Kdo je plagiator, kateri veleum ga končno razkrinka in kdo smo tepci, ki to beremo?

Včeraj, ko so Veliki, Mali & Stari kamenjali Kolpo, sem sama raje izbrala ležalnik, ga zvlekla v senco pod trto in vzela v roke zadnjo Mladino, ki se je precej obširno posvetila napadu na prepisovalca govorov.

Ni dvoma, da je plagiatorstvo zelo nečastno početje in je zelo prav, da se o tem kritično piše. Vendar me je ob vsem tem obdelovanju predsednikovega nedopustnega početja s tako različnih zornih kotov, iz tako različnih lucidnih in strokovnih glav nekaj zelo zelo zmotilo.

Ker je prepisovalec govor s sposojenimi stavki izustil že leta 2006 (in bil zanj celo nagrajen!), me je še bolj kot nerodno in dokaj neposrečeno predsednikovo izgovarjanje zaskrbela lucidnost novinarjev in komentatorjev (da njihove (ne)objektivnosti niti ne omenjam), saj so za pripravo svojih spisov, v katerih sedaj tako skrupolozno secirajo in obsojajo to početje, očitno potrebovali kar dve leti?!? Še več, tega naj niti ne bi pogruntali čisto sami, saj priznavajo, da jih je na to opozoril eden izmed bralcev Mladine, ki ima zbirko Blairovih govorov. In zna biti, da je on vsega kriv, kaj se je pa tako dolgo obiral!

Seveda preglasno zgražanje nad novinarsko kompetentnostjo sploh ni na mestu; saj je očitno, da so svoj intelektualni ugled zastavili za izbiro pravega trenutka. In ta trenutek bi bil res težko še bolj očiten …

Kdo je že tisti, ki lahko prvi vrže kamen? Z vprašanjem seveda namigujem samo na uvod tega zapisa – Veliki in Mali Brat sta jih metala v Kolpo brez vsakega razmisleka. A sta še otroka in jima tega ne gre preveč zameriti. Se mi pa takole zapoznelo kamenjanje plagiatorja ne zdi nič kaj dosti bolj premišljeno početje.

No, da bi le kamenje priletelo v prave glave …

Moji kosci

Danes zjutraj – ko si se ti verjetno odpeljala na morje – sem se navsezgodaj z avtom odpeljala iz idilične vasice ob Kolpi, kjer smo prespali, v drugo idilično vasico ob Kolpi, kjer sem imela seminar. Ti (in sigurno še marsikdo) boš sicer rekla, da 6.15 ni nobena posebej zgodnja ura, čeprav zame je; tako sem na povsem prazni cesti, ki jo je zoprno močil dež in hladila nizka temperatura (ki prej zbuja misel na sneg kot na poletni junij …), še malo zaspano, a vseeno radovedno in z užitkom pasla svoj pogled. Ljubljana je bila tako prijetno daleč in uživala sem ob barvi zelene, razmočene trave pa tudi kapljicah, ki so sem ter tja s kakšnega premočenega drevesa glasno kapnile na avtomobilsko pločevino ali steklo. Cesto je prečkal zelo hiter zajec, prav romantično pa me je zaneslo, ko sem na vrtu pred neko staro hišico zagledala priletnega kosca (z zelenkastim klobukom, modro karirasto srajco z zavihanimi rokavi, zelenimi hlačami in visokimi, črnimi gumijastimi škornji), ki je z enakomernimi zamahi, v lokih podiral precej visoko travo pred sabo. Že dolgo dolgo nisem videla takšnega prizora. (No, zavedam se, da bi bila slika res popolna, če te idile ne bi motrila iz avta, a iti peš bi bilo vendarle precej predaleč …)

In ko sem se popoldne iz idilične vasice 2 vrnila v idilično vasico 1 k Malemu in Velikemu Bratu ter njunemu fotru, so si ravno dajali zelo veliko opravka s svojimi kosilnicami. Veš, imajo tisto tardečo, tisto tastaro, tanovo, tanevarno, tahitro, tanatančno, tasamohodno, tisti dve tapokvarjeni in tudi tiste tri ali štiri taotroške taplastične …

Moške navezanosti na te ropotajoče in brneče stvore itak nikoli ne bom sposobna razumeti in zdi se mi, da je bilo življenje, ko še ni bilo teh sodobnih izumov za posege v naravo, veliko lepše.

Ja, rodila sem se kakšnih dvesto let prepozno …

Mozolji

Veš, ko mi nekaj začne dražit živce, se težko kar sprijaznim …

Kar vidiš na sliki, so prišitki na pasu, ki je bil kupljen skupaj z otroškimi hlačami! Vseh priveskov na hlačah raje nisem preštevala (nima smisla, da samo sebe spravljam ob živce), res pa ne razumem, zakaj morajo biti na otroškem pasu všiti kar 4 listki: na prvem piše 88 cm, na drugem 100% poliester, na tretjem importado para Mexico por Zara Mexico (le zakaj se je pas potem znašel v ljubljanskem btc-ju?), na drugi strani tretjega listka sta poliester in hecho en Bangladesh prevedena v 11 jezikov, na četrtem listku pa so še tista blazno pomembna navodila za vzdrževanje.

Seveda mi je pa najbolj všeč tole:

Ja, sodobni proizvajalec pač vnaprej misli na sodobnega potrošnika, ki bo te trapaste listke jasno porezal stran, in je zato tudi že prijazno in pozorno predvidel mesto, kjer naj stupidni kupec to stori …

Ni mi všeč, ampak v takšni družbi in časih živimo: nekaj prišijemo z namenom, da bomo to potem nonšalantno odrezali stran!?! In jasno ustvarili še več smeti!!!

Ne vem, no, ampak meni se res zdi, da zna biti vsa tale globalistična embalaža z vsemi možnimi dodatki in podatki za sodobnega potrošnika pogubna … Ma kaj zdi se mi, prav na živce mi gre!

p.s. Verjetno je na mestu, če zaključim s tistim eko-vicem:

Zemlja se je potožila Soncu, da je dobila mozolje.

“Kakšne mozolje?”

“Ah, homo sapiens.”

“Ne sekiraj se, to mine …”

Zemlja porijekla: Kina

Če me bo kdaj kaj spravilo med naturiste, bi to zagotovo lahko bili neznosno veliki prišitki v kopalkah, ki jih je tudi neznosno veliko, na njih pa je napisanega neznosno malo koristnega …

Ne samo da kupiš nekajcentimetrsko flikco, na katero je prišit skoraj enako velik pildek z navodili za pranje in sušenje, z nje na plastificirani nitki visi tudi niz nekajcentimetrskih kartončkov s podatki o ceni, materialu in prevodi v vsaj tri jezike! Jasno, v hlačke je pripopana tudi polivinilasta higienska zaščita, ki sicer s higieno nima nobene veze, pa vendarle tam mora biti, a ne … Pomisli samo, koliko privezkov na enih kopalkicah; pri tem pa raje ne pomisli na živčnost tipične potrošnice, ki bi v garderobi rada pomerila kopalke, a ima blazne težave nase navleči cunjico, saj jo mora poiskati med številnimi papirnatimi priveski, ki visijo z nje in se ji neusmiljeno zapletajo med nogami, da o plastičnem varovalu proti kraji niti ne govorim – kopalke med vso to navlako postanejo komaj opazne!

Zdaj pa pomisli na vse nove, vsakoletne!!!, kolekcije kopalk tega sveta in na vse materiale, ki so potrebni, da jih odpremijo v trgovino!!! In zdaj pomisli še na vse potrošnice tega sveta, ki potem te listke vztrajno in razjarjeno itak potrgamo in porežemo stran.

Prav nič seksi se mi ne zdi, če mi z riti visi pildek z napisom Zemlja porijekla: Kina; Artikal: Kupače gaće

Mehko čtivo

Vseeno pa moram obdelat še s tabo nekaj tem iz že omenjenega mehkega čtiva. Italijani, ali še natančneje Italijanke, se bodejo v polemiki, ali uvesti varnostno zapestnico za ženske ali ne. Gre za zapestnico, ki naj bi žensko varovala pred fizičnimi napadi; lahko jo sicer nosi v torbici, okoli pasu ali na zapestju, napravica pa omogoča, da te izsledijo na zemljevidu.

Polemike seveda tečejo v stilu: »Kar naj moški nosijo zapestnice!«, »Kaj pa moja zasebnost?« oziroma na drugi strani: »Imela bi tudi tri, če to pomeni, da bom potem varna.«

Sicer se bolj postavljam na prvo in drugo stališče, pa ne zaradi kakšnega vnaprejšnjega feminističnega zavračanja, ampak zato, ker mislim, da je vseeno še vedno treba preganjati kriminalce, ne pa markirati žrtve (ne glede na spol enih in drugih)! Naj torej nosijo ovratnice in zapestnice tisti, ki delajo zgago, in ne obratno. Vidiš, zdi se mi, da smo spet pri klasičnem koncu – če ta pametni odneha, pač zmaga ta neumni …

Pa pri vsem tem niti ne gre toliko za to, kdo naj kaj nosi, veliko bolj grozno se mi zdi to, o čem sploh teče debata! V kako nevarnih časih živimo!?!

Btw., Hrvaški trač je ponujal precej manj naporne teme, Severina pripravlja promocijsko svatbo za svoj novi cd …

Volk sit in koza cela

Če si jaz čisto odličen počitek na morju predstavljam tudi tako, da vsaj vstopim v vse trgovine z oblačili in čevlji, ki so po moji hitri presoji tega vredne, pa je kaj takega za mojega moža nepojmljivo.

Zato mi je (pazi, kako zvito!) predlagal, da si nakupiva nekaj mehkega čtiva (beri: privlekel mi je kakšnih deset italijanskih in hrvaških trač revij in nezahtevnih cajtngov). Seveda je bilo bitje prepričano, da me bo s tem zadržalo na udobnem wellness ležalniku in tako trgovine ubranilo pred mojim plenjenjem. Priznam, da mu je kratkoročno kar uspelo.

Ima pa to njegovo mehko čtivo eno zelo nevarno pomanjkljivost; pozabil je namreč, da je v kakšnih dobrih 80 odstotkih formirano iz oglasov, in tako sem precej ležerno dobila 1000 in 1 idejo, kaj vse mi je všeč in kaj bom še nujno morala kupiti za to poletje – od ure in natikačev do kopalk, očal in parfuma! No, priznam tudi, da je takle preview šopinga precej manj naporen kot klasično obredanje trgovin …

Suma sumarum: (čeprav sem prepričana, da bi mož iz povedanega potegnil kakšen drug nauk) lahko rečem, da je bil volk sit in koza cela. In ker je koza ostala cela, bo lahko zelo kmalu šla zares v šoping …

Atomske bombe ni izumila ženska

Včeraj sem bila na obisku pri prijateljici iz otroštva, s katero deliva precej podobno družinsko ozadje, tj. 3:1 – obe imava moža, ki sta prezaposlena, in obe sva rodili parček Veliki&Mali Brat. Zato si verjetno z lahkoto predstavljaš, koliko si imava povedati …

Ko sva se tako greli na soncu (in se nama je obema smilila belina najine polti) in sta oba dueta Bratov neumorno in vriskajoče izvajala ninja salte na njihovem super mega grande kanvasu (pred gorenjskimi hišami je v zadnjem času poleg čim večjega audija must have tudi čim večji kanvas, ograjen z visoko mrežo) in medtem ko se za nobenega od obeh pater familias sploh ni dalo povsem točno določiti kraja nahajanja …, sva spet začeli namlevati temo o tem, kako smo ženske neprimerno bolj predane družini kot moški … kako moški sploh ne razume – še več, kako sploh ne more razumeti!!!, – da žensko neprestano skrbi za otroke … kako dedci na to gledajo čisto drugače in si težko dovolijo, da bi jim to predstavljalo kakšen stres … in kako tudi nikoli ne bo nič drugače.

Potem sem se nenadoma spomnila, kaj mi je nekoč na faksu rekla profesorica: »Veste, moški se lahko povsem odklopi – celo tako zelo, da ustvari atomsko bombo! Ženska se pač ne more, ker ima ves čas v mislih otroke.« !!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

No, govori se, da je Oppenheimer, potem ko je videl grozodejstvo svojega izuma, zapadel v globoko depresijo in postal prepričan mirovnik ………………..

Govori pa se tudi, da je pri ustvarjanju prve atomske bombe sodelovala tudi ženska. Kar pa zgolj potrjuje resničnost trditve moje profesorice (stara je res carica, a ne?): jaz namreč prav tu še vedno lahko vidim to usodno, permanentno razliko med spoloma – ženska je samo sodelovala, ne pa tudi izumila!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

p.s. Ajde, pa bodiva še malo zlobni (itak ni dileme, kateri od spolov dominira na tem področju …). Vabim te k premisleku, ali morebiti tudi ime atomske bombe, ki so jo odvrgli na Hirošimo, – Little Boy – lahko kaj pomeni?

V prometu ni demokracije

Jaz sem tista, ki že dolgo trdi, da demokracija sploh ni za vsakogar, in če že hočeš moje mnenje o novih kaznih za prometne prekrške, te kar takoj spet postavim k tej svoji nedemokratični trditvi o demokraciji.

Če bi poslušali mene, itak ne bi smeli dati vozniškega dovoljenja kar vsakemu, ki dopolni 18 let in se nekako nadudla cpp, ampak bi bilo pred vso proceduro treba rešiti psihološke teste. Ne vem, zakaj se mi zdi, da v Sloveniji ne bi bilo kakšne hude gužve na cestah … (Hm, ukrep bi bil smiseln tudi v ekološkem pogledu; glej p.s.2) Poleg tega pa pri zahtevanih znanjih za pridobitev vozniškega izpita zelo pogrešam tudi vzgojo o kulturi v prometu; več kot očitno je, da je v genih nimamo in se je moramo priučiti.

Vztrajam pri tem, da demokracija ni za vsakogar … Ampak to očitno itak ve tudi naša ablast, zato nam je zvišala kazni, čeprav nekje na tihem prav dobro ve, da bi bilo treba v tole smrtonosno jabolko zagristi s čisto druge strani …

p.s.1 Menim, da bi bila velika škoda, če spregledaš tale prisluh iz omare.

p.s.2 V majski izdaji National Geographica sem prebrala, da je število avtomobilov v zasebni lasti na Kitajskem na 1000 prebivalcev 9, v ZDA 450 in v Sloveniji 464!!!!!