»Še besedo o Eifflovem stolpu. Ne vem, kakšnemu namenu služi danes. Takrat so ga, kot sem slišal, tako poveličevali, kakor devali v nič. Spominjam se, da je bil Tolstoj glavni med tistimi, ki so ga zaničevali. Rekel je, da je Eifflov stolp spomenik človeški neumnosti, ne pa njegovi modrosti. Tobak, je trdil, je najhujši strup, saj se ljudje, ki so zasvojeni z njim, nagibajo k hudodelstvom, ki bi se jih še pijanec nikdar ne drznil polotiti; alkohol človeka sicer obnori, toda tobak mu omrači razum, da začne graditi gradove v oblakih. Eifflov stolp je ena izmed stvaritev človeka, ki je podlegel takšnemu vplivu. Na Eifflovem stolpu ni nič umetniškega. Nemogoče je reči, da je kakorkoli prispeval k lepoti razstave (misli na svetovno razstavo, ki je bila leta 1890 v Parizu; moja opomba). Ljudje so seveda drli na kup, da bi ga videli, in se vzpenjali nanj, saj je bil novost, in to tako velikih razsežnosti. Bil je igračka razstave. Dokler smo otroci, nas privlačijo igrače, in stolp je bil lep dokaz za dejstvo, da smo vsi še vedno otroci, ki nas mika ničvredna šara. To, bi se dalo reči, je bil namen, ki mu je služil Eifflov stolp.«
(Gandhi v svoji avtobiografiji o namenu Eifflovega stolpa)
Ob branju tegale zapisa sem se nasmehnila, ker sem v Parizu tudi sama precej razmišljala o »najvišji grdoti sveta«, čeprav me to ni ustavilo, da se ne bi povzpela nanj. Res pa je, da se niti Gandhi (živel je v času, ko so stolp postavili) ni mogel upreti tej »ničvredni« pariški šari:
»Pač pa se toliko bolje spomnim Eifflovega stolpa, saj sem se kar dvakrat ali trikrat povzpel nanj. Na prvi ploščadi je bila restavracija in tam sem vrgel proč sedem šilingov, samo zato, da bi lahko rekel, da sem tako visoko obedoval.«
Namen Eifflovega stolpa se torej ni nič kaj dosti spremenil, le da je v tem času “ničvredna” šara postala zelo “donosna”.
Ja, besede je treba izbirati pazljivo (moja opomba).
