Sicer Veliki Brat tega še ne ve, sama sebi pa sem priznala že pred časom, da je dobil vojno z mano. Zadnji dve leti sva vsako popoldne bila bitko priganjanja k branju. Uspelo mi je doseči, da je sposoben gladkega glasnega branja, žal pa mi ni uspelo vzgojiti navdušenega bralca. In to dejstvo me je precej frustriralo – zakaj je ravno pri branju moralo jabolko pasti tako daleč od jablane?!? Veliki Brat me še vedno vsakič, ko mu naročim: »Pojdi brat!«, naveličano vpraša: »Zakaj?«
***
Pred časom sem se pogovarjala z gospodom, ki je odličen prevajalec, in povedal mi je, da do konca osnovne šole ni maral brati in je njegova mama že mislila, da je malo retardiran. (Lahko si misliš, da se je takrat v meni po tihem prižgalo drobno upanje.)
Čez nekaj časa sem se pogovarjala s še enim zelo načitanim gospodom, ki je rekel, da ne ve, če je do svojega dvajstega leta prebral deset knjig …
Zdi se mi, da sem se spametovala prav po tem pogovoru, saj mi je končno padlo na pamet, da bom kot mati še največ imela od vsega skupaj, če bom znala opazovati sinov napredek in se ga veseliti takšnega, kot pač bo. V resnici je namreč vse odvisno izključno od njega, ne glede na velikost mojih ambicij, želja, upanja ali strahov – pa če se s tem še tako težko sprijaznim.
Sicer že dolgo poznam tisti čudoviti italijanski pregovor »Se son rose, fioriranno«, a včasih kar pozabim, da je življenje veliko lepše (in lažje), če ga ne poskušaš preveč nadzorovati.
***
Kdo bi si mislil, da bo najstnik na sliki kdaj zrasel v Georgea Clooneyja?
Ljudje smo res čudaška bitja, res težko je razumeti našo logiko - pravljice o grdih račkih se nam sicer zdijo kar smiselne in jih imamo radi, a v resnici bi vsi raje imeli laboda.







