jackie4grace

Sicer Veliki Brat tega še ne ve, sama sebi pa sem priznala že pred časom, da je dobil vojno z mano. Zadnji dve leti sva vsako popoldne bila bitko priganjanja k branju. Uspelo mi je doseči, da je sposoben gladkega glasnega branja, žal pa mi ni uspelo vzgojiti navdušenega bralca. In to dejstvo me je precej frustriralo – zakaj je ravno pri branju moralo jabolko pasti tako daleč od jablane?!? Veliki Brat me še vedno vsakič, ko mu naročim: »Pojdi brat!«, naveličano vpraša: »Zakaj?«

***

Pred časom sem se pogovarjala z gospodom, ki je odličen prevajalec, in povedal mi je, da do konca osnovne šole ni maral brati in je njegova mama že mislila, da je malo retardiran. (Lahko si misliš, da se je takrat v meni po tihem prižgalo drobno upanje.)

Čez nekaj časa sem se pogovarjala s še enim zelo načitanim gospodom, ki je rekel, da ne ve, če je do svojega dvajstega leta prebral deset knjig …

Zdi se mi, da sem se spametovala prav po tem pogovoru, saj mi je končno padlo na pamet, da bom kot mati še največ imela od vsega skupaj, če bom znala opazovati sinov napredek in se ga veseliti takšnega, kot pač bo. V resnici je namreč vse odvisno izključno od njega, ne glede na velikost mojih ambicij, želja, upanja ali strahov – pa če se s tem še tako težko sprijaznim.

Sicer že dolgo poznam tisti čudoviti italijanski pregovor »Se son rose, fioriranno«, a včasih kar pozabim, da je življenje veliko lepše (in lažje), če ga ne poskušaš preveč nadzorovati.

***

Kdo bi si mislil, da bo najstnik na sliki kdaj zrasel v Georgea Clooneyja?

Ljudje smo res čudaška bitja, res težko je razumeti našo logiko - pravljice o grdih račkih se nam sicer zdijo kar smiselne in jih imamo radi, a v resnici bi vsi raje imeli laboda.

Ne morem reči, da ni pravice na tem svetu, saj sem ter tja vseeno pride kakšen dan v življenju, ko vse skupaj teče lagodneje …

Resnica je taka, da sta ta teden Mali & Veliki Brat na počitnicah pri babici in da vzrok za svoje lagodno počutje pripisujem skoraj izključno njuni odsotnosti. Ta odsotnost je lep dokaz, kako močno name pritiska podzavest: čeprav sta vsako dopoldne varno pospravljena v šoli in vrtcu, vem, da moram delo končati do treh, da ne pridem prepozno po njiju. Čeprav sicer nesproščenosti niti ne občutim, pa opazim razliko takrat, kadar sta otroka na počitnicah. Vem, da se sliši banalno, ampak vem tudi, da mi bo pritrdila marsikatera zaposlena mamica.

Ja, lepo je imeti otroke. A lepo je tudi, kadar so pri babici …

Že pred več leti sem v knjigi Jadran Krt pije kapučino prebrala stavek: »Zakaj me ni nihče opozoril, da je starševstvo tako mučna preizkušnja?« Takrat sem bila že mama in zapičila sem se prav v to vprašanje: Zakaj me ni nihče opozoril?!?

Pozneje sem pogruntala, zakaj ne, in zdaj imam čisto svojo teorijo o tem.

Zakaj si naši starši tako močno želijo vnuke? Ko se punca bliža tridesetemu letu, vsa njena družina in sorodniki začnejo tiktakati: je pa že čas … biološka ura … bla bla bla … kaj pa čakaš … kdaj pa, če ne zdaj … ne odlašaj … kaj pa ti misliš … otroke je treba imeti mlad, ne pa star … bla bla bla. Željo po vnukih po navadi razlagajo z raznimi plemenito zvenečimi trditvami o nadaljevanju roda, a je v resnici zgolj sebičen nagib. Še huje, za maščevanje gre! Ko boš sama postala mama, boš pač morala videti, kaj vse sem morala prestati jaz, ko sem te rodila, dojila, hranila, umivala, vzgajala, motrila, rotila, prosila, zdravila, crkljala, skrbela zate dneve in noči … Z vnuki pa se krog sklene. Šele ko sami postanemo starši, znamo zares ceniti svoje starše.

Sicer še ne vem, kaj bom sama rekla svojima sinovoma. »Vesta, ne rečem, da ni lepo, ampak z otroki je velika jeba. Premislita, ali jih bosta sploh imela.« Četudi bi že zmogla tolikšno neposrednost, imam še vedno zelo velike šanse za vnuke – ta dva klinca me itak nikoli ne poslušata …

***

Sicer je pa ta Glavni danes odletel v Atene.  In zdaj se mi že zdi, da se mi bo kar zmešalo od lagodja. Tako dragocenih trenutkov samote nikakor ne smem zapravljati! Zato sem si že rezervirala tajsko masažo. Ah, kaj lagodje! To je že blaženost …

Pred časom smo z Velikim & Malim Bratom pohajkovali po Stari Ljubljani in srečali mojega prijatelja z njegovo 5-letno hčerjo. Odločili smo se, da gremo skupaj na sladkarije, in deklico sem vprašala:

»Ali te oči dostikrat pelje na sladkarije?«

Še preden mi je mala lahko odgovorila, me je »oči« korigiral:

»Veš, mene kliče ati, oči je pa mamičin ta nov.«

»Zanimivo,« je vse, kar mi je uspelo izustiti na to temo.

***

Nisem se spuščala v pridiganje, kako lahko dovoli kaj takega, saj je pravzaprav to še najbolj njegov problem. Sicer nimam izkušnje z življenjem v ločeni družini, a si domišljam, da je otrokov foter lahko samo eden in je prav, da ima ta naziv taisti človek, vsi mamičini ta novi pa naj se raje kličejo po imenih, priimkih ali vzdevkih.

In če še pred časom nisem imela izdelanega mnenja o istostarševskih družinah (takih z dvema očijema ali dvema mamicama), ga od tega srečanja naprej imam. Otroci ločenih staršev kar mimogrede (in seveda nehote) fašejo še novega očija, tatija, atija, papija, papačija … in hitro imajo lahko kar dva, celo tri očije. Pa mamice tudi.

Zakaj si kdo upa trditi, da je narobe, če ima otrok že v izhodišču dva očija? Jaz si ne upam …

Prejšnji teden sem že hotela objaviti tale post, pa sem potem pozabila:

Ker je ta Glavni (že spet) na službeni poti, sem sprva že mislila, da bo danes zjutraj moral spinning odpasti … Potem pa me je presunila odrešilna zamisel: Brata lahko odpeljem v vrtec in šolo že ob šestih! Nisem si mogla kaj, da ne bi za trenutek pomislila, ali sem morda preveč sebična mati. No, sklenila sem, da nisem, in Brata sta morala vstati ob pol šestih.

Ko smo stopili iz stanovanja, smo pred dvigalom srečali našega prvega soseda, ki se je odpravljal v službo.

»Ja, kam pa vidva že tako zgodaj?« je bil prijazno zvedav.

Mali Brat je bil še preveč zaspan, da bi kaj odgovoril, Veliki pa je vzvišeno pripomnil: »Mami gre na telovadbo, midva greva pa zato v šolo.« Zakaj ju sploh učim, da morata govoriti po pravici? …

»Tale vajina mami je pa res pridna,« je v zelo dvoumnem tonu pripomnil prvi sosed; najbrž je hotel dodati kaj o veliki škodi, da tega ne ve socialna, ampak sem ga dovolj grdo pogledala, da je raje molčal do pritličja.

Med spinningom sem seveda uživala kot po navadi, spomnila sem se tudi sosedove pikre pripombe in se potolažila, da če ne drug, me šteka vsaj Michelle Obama – tudi ona zaradi telovadbe vstaja trikrat na teden ob pol petih.

Ko sem se vrnila domov, nisem mogla odpreti vhodnih vrat v blok. Sosed, ki je že stal pred blokom, mi je povedal, da ni elektrike in zato kartica ne dela. Potem sva čakala. In čakala. In jasno, tudi lift ni delal. Povzpeti se je bilo treba peš. Jaz v osmo, on v deveto nadstropje. Pustila sem ga zadaj kakšne tri štuke. Priznam, da se mi je smejalo. (Malo manj se mi je smejalo minutko pozneje, ko sem se spomnila, da bi rabila fen …)

Ko sem se čez pol ure odpravljala v službo, sem v dvigalu srečala skoraj dvometrskega soseda, ki je košarkarski trener.

»A kaj veš, kdaj je zmanjkalo elektrike?« me je vprašal.

»Ko sem malo pred šesto šla na telovadbo, je še bila.«

»A danes zjutraj si že šla na telovadbo?« Oči so se mu kar prižgale od navdušenja!

»Ja!«

»Pa to ti je super!«

Takale pohvala? Neprecenljiva, ti rečem. Končno eden, ki šteka … Ali ki ni fovš?

Danes post objavljam samo zato, ker je debata spet nanesla na mojo (ne)normalnost zaradi zgodnje jutranje vadbe. Bolj kot opazujem vse tele pripombe, bolj mi postaja jasno, da so razlog zanje sedeče riti, ki sicer mogoče celo verjamejo, da je gibanje potrebno, a ne zmorejo preseči svoje lenobe. Vse bolj mi je tudi jasno, da so uničene celotne generacije ljudi, ki jih niso naučili, da je treba telovaditi vsak dan. Sicer sem slišala, da v Sloveniji obstaja eno tako gibanje, ki se zavzema za »drugačno« javno šolo in med programskimi točkami je tudi več športa, a ostajam trdno prepričana, da je vsa telovadba v šoli zaman, dokler bosta mat in fotr sedela na kavču in glodala čips. (Včeraj zvečer sem slišala Salome reči, da se je naučila preklinjati doma, od očeta pijanca, in ne s televizije …)

Kakšna programska točka, s katero bi ljudi naučili nehati iskati krivca zunaj sebe, bi bila še najbolj nujna …

Ob strašnem ponosu na svojo marelično marmelado sem prav morala pomisliti na babjo tekmovalnost; celo kadar se imamo rade, nam godi, če smo v nečem boljše ali uspešnejše od vsake (potencialne) tekmice; sem bila pa včeraj priča še eni taki sceni.

Moja mama si daje precej opravka s svojim zelenjavnim vrtom. Nenapisana pravila spodobnega slovenskega polvaškega oziroma polmestnega življenja seveda narekujejo nekaj lastnih gredic za hišo. Zato imajo vse gospodinje v naši ulici kakšno svojo, lepo obdelano gredico. Blazno me zabava, ko mamo opazujem, kako neprestano spremlja rast svojih pridelkov, pa ne samo teh, zelo pomembno (čeprav se zanimanje strogo prikriva) je tudi, kako hitro rastejo paradajz, buče in vse drugo tudi obema najbližjima sosedama. No, najpomembneje je seveda, da sosedama slučajno kaj ne raste hitreje ali bolje kot njej…

Pa je včeraj zjutraj ena izmed sosed v roki – ponosno in važno kot mama nese novorojenčka iz porodnišnice – nesla paradižnik s svojega vrta. Meni se je svojo preveč odročeno hojo (še precej svetlo rdeč paradajz, ki ga je molila v zrak in proti našemu kuhinjskemu oknu – za boljše razumevanje položaja je pri tem nujno treba povedati, da je paradajz moje mame še zelen – naj bi seveda videli, opazili in občudovali predvsem midve z mamo) zdela blazno smešna, mami pa je kar dobro stopila na žulj.

»Kaj se baba važička s tem svojim paradajzkom! Moj bo še lepši, počakaj, da dozori …« Stara mama je opazila njeno stisko in takoj našla genialno rešitev: »Veš, kaj, ti kar na okensko polico postavi nekaj kupljenih, živo rdečih paradajzev in bo mislila, da je naš že tako lep …«

Tole je sicer precej nedolžen, celo zabaven, primer ženske tekmovalnosti.

Ampak babe take smo, tu ni kaj. Kosamo se na vseh področjih, a ne?

Kakšna bo seveda rekla, da ne …

Včeraj, ko so Veliki, Mali & Stari kamenjali Kolpo, sem sama raje izbrala ležalnik, ga zvlekla v senco pod trto in vzela v roke zadnjo Mladino, ki se je precej obširno posvetila napadu na prepisovalca govorov.

Ni dvoma, da je plagiatorstvo zelo nečastno početje in je zelo prav, da se o tem kritično piše. Vendar me je ob vsem tem obdelovanju predsednikovega nedopustnega početja s tako različnih zornih kotov, iz tako različnih lucidnih in strokovnih glav nekaj zelo zelo zmotilo.

Ker je prepisovalec govor s sposojenimi stavki izustil že leta 2006 (in bil zanj celo nagrajen!), me je še bolj kot nerodno in dokaj neposrečeno predsednikovo izgovarjanje zaskrbela lucidnost novinarjev in komentatorjev (da njihove (ne)objektivnosti niti ne omenjam), saj so za pripravo svojih spisov, v katerih sedaj tako skrupolozno secirajo in obsojajo to početje, očitno potrebovali kar dve leti?!? Še več, tega naj niti ne bi pogruntali čisto sami, saj priznavajo, da jih je na to opozoril eden izmed bralcev Mladine, ki ima zbirko Blairovih govorov. In zna biti, da je on vsega kriv, kaj se je pa tako dolgo obiral!

Seveda preglasno zgražanje nad novinarsko kompetentnostjo sploh ni na mestu; saj je očitno, da so svoj intelektualni ugled zastavili za izbiro pravega trenutka. In ta trenutek bi bil res težko še bolj očiten …

Kdo je že tisti, ki lahko prvi vrže kamen? Z vprašanjem seveda namigujem samo na uvod tega zapisa – Veliki in Mali Brat sta jih metala v Kolpo brez vsakega razmisleka. A sta še otroka in jima tega ne gre preveč zameriti. Se mi pa takole zapoznelo kamenjanje plagiatorja ne zdi nič kaj dosti bolj premišljeno početje.

No, da bi le kamenje priletelo v prave glave …

Danes zjutraj – ko si se ti verjetno odpeljala na morje – sem se navsezgodaj z avtom odpeljala iz idilične vasice ob Kolpi, kjer smo prespali, v drugo idilično vasico ob Kolpi, kjer sem imela seminar. Ti (in sigurno še marsikdo) boš sicer rekla, da 6.15 ni nobena posebej zgodnja ura, čeprav zame je; tako sem na povsem prazni cesti, ki jo je zoprno močil dež in hladila nizka temperatura (ki prej zbuja misel na sneg kot na poletni junij …), še malo zaspano, a vseeno radovedno in z užitkom pasla svoj pogled. Ljubljana je bila tako prijetno daleč in uživala sem ob barvi zelene, razmočene trave pa tudi kapljicah, ki so sem ter tja s kakšnega premočenega drevesa glasno kapnile na avtomobilsko pločevino ali steklo. Cesto je prečkal zelo hiter zajec, prav romantično pa me je zaneslo, ko sem na vrtu pred neko staro hišico zagledala priletnega kosca (z zelenkastim klobukom, modro karirasto srajco z zavihanimi rokavi, zelenimi hlačami in visokimi, črnimi gumijastimi škornji), ki je z enakomernimi zamahi, v lokih podiral precej visoko travo pred sabo. Že dolgo dolgo nisem videla takšnega prizora. (No, zavedam se, da bi bila slika res popolna, če te idile ne bi motrila iz avta, a iti peš bi bilo vendarle precej predaleč …)

In ko sem se popoldne iz idilične vasice 2 vrnila v idilično vasico 1 k Malemu in Velikemu Bratu ter njunemu fotru, so si ravno dajali zelo veliko opravka s svojimi kosilnicami. Veš, imajo tisto tardečo, tisto tastaro, tanovo, tanevarno, tahitro, tanatančno, tasamohodno, tisti dve tapokvarjeni in tudi tiste tri ali štiri taotroške taplastične …

Moške navezanosti na te ropotajoče in brneče stvore itak nikoli ne bom sposobna razumeti in zdi se mi, da je bilo življenje, ko še ni bilo teh sodobnih izumov za posege v naravo, veliko lepše.

Ja, rodila sem se kakšnih dvesto let prepozno …