Skromnost ni za sultane

Sicer sem počasi že hotela odnehati s temi carigrajskimi zapisi, a smo ravno v času, ko na televiziji zelo pogosto dajejo tisti nogomet (danes sem ob prelistavanju nekega trača, kjer so objavili zelo stupidno anketo, v kateri so moške spraševali, komu ali čemu dajejo prednost: ženskam in seksu z njimi ali nogometu, dobila vtis, da je čas nogometnega prvenstva čas, ko ženske hočejo seksat iz »inata«, samo da bi svoje desce spravile proč od ekranov …). Tako imam res precej časa zase, saj se moji trije Sultani (Veliki, Mali, Stari pa še posebej) ukvarjajo samo z gledanjem nogometa.

Zato sem se spravila urejat slike iz Istanbula … Te iz palače Beylerbeyi so še posebej slabo ratale (čeprav sem za 6 turških lir morala kupiti vstopnico tudi svojemu fotoaparatu), a je z njih vseeno jasno razvidno, da sultani niso imeli pojma, kaj je to skromnost. Lestenci na fotkah so iz sultanovega poletnega dvorca, palače Beylerbeyi, ki se bohoti na azijski strani Bosporja, tik pod Bosporskim mostom.

No ja, tip je bil visok 210 centimetrov in še dobro, da so stropi v palači izjemno visoki, saj bi bil sicer ob takemle razkošju, ki na vsakem koraku visi s stropa, v strašni nevarnosti, da si razsuje glavo ob dragocenem češkem kristalu.

Skromnost pač ni za sultane …

Spice market

Če bi me vprašala, kaj mi je bilo v Istanbulu najbolj všeč, bi skoraj zagotovo zelo visoko postavila tržnico z začimbami – prototip pestrosti …

Hamami

Tegale verjetno ne boš verjela ravno z lahkoto, ampak tvoja prijateljica Jackie je v Istanbulu zavila v hamam! Velika sovražnica javnih kopališč se je nazadnje znašla v turškem hamamu! Enostavno zdelo se mi je, da bi veliko zamudila in sem turško kopel hotela videti na lastne oči in jo tudi doživeti na svoji koži …

Več kot 350 let star hamam sva izbrala po priporočilu prodajalca, ki nama je prodal tepihe; elektrika je bila v hišo seveda napeljana naknadno (tako da je s stropa na žici visela žarnica); na kupolasti strehi so steklene bunkice, skozi katere v prostore brez oken prihaja svetloba.

No, takole je potekalo: ko ob vhodu plačaš, se poti razidejo; ženske vstopijo na desni, moški se mora povzpeti po stopnicah. V prospektu sem sicer prebrala, da je tretma za oba spola isti, a sem potem ugotovila, da se moškim vseeno godi precej bolje …

V slačilnici (ki nima nobene intimne zavese ali česa podobnega), se torej razgališ pred kopico ostalih turistk (sem pa tja se med njimi najde tudi kakšna Turkinja) in ko svoje cunje stlačiš v omarico, ovita v brisačko odtavaš v notranjost hamama.

Predstavljaj si okroglo dvorano z zelo visokimi, z marmorjem obloženimi stenami, v katerih so številne arkade, pod njimi pa majhna korita s pipami. Na sredini prostora se razteza okrogla, ogrevana marmornata ploščad, na kateri počivajo gole babnice. Ob ploščadi pa se nad ležečimi telesi sklanjajo pristne turške »strokovnjakinje za umivanje«. To so večinoma starejše ženske, s črnimi spetimi lasmi in tudi kakšnim zlatim zobom; oblečene samo v tangice, ki še poudarijo njihova abondantna stegna in dojke (celulita na tem mestu niti nima smisla posebej omenjati, saj je ob taki korpulentnosti dokaj samoumeven …)

Ob vstopu mi je najbližja »perica« s strogim pogledom namignila, kam naj se uležem. Legla sem na toplo marmornato ploščad in že so me spet napadli moji stari predsodki. Nekako mi je uspelo, da sem se cela spravila na brisačo iz bombaža, in raje nisem razmišljala o tem, kako (ne)dobro je le-ta oprana … Ko mi je postajalo že precej vroče, je moje misli napadal prizor, v katerem ogromna sramna uš leze proti meni in me želi ugonobiti, potem pa je na srečo k meni pristopila stroga perica in me z roko lopnila po riti … To je bil znak za premik na njeno delovno mesto. Zazrla sem se v njuni ogroooomni dojki (ob katerih sta moji izgledali tako skromno kot kakšni dve limeti) in se zazijala v eno od bradavic, ki je bila neverjetno deformirana, zato me je začelo skrbeti, ali gospa morda nima raka na dojki … Medtem mi je s posebno, rahlo grobo rokavičko zdrgnila vse telo. Sledilo je polivanje z vodo, ki je zelo preprosto: perica s plastičnim ajmarčkom zajame vodo ob steni, kjer so pipe nad marmornatimi koriti, in pljusk v glavo dobiš cel škaf vode. Nov udarec po riti je pomenil, naj se spet uležem in ženska je nadaljevala z miljenjem. Še nikoli nisem bivala v toooliko milnih mehurčkih! Potem me je spet sunkovito zalila z vodo, da sem lovila sapo kot kakšen neplavalec … Strog, a nežen udarec po riti je vsakokrat pomenil menjavo položaja (včasih je dodala navodilo v angleščini: Sit, you!, Turn, you!), čisto nazadnje pa mi je ob koritu s pipo umila še lase in mi zmasirala lasišče. Še zadnji strog pogled me je napotil v drug prostor, kjer me je čakala maserka. Maserka, ki je sicer imela zelo dober prijem, vseh petnajst minut, kar je trajala masaža, ni zaprla goflje!

Utrujena od njenega goflanja sem po masaži še malo posedela v majhnem predprostoru in ko se je ena izmed garačic (kaj pa vem, koliko ur na dan preživijo tam notri) z glasnim stokanjem in hudimi bolečinami poskušala posesti na stol zraven mene, sem raje odnesla svojo rit.

Med čakanjem moža v skupnem predprostoru sem ugotovila, da se hamam razteza na treh nadstropjih; vendar je bil tudi kopalni del za moške spodaj; v zgornjih nadstropjih so bile ločene garderobe za moške, ki so hkrati namenjene počitku. In prav to me napeljuje k trditvi, da tretma sploh ni enak za oba spola …

Če sem večer prej na Bosporju vzdihovala, kaj vse ljudje zamujamo, sem si po obisku hamama rekla: »No, včasih pa tudi izvemo, kaj bi z lahkoto zamudili …«

Na fotki vidiš zunanjščino enega od številnih istanbulskih “hamamijev”; v notranjščini fotoaparati seveda niso dovoljeni; bodi pozorna na steklene bunkice na strehi, skozi katere v prostor prihaja svetloba.

Kaj vse zamujam?

Vožnja z ladjo po Bosporski ožini me je napeljala na misel, da je pravzaprav dobro, ker ljudje sploh ne vemo, kaj vse zamujamo.

35 let sem zamujala razkošen pogled na čudovite vile na obeh straneh Bosporja in ogromna mostova, ki povezujeta Evropo in Azijo – in sploh nisem vedela, kaj zamujam.

Psi & mačke

Pamuk je v svoje istanbulske spomine napisal:

Imeli smo gonjo, da bi z naših ulic pregnali potepuške pse. Če bi jo izvedli na lagodnejši način – namesto hitrega eno- ali dvodnevnega čiščenja -, če bi vse pse zbrali in jih poslali na grozni otok Hayirisizada, če bi razgnali vse pasje trope, bi mesto za vselej očistili psov … Tako pa je zdaj spet nemogoče hoditi po ulicah, ne da bi slišali – grr … (1911).

Z očmi zahodnjakinje, ki tudi sicer živi v mestu (čeprav neprimerno manjšem), sem pasje klateže kaj hitro tudi sama registrirala med stalnimi prebivalci tega ogromnega mesta (neuradna cifra menda v resnici dosega skoraj 20 milijonov ljudi; čeprav jih oblasti priznavajo le med 11 in 12) in zaradi njih nekajkrat celo spremenila smer hoje.

Seveda zelo verjamem subtilnemu nobelovcu, ki večkrat potarna, kako psov iz Istanbula ne morejo pregnati, a tropa pasjih potepuhov vendarle nisem srečala nobenega; pasji klošarji očitno funkcionirajo samo še solo.

Imam pa še eno svoje opažanje; v mestu ni samo potepuških psov, Istanbulu se je bati tudi mačk; teh se mi je zdelo celo več kot psov.

Je pa kakšna med njimi tudi zelo posebna … no, vsaj njuna uheljčka.

Najstnice s tradicijo

Spadam med tiste, ki se nad lepoto Istanbula navdušujejo zaradi vsega, kar je v njem izkaz tradicije; tj. zaradi vsega, kar ga ločuje od ostalih globalnih vasi. To seveda pomeni, da mi Istanbul sigurno ni všeč zato, ker v njem lahko pojem McDonald’sov hamburger, se vozim s hitrimi in sodobnimi tramvaji, taksiji in trajekti, ali se s hitrimi dvigali lifram po modernih, steklenih nebotičnikih in se divim enormnima mostovoma čez Bosporsko ožino, ki stikata Evropo in Azijo.

Istanbul mi je všeč zgolj zaradi svoje tradicije; zaradi vseh muslimanskih mošej in petja, ki se večkrat na dan zasliši iz njih; zaradi tlakovanih ulic, na katerih na nizkih stolčkih ali kar na preprogah posedajo ljudje, ki se jim nikamor ne mudi in veselo srebajo čaj in kavo ali kadijo vodno pipo; zaradi številnih uličnih prodajalcev, pri katerih lahko kupim pečeno koruzo, kostanj ali pražene čičerike in kebap; zaradi tržnic, ki me omamljajo z močnim vonjem po orientalskih začimbah in naravnem milu ter zapeljujejo z neverjetnim številom hipnotičnih sladkišev; in predvsem zaradi tistih ljudi, ki nosijo tradicionalna oblačila.

Opazila sem, da je zakritih veliko mladih deklet (za razliko od generacije svojih mater); v čemer vidim fantastičen spoj med pripadnostjo tradiciji in sprejemanjem napredka: v ruto ovita glava (obraz razkrit), živobarven plašč, kavbojke in nizke supergice, v rokah redko manjka mobitel …

Lepo je videti, da se ves svet razvija (čeprav me pogosto skrbi, kam se razvija …), zares žal pa bi mi bilo, če bi se enkrat izgubile tudi kulturne razlike med narodi.

“Ne hodi po ulicah z odprtimi usti”

Solo sprehod po ulicah Istanbula se ni preveč dobro obnesel; pravzaprav je bil edini, ki mi s svojim pozdravom ni šel na živce, samo tale frajer:

Raje ti ne bom naštevala ugibanj uličnih in bazarskih prodajalcev, od kod vse prihajam (sem res videti kot Švedinja? Francozinja? Rusinja??!!??), in vseh njihovih prijaznih pozdravov, čeprav jim kakšne nepristnosti v prijaznosti nikakor ne morem očitati.

Glede na povedano lahko pikro pripomnim, da je Orhan Pamuk v svoje istanbulske spomine zaman vključil nasvet lepih manir iz leta 1974:

Kadar na ulici vidite lepo žensko, je ne glejte sovražno, kot da jo nameravate ubiti, in tudi ne kažite pretiranega hrepenenja po njej, samo nasmehnite se ji, odvrnite pogled in pojdite naprej.

(Hm, se ti sklepanje, da prvi del nasveta želi apelirati predvsem na ženske, drugi pa na moške, zdi pravilno?) No, z gotovostjo trdim, da se Turki v celoti požvižgajo nanj …

Pamuk tudi piše, da so že leta 1924 priporočili tudi tale nasvet:

Pod navdihom članka o primernem načinu hoje po mestu, ki so ga pred kratkim objavili v sloviti pariški reviji Matin, moramo tudi mi pojasniti svoje občutke ljudem, ki se še niso naučili vedenja na istanbulskih ulicah, in jim povedati: ne hodite po ulicah z odprtimi usti.

Z gotovostjo trdim, da se gmota turistov požvižga nanj; Istanbul te s svojim fantastičnim bitom v hipu spremeni v nemočno zijalo …

Majevske ženske v Chichen Itzi

Chicken pica

Ker sem ti že omenjala pripetljaje iz Chichen Itze, ti pokažem še nekaj fotk. Ko sem obiskala ostanke tega starega majevskega mesta, je bil izjemno vroč dan, imela pa sem blazno srečo, saj turistov ni bilo tako veliko kot običajno, kar sicer ne pomeni, da jih ni bilo, ampak vseeno ni bilo nobene gneče. Tako je v zraku vela neka naravnost veličastna tišina, mogočen duh davnega. Še bom šla tja …

Na tej točki bom gotovo izpadla že zelo ksenofobna, a ti vseeno povem, kaj mi je o Američanih povedal majevski vodič: »Teli Gringoti pa itak mislijo, da so prišli v Chicken pico.« Kar prav rada verjamem, saj je pravilna izgovarjava čičen ica res blizu čiken pici, sploh za kakšnega vselej lačnega, debelega Gringota … No, sicer pa tega imena Maji ne izgovarjajo niti Čičen ica, ampak kar na kratko Čičenic.

Jaz nosim tevo!

Pa naj zgodba o prepoznavanju Američanov po crocsih dobi še malo nadaljevanja. Ko sem se v Mehiki malo sama potepala naokoli (z veseljem sem svoje tri Bojevnike kdaj pa kdaj zapustila …), je v Chichen Itzi k meni pristopil Američan: »Are you travelling alone?« Ah, pusti me pri miru …

To je zanimalo ortopedskega kirurga iz New Yorka, ki se je izkazal za prijetnega sogovornika, a sva imela kar nekaj sociokulturnih trkov.

Vprašal me je, kaj si mislim o Američanih: »Vi ste tisti ljudje, ki nosite najgrše čevlje na svetu – crocse.« Bilo je očitno, da ga je odgovor presenetil, ampak je imel hiter odgovor: »Ni res, jaz nosim tevo!« »Ja, ja, nekaj vas je pa tudi takih, ki nosite tevo.« Teme o ljudeh, ki po svetu hodijo bosi, nisem načela, čeprav me je jezik zelo srbel …

Ker se mu je še vedno zdelo, da je na Slovaškem vojna, sem kar na prt gostilniške mize v neki majevski oštariji (kjer so kelnarji odplesali živahen ples s steklenicami in kozarci na glavah) narisala zemljevid Evrope, da si je lahko predstavljal, od kod prihaja njegova nova znanka. Pa nočem nergat, kako nezaslišano, ker tip ni vedel, kje je Slovenija, in kako grooooozno, da jo je pomešal s Slovaško, prepričana sem namreč, da tudi Evropejci v svojih glavah nimamo kristalno jasno izrisanega zemljevida Amerike in vseh njenih držav … No, lahko, da se motim, ne vem.

Bolj me je zmotilo, da si tip predstavlja (tipično ameriško), da je vojna seveda tam nekje; tam nekje daleč iz njegove (pred celim svetom, pred teroristi, pred vesoljci …) varne Amerike.

»Vojna je povsod tam, kamor greste Američani.«

Gospod je bil dovolj pameten, da se ni spuščal v komentiranje mojega odgovora, čeprav ga je vidno zdražil, in sva se raje začela pogovarjati o mehiški hrani, ki se je izkazala za dosti bolj hvaležno temo pa še zelo okusna je bila …

Jap, meni je vseeno, naj bo na nogah crocs ali teva, zdi se mi, da delajo sranje, kamor koli se vtaknejo.

p.s. tako crocs kot teva sta ameriški čevelj, ki se uspešno prodaja vsepovsod. Da ni to že malo preveč Amerike na tem svetu?

« Previous entries