela ponujati portretiranje, ker pa s svakom-to-be nisva bila niti toliko razpoložena, da bi jima sploh kaj odgovorila, sva za hrbtom lahko ujela opravljivo pripombo: »Que sont? Les communistes?« »Oui, oui, le communistes …«

Samo toliko, da veš, kako nas kličejo (boemi) na zahodu …

Kar se tiče Eifflovega stolpa, bi bila težko bolj enakih misli kot de Maupassant … Zagotovo je najgrša stvar v Parizu!

Guy de Maupassant naj bi namreč izjavil, da je Eifflov stolp nekaj najbolj nagnusnega v mestu. A je kljub temu vsak dan hodil obedovat v restavracijo na stolpu. Ko so ga vprašali, zakaj redno zahaja tja, če se mu stolp zdi tako ogaben, je povedal: »To je edina točka, s katere ga ne vidim!«

Ne verjamem, da tako mislijo tudi neskončne horde turistov, ki potrpežljivo stojijo v stokrat zavijugani vrsti. Seveda je kolona pred blagajno, kjer prodajajo vstopnice za tiste, ki se želijo na stolp povzpeti po stopnicah, precej krajša od vrste, v kateri čakajo tisti, ki se na stolp zapeljejo z dvigalom.

Sarkozyjevi pa pod Eifflovim stolpom očitno dobro skrbijo za varnost …

(Čeprav je mene postalo strah, ko sem jih zagledala.)

Gnusni miniaturni obeski pa so glavni prodajni hit temnopoltih imigrantov, ki sebe in svoje žvenketajoče artikle vztrajno mečejo v bližnje grmovje, takoj ko zagledajo kakšnega pripadnika Sarkozyjevih sil.

Ko bom naslednjič v Parizu, bom raje mižala, da stolpa ne bom videla. Problem je v tem, da se ga res dobro vidi od vsepovsod …

Fotka je sicer iz Versaillesa, ampak jo bom uporabila za inavguracijo popisov iz Pariza.

Kar preveč samopašno je zapisati, da so turistko v Parizu živcirale horde drugih turistov, ampak je to čista resnica … Čakanje v vrsti za vstopnice me je spravljalo ob živce – čeprav mi ta Glavni velikokrat reče, da so VSI dogodki nevtralni in se VEDNO sama odločim, kako bom reagirala nanje – zame drenjanje z drugimi globalnimi turisti enostavno ni bilo več nekaj nevtralnega in sem preprosto morala malo jebentit, ko sem se šla polža v koloni …

V Louvru sem si na primer srčno zaželela, da bi bil Rudi Karel še živ in jaz bi se prijavila v njegovo kičasto oddajo, on pa bi mi rekel: »Lasst dich űberraschen!« in bi mi pod nos pomolil vstopnico za Louvre, ki bi ga za en teden zaprli, meni pa dovolili ekskluziven vstop z vrhunskim vodičem …

Samopašnost gor ali dol, taisto sem si želela tudi pod Eifflovim stolpom pa pred muzejem Orsey pa na Montmartru in skoraj vsepovsod v Parizu …

Ne spomnim se, da bi gondolieri tako zavzeto vabili ljudi na vožnjo z gondolami. Morda pa sem med prejšnjimi obiski Benetk dobila napačen vtis in so tokrat, ko ni bilo nobene gneče, pač samo prišli bolj do izraza.

Vsekakor pa je treba reči, da pridno furajo svoj stil – če je premrzlo za črtasto majico ali pulover, lahko črtast šal enako dobro opravi svojo funkcijo. So frajerji, so …

Ampak zame so pravi gondolieri samo tisti, ki ti med vožnjo tudi zapojejo. Tutti mi chiamano bionda, ma io bionda non sono, mi je še posebej všeč …