Me šteka samo Michelle?

Prejšnji teden sem že hotela objaviti tale post, pa sem potem pozabila:

Ker je ta Glavni (že spet) na službeni poti, sem sprva že mislila, da bo danes zjutraj moral spinning odpasti … Potem pa me je presunila odrešilna zamisel: Brata lahko odpeljem v vrtec in šolo že ob šestih! Nisem si mogla kaj, da ne bi za trenutek pomislila, ali sem morda preveč sebična mati. No, sklenila sem, da nisem, in Brata sta morala vstati ob pol šestih.

Ko smo stopili iz stanovanja, smo pred dvigalom srečali našega prvega soseda, ki se je odpravljal v službo.

»Ja, kam pa vidva že tako zgodaj?« je bil prijazno zvedav.

Mali Brat je bil še preveč zaspan, da bi kaj odgovoril, Veliki pa je vzvišeno pripomnil: »Mami gre na telovadbo, midva greva pa zato v šolo.« Zakaj ju sploh učim, da morata govoriti po pravici? …

»Tale vajina mami je pa res pridna,« je v zelo dvoumnem tonu pripomnil prvi sosed; najbrž je hotel dodati kaj o veliki škodi, da tega ne ve socialna, ampak sem ga dovolj grdo pogledala, da je raje molčal do pritličja.

Med spinningom sem seveda uživala kot po navadi, spomnila sem se tudi sosedove pikre pripombe in se potolažila, da če ne drug, me šteka vsaj Michelle Obama – tudi ona zaradi telovadbe vstaja trikrat na teden ob pol petih.

Ko sem se vrnila domov, nisem mogla odpreti vhodnih vrat v blok. Sosed, ki je že stal pred blokom, mi je povedal, da ni elektrike in zato kartica ne dela. Potem sva čakala. In čakala. In jasno, tudi lift ni delal. Povzpeti se je bilo treba peš. Jaz v osmo, on v deveto nadstropje. Pustila sem ga zadaj kakšne tri štuke. Priznam, da se mi je smejalo. (Malo manj se mi je smejalo minutko pozneje, ko sem se spomnila, da bi rabila fen …)

Ko sem se čez pol ure odpravljala v službo, sem v dvigalu srečala skoraj dvometrskega soseda, ki je košarkarski trener.

»A kaj veš, kdaj je zmanjkalo elektrike?« me je vprašal.

»Ko sem malo pred šesto šla na telovadbo, je še bila.«

»A danes zjutraj si že šla na telovadbo?« Oči so se mu kar prižgale od navdušenja!

»Ja!«

»Pa to ti je super!«

Takale pohvala? Neprecenljiva, ti rečem. Končno eden, ki šteka … Ali ki ni fovš?

Danes post objavljam samo zato, ker je debata spet nanesla na mojo (ne)normalnost zaradi zgodnje jutranje vadbe. Bolj kot opazujem vse tele pripombe, bolj mi postaja jasno, da so razlog zanje sedeče riti, ki sicer mogoče celo verjamejo, da je gibanje potrebno, a ne zmorejo preseči svoje lenobe. Vse bolj mi je tudi jasno, da so uničene celotne generacije ljudi, ki jih niso naučili, da je treba telovaditi vsak dan. Sicer sem slišala, da v Sloveniji obstaja eno tako gibanje, ki se zavzema za »drugačno« javno šolo in med programskimi točkami je tudi več športa, a ostajam trdno prepričana, da je vsa telovadba v šoli zaman, dokler bosta mat in fotr sedela na kavču in glodala čips. (Včeraj zvečer sem slišala Salome reči, da se je naučila preklinjati doma, od očeta pijanca, in ne s televizije …)

Kakšna programska točka, s katero bi ljudi naučili nehati iskati krivca zunaj sebe, bi bila še najbolj nujna …

Dopustniška obljuba

Picture 004

Ne vem, ali naj me zabava ali naj me skrbi, ko me Veliki & Mali Brat sprašujeta, koliko časa bomo še na morju.

– 3 tedne.

– Ah, samo še 3 nočke, brez veze, tok mal* …

Ja, tudi sama vem. Sliši se ogromno, ampak bo minilo, kot bi res štela samo do tri. Zato sem za ta dopust seveda še toliko bolj hvaležna in ga prav trmasto preživljam samo po svojem okusu. In priznam, jaz sem bila tista, ki je že tako izropano šišensko knjižnico, spraznila do konca … In jaz sem tista, ki z vsem srcem spada med tiste, ki so popolnoma srečni, kadar lahko vsak dan rečejo, da so danes dopoldne prebrali eno knjigo, popoldne bodo pa še eno.

* Bučki seveda nimata prav nobenega občutka za čas, še manj pa za dejstvo, da je dolg dopust velik privilegij.

Ko sta pred dnevi od mene zahtevala presenečenje (beri: kupi nama to in to …) pa potem čez dve uri še eno presenečenje, ker sta se prvega že po pol ure naveličala, sem seveda vsa ogorčena povzdignila glas in začela pridigati o otrocih, ki nimajo ničesar, niti staršev, doma, hrane ali pijače, kaj šele igrač, sem se spet zavedla, kako pomembno je otroke učiti skromnosti in hvaležnosti. Moja pridiga je namreč šla nekako takole: »Ne moreta dobiti še enega presenečenja, kaj pa vidva mislita? Na svetu je ogromno otrok, ki nimajo nič in so veseli koščka kruha, vidva bi pa vsaki dve minuti rada novo presenečenje! Kje pa vidiva živita!?«

Mali Brat pa je kar malo živčno zavpil name: »Ja, v Ljubljani, kje pa!«

Temperantia, temperantia, sama sebi obljubljam, da bom svoja otroka še na tem dopustu naučila, kako te spoštovati.

Mali hribovski dialogi

vrtnic

Zdaj, ko se že tretji teden vsaj vsak drugi dan zgodaj zjutraj vzpenjam na Šmarno goro, imam seveda že nekaj podobno usekanih znancev.

Prav zanimivo je bilo opazovati, kako so stalni hodci prve dni mojih vzponov seveda vsi opazili, da sem nekako nova med njimi. Več kot ‘živjo, dobro jutro, jut’r, dan, zdravo  ipd.’ nisem bila deležna (aja, eden mi je rekel ’servus’, kar najbrž pomeni, da je Štajerec). Drugi teden so se verjetno vsi spraševali: bomo videli, ali tale misli resno in koliko časa bo zdržala … Še vedno so se držali samo kratkega pozdrava. Tretji teden pa je za hribovce očitno neka magična meja, saj jih sedaj večina želi na kratko pokramljati z mano. Jasno, teme so zelo zelo priložnostne:
»A danes ste pa mal prej?«

»Res piha, a ne?«

»Danes pa ni tako mraz kot včeraj.«

Itn.

No, danes je večno dobro razpoloženi kvazi kvartet (ki ga sestavljata možaka s kar zajetnima pivskima trebuhoma – mar ne bi človek moral biti brez vampa,  če gre vsako jutro na Šmarno goro?!? – in rdečelasa gospa. Kvazi kvartet in ne trio, pa jim pravim zato, ker je četrti član zlata prinašalka …), ki ga vsak dan srečam na istem mestu, imel za crknit duhovit nagovor:

»A gre?« me je vprašal tisti izmed tipov, ki ima večji trebuh.

»Gre,« sem odvrnila samozavestno; dokaj izpod obrvi, češ, kaj sprašuješ, kar je itak očitno …

»Če ne bo šlo, pa lahko mi mal porinemo,« je predlagal tip z manjšim vampom. In zares ne vem, zakaj jih je potem skoraj zlomilo od smeha … (Še prinašalki se je, zgleda, zdelo smešno, saj je nekam čudno hrzala.)

Potem sem naletela še na suhljato kratkolaso gospodično, ki je danes poleg običajnega ‘živjo’ sklenila, da me temeljito zasliši: »A vi pa tudi vsak dan pridete?«

»Skoraj vsak dan.«

»Zakaj pa hodite na Šmarno goro?«

»Da bom malo v formi,« sem se ji promptno zlagala in zarotniško pomežiknila svoji predebeli riti, ki je v resnici pravi razlog tele jutranje tlake (ampak to seveda veva samo midve z ritjo).

»Ja, jaz tudi. Za zdravje moramo skrbeti, a ne?«

Seveda občudujem gospodičnino modrost in seveda se moram z njo strinjati. Vem pa tudi, da ljudje vedno delujemo iz čustvenih vzgibov: mater, sem debela … treba bo začet migat … da bom končno enkrat kot una suha prasica od sosede … Je pa res, da potem svoja dejanja vedno poskušamo utemeljevati z razumom: na Šmarno goro hodim, ker bi bila rada v formi …

p.s.1 Ležeče napisano vsebino seveda lahko nadomestiš s katerim koli tekstom, na primer:

Ljudje vedno delujemo iz čustvenih vzgibov: mater, tale mercedes res zgleda klasi … enkrat si ga bom sigurno kupil  … da bom tudi jaz videti tako dobro za volanom … In svoja dejanja vedno poskušamo utemeljiti z razumom: mercedes sem si kupil zato, ker je to zelo varen avto.

p.s.2 Ja, ljudje smo res ena fantastična bitja, ni kaj!

p.s.3 Vrtnice so seveda izpod Šmarne gore.

Moj je lepši kot tvoj!

Ob strašnem ponosu na svojo marelično marmelado sem prav morala pomisliti na babjo tekmovalnost; celo kadar se imamo rade, nam godi, če smo v nečem boljše ali uspešnejše od vsake (potencialne) tekmice; sem bila pa včeraj priča še eni taki sceni.

Moja mama si daje precej opravka s svojim zelenjavnim vrtom. Nenapisana pravila spodobnega slovenskega polvaškega oziroma polmestnega življenja seveda narekujejo nekaj lastnih gredic za hišo. Zato imajo vse gospodinje v naši ulici kakšno svojo, lepo obdelano gredico. Blazno me zabava, ko mamo opazujem, kako neprestano spremlja rast svojih pridelkov, pa ne samo teh, zelo pomembno (čeprav se zanimanje strogo prikriva) je tudi, kako hitro rastejo paradajz, buče in vse drugo tudi obema najbližjima sosedama. No, najpomembneje je seveda, da sosedama slučajno kaj ne raste hitreje ali bolje kot njej…

Pa je včeraj zjutraj ena izmed sosed v roki – ponosno in važno kot mama nese novorojenčka iz porodnišnice – nesla paradižnik s svojega vrta. Meni se je svojo preveč odročeno hojo (še precej svetlo rdeč paradajz, ki ga je molila v zrak in proti našemu kuhinjskemu oknu – za boljše razumevanje položaja je pri tem nujno treba povedati, da je paradajz moje mame še zelen – naj bi seveda videli, opazili in občudovali predvsem midve z mamo) zdela blazno smešna, mami pa je kar dobro stopila na žulj.

»Kaj se baba važička s tem svojim paradajzkom! Moj bo še lepši, počakaj, da dozori …« Stara mama je opazila njeno stisko in takoj našla genialno rešitev: »Veš, kaj, ti kar na okensko polico postavi nekaj kupljenih, živo rdečih paradajzev in bo mislila, da je naš že tako lep …«

Tole je sicer precej nedolžen, celo zabaven, primer ženske tekmovalnosti.

Ampak babe take smo, tu ni kaj. Kosamo se na vseh področjih, a ne?

Kakšna bo seveda rekla, da ne …

Kdo je plagiator, kateri veleum ga končno razkrinka in kdo smo tepci, ki to beremo?

Včeraj, ko so Veliki, Mali & Stari kamenjali Kolpo, sem sama raje izbrala ležalnik, ga zvlekla v senco pod trto in vzela v roke zadnjo Mladino, ki se je precej obširno posvetila napadu na prepisovalca govorov.

Ni dvoma, da je plagiatorstvo zelo nečastno početje in je zelo prav, da se o tem kritično piše. Vendar me je ob vsem tem obdelovanju predsednikovega nedopustnega početja s tako različnih zornih kotov, iz tako različnih lucidnih in strokovnih glav nekaj zelo zelo zmotilo.

Ker je prepisovalec govor s sposojenimi stavki izustil že leta 2006 (in bil zanj celo nagrajen!), me je še bolj kot nerodno in dokaj neposrečeno predsednikovo izgovarjanje zaskrbela lucidnost novinarjev in komentatorjev (da njihove (ne)objektivnosti niti ne omenjam), saj so za pripravo svojih spisov, v katerih sedaj tako skrupolozno secirajo in obsojajo to početje, očitno potrebovali kar dve leti?!? Še več, tega naj niti ne bi pogruntali čisto sami, saj priznavajo, da jih je na to opozoril eden izmed bralcev Mladine, ki ima zbirko Blairovih govorov. In zna biti, da je on vsega kriv, kaj se je pa tako dolgo obiral!

Seveda preglasno zgražanje nad novinarsko kompetentnostjo sploh ni na mestu; saj je očitno, da so svoj intelektualni ugled zastavili za izbiro pravega trenutka. In ta trenutek bi bil res težko še bolj očiten …

Kdo je že tisti, ki lahko prvi vrže kamen? Z vprašanjem seveda namigujem samo na uvod tega zapisa – Veliki in Mali Brat sta jih metala v Kolpo brez vsakega razmisleka. A sta še otroka in jima tega ne gre preveč zameriti. Se mi pa takole zapoznelo kamenjanje plagiatorja ne zdi nič kaj dosti bolj premišljeno početje.

No, da bi le kamenje priletelo v prave glave …

Moji kosci

Danes zjutraj – ko si se ti verjetno odpeljala na morje – sem se navsezgodaj z avtom odpeljala iz idilične vasice ob Kolpi, kjer smo prespali, v drugo idilično vasico ob Kolpi, kjer sem imela seminar. Ti (in sigurno še marsikdo) boš sicer rekla, da 6.15 ni nobena posebej zgodnja ura, čeprav zame je; tako sem na povsem prazni cesti, ki jo je zoprno močil dež in hladila nizka temperatura (ki prej zbuja misel na sneg kot na poletni junij …), še malo zaspano, a vseeno radovedno in z užitkom pasla svoj pogled. Ljubljana je bila tako prijetno daleč in uživala sem ob barvi zelene, razmočene trave pa tudi kapljicah, ki so sem ter tja s kakšnega premočenega drevesa glasno kapnile na avtomobilsko pločevino ali steklo. Cesto je prečkal zelo hiter zajec, prav romantično pa me je zaneslo, ko sem na vrtu pred neko staro hišico zagledala priletnega kosca (z zelenkastim klobukom, modro karirasto srajco z zavihanimi rokavi, zelenimi hlačami in visokimi, črnimi gumijastimi škornji), ki je z enakomernimi zamahi, v lokih podiral precej visoko travo pred sabo. Že dolgo dolgo nisem videla takšnega prizora. (No, zavedam se, da bi bila slika res popolna, če te idile ne bi motrila iz avta, a iti peš bi bilo vendarle precej predaleč …)

In ko sem se popoldne iz idilične vasice 2 vrnila v idilično vasico 1 k Malemu in Velikemu Bratu ter njunemu fotru, so si ravno dajali zelo veliko opravka s svojimi kosilnicami. Veš, imajo tisto tardečo, tisto tastaro, tanovo, tanevarno, tahitro, tanatančno, tasamohodno, tisti dve tapokvarjeni in tudi tiste tri ali štiri taotroške taplastične …

Moške navezanosti na te ropotajoče in brneče stvore itak nikoli ne bom sposobna razumeti in zdi se mi, da je bilo življenje, ko še ni bilo teh sodobnih izumov za posege v naravo, veliko lepše.

Ja, rodila sem se kakšnih dvesto let prepozno …

Mozolji

Veš, ko mi nekaj začne dražit živce, se težko kar sprijaznim …

Kar vidiš na sliki, so prišitki na pasu, ki je bil kupljen skupaj z otroškimi hlačami! Vseh priveskov na hlačah raje nisem preštevala (nima smisla, da samo sebe spravljam ob živce), res pa ne razumem, zakaj morajo biti na otroškem pasu všiti kar 4 listki: na prvem piše 88 cm, na drugem 100% poliester, na tretjem importado para Mexico por Zara Mexico (le zakaj se je pas potem znašel v ljubljanskem btc-ju?), na drugi strani tretjega listka sta poliester in hecho en Bangladesh prevedena v 11 jezikov, na četrtem listku pa so še tista blazno pomembna navodila za vzdrževanje.

Seveda mi je pa najbolj všeč tole:

Ja, sodobni proizvajalec pač vnaprej misli na sodobnega potrošnika, ki bo te trapaste listke jasno porezal stran, in je zato tudi že prijazno in pozorno predvidel mesto, kjer naj stupidni kupec to stori …

Ni mi všeč, ampak v takšni družbi in časih živimo: nekaj prišijemo z namenom, da bomo to potem nonšalantno odrezali stran!?! In jasno ustvarili še več smeti!!!

Ne vem, no, ampak meni se res zdi, da zna biti vsa tale globalistična embalaža z vsemi možnimi dodatki in podatki za sodobnega potrošnika pogubna … Ma kaj zdi se mi, prav na živce mi gre!

p.s. Verjetno je na mestu, če zaključim s tistim eko-vicem:

Zemlja se je potožila Soncu, da je dobila mozolje.

“Kakšne mozolje?”

“Ah, homo sapiens.”

“Ne sekiraj se, to mine …”

Zemlja porijekla: Kina

Če me bo kdaj kaj spravilo med naturiste, bi to zagotovo lahko bili neznosno veliki prišitki v kopalkah, ki jih je tudi neznosno veliko, na njih pa je napisanega neznosno malo koristnega …

Ne samo da kupiš nekajcentimetrsko flikco, na katero je prišit skoraj enako velik pildek z navodili za pranje in sušenje, z nje na plastificirani nitki visi tudi niz nekajcentimetrskih kartončkov s podatki o ceni, materialu in prevodi v vsaj tri jezike! Jasno, v hlačke je pripopana tudi polivinilasta higienska zaščita, ki sicer s higieno nima nobene veze, pa vendarle tam mora biti, a ne … Pomisli samo, koliko privezkov na enih kopalkicah; pri tem pa raje ne pomisli na živčnost tipične potrošnice, ki bi v garderobi rada pomerila kopalke, a ima blazne težave nase navleči cunjico, saj jo mora poiskati med številnimi papirnatimi priveski, ki visijo z nje in se ji neusmiljeno zapletajo med nogami, da o plastičnem varovalu proti kraji niti ne govorim – kopalke med vso to navlako postanejo komaj opazne!

Zdaj pa pomisli na vse nove, vsakoletne!!!, kolekcije kopalk tega sveta in na vse materiale, ki so potrebni, da jih odpremijo v trgovino!!! In zdaj pomisli še na vse potrošnice tega sveta, ki potem te listke vztrajno in razjarjeno itak potrgamo in porežemo stran.

Prav nič seksi se mi ne zdi, če mi z riti visi pildek z napisom Zemlja porijekla: Kina; Artikal: Kupače gaće

Mehko čtivo

Vseeno pa moram obdelat še s tabo nekaj tem iz že omenjenega mehkega čtiva. Italijani, ali še natančneje Italijanke, se bodejo v polemiki, ali uvesti varnostno zapestnico za ženske ali ne. Gre za zapestnico, ki naj bi žensko varovala pred fizičnimi napadi; lahko jo sicer nosi v torbici, okoli pasu ali na zapestju, napravica pa omogoča, da te izsledijo na zemljevidu.

Polemike seveda tečejo v stilu: »Kar naj moški nosijo zapestnice!«, »Kaj pa moja zasebnost?« oziroma na drugi strani: »Imela bi tudi tri, če to pomeni, da bom potem varna.«

Sicer se bolj postavljam na prvo in drugo stališče, pa ne zaradi kakšnega vnaprejšnjega feminističnega zavračanja, ampak zato, ker mislim, da je vseeno še vedno treba preganjati kriminalce, ne pa markirati žrtve (ne glede na spol enih in drugih)! Naj torej nosijo ovratnice in zapestnice tisti, ki delajo zgago, in ne obratno. Vidiš, zdi se mi, da smo spet pri klasičnem koncu – če ta pametni odneha, pač zmaga ta neumni …

Pa pri vsem tem niti ne gre toliko za to, kdo naj kaj nosi, veliko bolj grozno se mi zdi to, o čem sploh teče debata! V kako nevarnih časih živimo!?!

Btw., Hrvaški trač je ponujal precej manj naporne teme, Severina pripravlja promocijsko svatbo za svoj novi cd …

Volk sit in koza cela

Če si jaz čisto odličen počitek na morju predstavljam tudi tako, da vsaj vstopim v vse trgovine z oblačili in čevlji, ki so po moji hitri presoji tega vredne, pa je kaj takega za mojega moža nepojmljivo.

Zato mi je (pazi, kako zvito!) predlagal, da si nakupiva nekaj mehkega čtiva (beri: privlekel mi je kakšnih deset italijanskih in hrvaških trač revij in nezahtevnih cajtngov). Seveda je bilo bitje prepričano, da me bo s tem zadržalo na udobnem wellness ležalniku in tako trgovine ubranilo pred mojim plenjenjem. Priznam, da mu je kratkoročno kar uspelo.

Ima pa to njegovo mehko čtivo eno zelo nevarno pomanjkljivost; pozabil je namreč, da je v kakšnih dobrih 80 odstotkih formirano iz oglasov, in tako sem precej ležerno dobila 1000 in 1 idejo, kaj vse mi je všeč in kaj bom še nujno morala kupiti za to poletje – od ure in natikačev do kopalk, očal in parfuma! No, priznam tudi, da je takle preview šopinga precej manj naporen kot klasično obredanje trgovin …

Suma sumarum: (čeprav sem prepričana, da bi mož iz povedanega potegnil kakšen drug nauk) lahko rečem, da je bil volk sit in koza cela. In ker je koza ostala cela, bo lahko zelo kmalu šla zares v šoping …

« Older entries