Prejšnji teden sem že hotela objaviti tale post, pa sem potem pozabila:
Ker je ta Glavni (že spet) na službeni poti, sem sprva že mislila, da bo danes zjutraj moral spinning odpasti … Potem pa me je presunila odrešilna zamisel: Brata lahko odpeljem v vrtec in šolo že ob šestih! Nisem si mogla kaj, da ne bi za trenutek pomislila, ali sem morda preveč sebična mati. No, sklenila sem, da nisem, in Brata sta morala vstati ob pol šestih.
Ko smo stopili iz stanovanja, smo pred dvigalom srečali našega prvega soseda, ki se je odpravljal v službo.
»Ja, kam pa vidva že tako zgodaj?« je bil prijazno zvedav.
Mali Brat je bil še preveč zaspan, da bi kaj odgovoril, Veliki pa je vzvišeno pripomnil: »Mami gre na telovadbo, midva greva pa zato v šolo.« Zakaj ju sploh učim, da morata govoriti po pravici? …
»Tale vajina mami je pa res pridna,« je v zelo dvoumnem tonu pripomnil prvi sosed; najbrž je hotel dodati kaj o veliki škodi, da tega ne ve socialna, ampak sem ga dovolj grdo pogledala, da je raje molčal do pritličja.
Med spinningom sem seveda uživala kot po navadi, spomnila sem se tudi sosedove pikre pripombe in se potolažila, da če ne drug, me šteka vsaj Michelle Obama – tudi ona zaradi telovadbe vstaja trikrat na teden ob pol petih.
Ko sem se vrnila domov, nisem mogla odpreti vhodnih vrat v blok. Sosed, ki je že stal pred blokom, mi je povedal, da ni elektrike in zato kartica ne dela. Potem sva čakala. In čakala. In jasno, tudi lift ni delal. Povzpeti se je bilo treba peš. Jaz v osmo, on v deveto nadstropje. Pustila sem ga zadaj kakšne tri štuke. Priznam, da se mi je smejalo. (Malo manj se mi je smejalo minutko pozneje, ko sem se spomnila, da bi rabila fen …)
Ko sem se čez pol ure odpravljala v službo, sem v dvigalu srečala skoraj dvometrskega soseda, ki je košarkarski trener.
»A kaj veš, kdaj je zmanjkalo elektrike?« me je vprašal.
»Ko sem malo pred šesto šla na telovadbo, je še bila.«
»A danes zjutraj si že šla na telovadbo?« Oči so se mu kar prižgale od navdušenja!
»Ja!«
»Pa to ti je super!«
Takale pohvala? Neprecenljiva, ti rečem. Končno eden, ki šteka … Ali ki ni fovš?
Danes post objavljam samo zato, ker je debata spet nanesla na mojo (ne)normalnost zaradi zgodnje jutranje vadbe. Bolj kot opazujem vse tele pripombe, bolj mi postaja jasno, da so razlog zanje sedeče riti, ki sicer mogoče celo verjamejo, da je gibanje potrebno, a ne zmorejo preseči svoje lenobe. Vse bolj mi je tudi jasno, da so uničene celotne generacije ljudi, ki jih niso naučili, da je treba telovaditi vsak dan. Sicer sem slišala, da v Sloveniji obstaja eno tako gibanje, ki se zavzema za »drugačno« javno šolo in med programskimi točkami je tudi več športa, a ostajam trdno prepričana, da je vsa telovadba v šoli zaman, dokler bosta mat in fotr sedela na kavču in glodala čips. (Včeraj zvečer sem slišala Salome reči, da se je naučila preklinjati doma, od očeta pijanca, in ne s televizije …)
Kakšna programska točka, s katero bi ljudi naučili nehati iskati krivca zunaj sebe, bi bila še najbolj nujna …
