Tegale verjetno ne boš verjela ravno z lahkoto, ampak tvoja prijateljica Jackie je v Istanbulu zavila v hamam! Velika sovražnica javnih kopališč se je nazadnje znašla v turškem hamamu! Enostavno zdelo se mi je, da bi veliko zamudila in sem turško kopel hotela videti na lastne oči in jo tudi doživeti na svoji koži …
Več kot 350 let star hamam sva izbrala po priporočilu prodajalca, ki nama je prodal tepihe; elektrika je bila v hišo seveda napeljana naknadno (tako da je s stropa na žici visela žarnica); na kupolasti strehi so steklene bunkice, skozi katere v prostore brez oken prihaja svetloba.
No, takole je potekalo: ko ob vhodu plačaš, se poti razidejo; ženske vstopijo na desni, moški se mora povzpeti po stopnicah. V prospektu sem sicer prebrala, da je tretma za oba spola isti, a sem potem ugotovila, da se moškim vseeno godi precej bolje …
V slačilnici (ki nima nobene intimne zavese ali česa podobnega), se torej razgališ pred kopico ostalih turistk (sem pa tja se med njimi najde tudi kakšna Turkinja) in ko svoje cunje stlačiš v omarico, ovita v brisačko odtavaš v notranjost hamama.
Predstavljaj si okroglo dvorano z zelo visokimi, z marmorjem obloženimi stenami, v katerih so številne arkade, pod njimi pa majhna korita s pipami. Na sredini prostora se razteza okrogla, ogrevana marmornata ploščad, na kateri počivajo gole babnice. Ob ploščadi pa se nad ležečimi telesi sklanjajo pristne turške »strokovnjakinje za umivanje«. To so večinoma starejše ženske, s črnimi spetimi lasmi in tudi kakšnim zlatim zobom; oblečene samo v tangice, ki še poudarijo njihova abondantna stegna in dojke (celulita na tem mestu niti nima smisla posebej omenjati, saj je ob taki korpulentnosti dokaj samoumeven …)
Ob vstopu mi je najbližja »perica« s strogim pogledom namignila, kam naj se uležem. Legla sem na toplo marmornato ploščad in že so me spet napadli moji stari predsodki. Nekako mi je uspelo, da sem se cela spravila na brisačo iz bombaža, in raje nisem razmišljala o tem, kako (ne)dobro je le-ta oprana … Ko mi je postajalo že precej vroče, je moje misli napadal prizor, v katerem ogromna sramna uš leze proti meni in me želi ugonobiti, potem pa je na srečo k meni pristopila stroga perica in me z roko lopnila po riti … To je bil znak za premik na njeno delovno mesto. Zazrla sem se v njuni ogroooomni dojki (ob katerih sta moji izgledali tako skromno kot kakšni dve limeti) in se zazijala v eno od bradavic, ki je bila neverjetno deformirana, zato me je začelo skrbeti, ali gospa morda nima raka na dojki … Medtem mi je s posebno, rahlo grobo rokavičko zdrgnila vse telo. Sledilo je polivanje z vodo, ki je zelo preprosto: perica s plastičnim ajmarčkom zajame vodo ob steni, kjer so pipe nad marmornatimi koriti, in pljusk v glavo dobiš cel škaf vode. Nov udarec po riti je pomenil, naj se spet uležem in ženska je nadaljevala z miljenjem. Še nikoli nisem bivala v toooliko milnih mehurčkih! Potem me je spet sunkovito zalila z vodo, da sem lovila sapo kot kakšen neplavalec … Strog, a nežen udarec po riti je vsakokrat pomenil menjavo položaja (včasih je dodala navodilo v angleščini: Sit, you!, Turn, you!), čisto nazadnje pa mi je ob koritu s pipo umila še lase in mi zmasirala lasišče. Še zadnji strog pogled me je napotil v drug prostor, kjer me je čakala maserka. Maserka, ki je sicer imela zelo dober prijem, vseh petnajst minut, kar je trajala masaža, ni zaprla goflje!
Utrujena od njenega goflanja sem po masaži še malo posedela v majhnem predprostoru in ko se je ena izmed garačic (kaj pa vem, koliko ur na dan preživijo tam notri) z glasnim stokanjem in hudimi bolečinami poskušala posesti na stol zraven mene, sem raje odnesla svojo rit.
Med čakanjem moža v skupnem predprostoru sem ugotovila, da se hamam razteza na treh nadstropjih; vendar je bil tudi kopalni del za moške spodaj; v zgornjih nadstropjih so bile ločene garderobe za moške, ki so hkrati namenjene počitku. In prav to me napeljuje k trditvi, da tretma sploh ni enak za oba spola …
Če sem večer prej na Bosporju vzdihovala, kaj vse ljudje zamujamo, sem si po obisku hamama rekla: »No, včasih pa tudi izvemo, kaj bi z lahkoto zamudili …«
Na fotki vidiš zunanjščino enega od številnih istanbulskih “hamamijev”; v notranjščini fotoaparati seveda niso dovoljeni; bodi pozorna na steklene bunkice na strehi, skozi katere v prostor prihaja svetloba.
