julij 9, 2009 at 12:06 (razlike med spoloma)
O svojem navdušenju nad zadrskimi morskimi orglami sem ti že pisala. Včeraj pa me je zabaval predvsem pogled na otroke, ki so se kot mali pijančki valjali nad odprtinicami in z rokami in ušesi poskušali ujeti doneče zvoke.
Mali Brat tudi ne verjame, da zvoke ustvarja morje in si predstavlja, da pod pomolom sedi stric, ki igra na orgle …
No, ko sem fotoaparat za nekaj minut prepustila ta Glavnemu, sem lahko kaj hitro odkrila, kaj je poleg orgel zanimalo njega …
junij 11, 2009 at 07:32 (razlike med spoloma, razno, shopping)
Včeraj, ko sem Bratoma kupila nova kopalna plašča in ju ravno plačevala pri blagajni, sem s svojimi za šoping zelo izvedenskimi očmi (ne vem, to se ne hvalim sama, to ves čas ponavlja ta Glavni …) uzrla vrečkice s prikupno pisano vsebino.
Tako na brzino sem ugotovila, da gre za nek izumček za pranje nogavic (ki pa po mojem vedenju še ni čisto standardiziran, tj. še nobena prijateljica mi ni poročala, da gre za kakšen »musthave«): nogavici pred pranjem enostavno vpneš v držalce in potem nikoli več – pomisli, nikoli več! – nisi obupana gospodinja s škafom tisočih nogavic brez para! Seveda mi najprej pade v glavo, da se je tega sigurno domislil kakšen inovator, ki mu številne ideje ne dajo spati, on pa iz maščevanja izumlja neumnosti … Potem se za nekaj sekund vklopi še moj skeptični pol – a zdaj pa ne bomo izgubljali samo nogavic, ampak tudi tale plastična držala? – a izumček (hm, če ne koristi, sploh še ni nujno da škodi, si mislim) vseeno primaknem k nakupljenemu (zgleda, da ima ta Glavni, ki trdi, da ženske vse probleme znamo rešiti s šopingom, kar prav?) .
Sedaj so ta Glavni, Mali in Veliki že dobili zelo natančno navodilo, da je treba umazani nogavici vpeti v držalo in ju šele potem odnesti v koš za perilo. No, tega, da je treba odnesti nogavici v koš za perilo, sicer ne slišijo prvič, vseeno pa še čakam, kdaj se bo to prvič res zgodilo …
In vse poznavalke bodo sigurno rekle: da je bila prav na tem mestu že storjena napaka! Če bi za vpenjanje nogavic (kot za vse ostalo) skrbela sama, bi se tale izum morda celo obnesel, saj je skoraj nemogoče, da bi moški (ne)um prenesel tak red pri štumfih. In to pri umazanih!
Ampak moj optimistični pol mi prigovarja, naj vseeno poskusim …
marec 30, 2009 at 12:12 (razlike med spoloma, s temi zapisi samo dražim moža ...)
Verjetno si najprej pomislila, da sem v resnici hotela napisati tisto že ustaljeno, moškim neverjetno strah zbujajočo besedno zvezo ‘ženska za volanom’.
Ampak ne, napisala sem točno to, kar sem mislila. Mislila pa sem na tisto precej klasično pozicijo. Moški za volanom. In ženska na sopotnikovem sedežu … Če povem še bolj natančno, mislila sem na tisto pogosto pozicijo, ko on vozi, ona pa (jasno da samo z najboljšimi nameni) nenadoma vzklikne: »Pazi!«, ker zazna kaj nevarnega.
Primer: genij za volanom speljuje s parkirišča, gleda desno, z leve pa prihaja avto (ki ga sopotnica seveda prej zagleda, ker ona gleda levo, šofer pa desno), zato ga opozori: »Pazi, avto!«
»Pa saj vidim! Kva pa spet cviliš!« se muškarac zadere osorno, naveličano samozavestno in nejevoljno. On itak vse vidi, da o milijon kilometrih, ki jih je prevozil, še preden je ona rekla ‘avto šola’, sploh ne govorita!
—
Podrobnosti niti ne bom opisovala. Ampak to so tiste pozicije (ko moški šoferski genialec lahko vidi tudi na levo, čeprav je obrnjen na desno, ampak kaj bi sedaj utrujala s takimi sitnicami …), v katerih si dečki ne pustijo oporekati! Volan je njihova domena. In ženšče tumpasto, lahko bi že enkrat razumelo, da je verjetno res ponižujoče, če te mora še baba opozarjat, kako voziš …
—
Potihem ostajam prepričana, da se moški največkrat zakištajo samo zato, ker na sopotnikovem sedežu nimajo ženske, ki bi jim rekla: »Pazi!« In seveda, več kot jasno je, da bodo tole moje trditev zares razumele samo ženske …
november 16, 2008 at 06:20 (razlike med spoloma)
»Veš, danes sem bila pa pri frizerki,« sem prejšnji teden nekega popoldneva priznala ta Glavnemu. Ker pri naši hiši je pač tako, da tega sam zlepa ne bi opazil, četudi bi zamenjala barvni odtenek za tri ali štiri stopnje …
»A res? Kaj pa kaj pravi ta ženska?« se je (zelo verjetno) zgolj iz vljudnosti pozanimal (ker jo namreč tudi on pozna).
»Ah, ves čas sva debatirali o dedcih.«
»A res? Kaj pa?« In povem ti, da je bil zelo začuden.
»Verjetno že veš, da zna vsaka ženska kaj povedati o moških hibah …«
»A res? Ampak vseeno sem prepričan, da ti nisi imela kaj dosti za povedat, ker sem jaz tako super,« je z nasmeškom zaključil in se zavzeto posvetil v tapkanje daljinca.
In potem, draga moja, sem se morala (že) spet malo spraševat o tem, kako je ta bog (ali kdor koli že) dedcem delil samozavest. Meni se namreč zdi, da ga je malo biksal …
avgust 2, 2008 at 05:52 (dialog meseca, razlike med spoloma)
Včeraj, zgodaj popoldne sem moža peljala proti servisu, kamor je spet odpeljal svojo koreto na nek zelo nujen servis. Ne vem sicer, kaj misliš ti, ampak meni se je že večkrat zazdelo, da se moški zadržujejo na avtomobilskih servisih s popolnoma enako radostjo kot ženske na kakšni manikuri ali pedikuri …?
In vozila sva se mimo pop tv-ja, ko se je na parkirišču ob cesti ravno odvijal prizor, v katerem sta se nad prtljažnik parkirane korete sklanjali dve mladi, visokorasli biondini v najkrajših možnih hlačkah, na precej visokih petah, varno skriti za šmensi sončnimi očali (poznavalki ženske duše, kakršna si, ta opis za pravilno predstavo sigurno že zadostuje).
Prisežem, da nisem bila jaz, ampak se je glas – resnici na ljubo precej zajedljiv – kar sam oglasil nekje iz mene:
»Ja, kaj takega pa tebi tudi slučajno ne uspe zgrešit, a ne?!?«
»Ne, ne muci, jaz sem samo za vsak slučaj pogledal, če je to kakšna znana s pop tv-ja. Bi še tebi povedal.«
In potem spet kar en zoprn glas nekje iz mene:
»To pa čudno, zakaj potem nikoli ne pogledaš kakšne debeluhlje? Lahko bi namreč bila Nataša Pirc Musar s pop tv-ja?!?«
»Ne, muci, to pa ni čudno …«
No, tole je potem že bil moj glas:
»Ne, to pa res ni čudno.«
Čez nekaj trenutkov:
»Muci, Nataša Pirc Musar že zdavnaj ni več na pop tv-ju.«
»Vem. Ona ima druge kvalitete.«
julij 12, 2008 at 04:43 (dialog meseca, razlike med spoloma)
Včeraj sem po dolgem času obiskala stara znanca. Mož in žena, plus 3 hčere. Prvi dve že skorajda ne več najstniški, tretja pa najstnica šele začenja biti. Spoznali smo se, ko sta bili prvi dve hčeri stari kakšnih 6 in 3 leta, tretje pa sploh še ni bilo … tj. spoznali smo se pred kakšnimi trinajstimi leti!!! (Seveda se mi sploh ne sanja, kdaj so tako hitro minila.)
»Koliko sta pa tvoja sinova stara?«
»6 in 3.«
»A vidiš, kako to lepo teče? Ko smo se spoznali, si bila ti mlada, jaz sem bil pa že star. Zdaj si pa tudi ti že stara, ha ha ha… Jaz sem pa spet mlad … ha ha ha ….«
»Ha ha ha …«
(Oblaček nad mojo glavo: Zgleda, da se tipu kar kvalitetno meša, bemti, jaz že nisem stara! Mogoče se ti to začne dogajat, ko si 60 let star moški …)
In potem je le dodal še stavek (prejšnji je bil namreč čisti nonsense …), ki mu res težko oporekamo (mlade in stare): »Ja, veš, moškim so vedno mlade všeč. Okus se nam sploh ne spreminja.«
junij 24, 2008 at 16:15 (razlike med spoloma)
Danes zjutraj mi je mož poslal mail:
Kako kaj tvoj ’sex in the city life’?
Upam si domišljati, da je bilo vprašanje mišljeno samo retorično (v resnici pomeni: Kako se kaj imaš sedaj, ko si čisto sama doma?), saj si težko predstavljam, da je res pričakoval, da bo dobil iskren odgovor … Vedeti bi pač moral, da se poročena ženska, ki je tudi mama 6- in 3-letniku, prav pohotno, z veseljem, željno, navdušeno in povsem brez slabe vesti (nasprotno – celo z neomajnim občutkom, da ji to vendarle pripada) oklene brezskrbnega sex in the city življenjskega stila, ko se ji ponudi (pre)redka priložnost, da bo en teden čisto sama doma.
No, bom vseeno priznala svojo inventuro: kava s prijateljicami: 4x; kosilo s prijateljico: 2x; martini s prijateljico: 1x; večerni snack ob kozarcu vina: 1x; cigareti: 0-3 na dan; kino: 1x (ampak ne Seks v mestu); masaža: 1x; novi čevlji: 0; nov parfum: 1; nova knjiga: 1; prebrane knjige: 3, seks: 0; nadure v službi: 15; število telefonskih klicev: sploh nisem mogla šteti …
Seveda sem že čisto pozabila, kako je tudi sicer precej brezskrbno sex in the city življenje lahko zelo naporno, čeprav priznam, da po življenjskem stilu, ki že precej bolj vleče na »desperate housewifes«, zelo zelo paše.
Verjetno se tudi tebi zdi samoumevno, da je bil Re: na možev mail naslednji:
Komaj čakam, da se Mr. Big vrne domov.
junij 24, 2008 at 15:59 (razlike med spoloma)
»Kaj boš pa jutri delal?« sem precej energično vprašala sodelavca.
»Ah …« se je s tihim glasom (ki res ni kazal nobenega navdušenja) pusto zazrl v računalniški monitor. In že mi je bilo malo žal, da sem sploh začela firbcat, a sem vseeno vrtala naprej.
»Ah boš delal?«
»Ja, ah bom delal. Veš, s punco grem v shopping v Trst.«
***
Potem sem bila vesela in zadovoljna, da sama določenih neumnosti v življenju ne počnem več (saj veš, young hearts are foolish, they make such mistakes …).
Ko sem nazadnje na ta način trpinčila svojega moža, sem si prisegla, da je to nepreklicno zadnjič (saj veš, life is too short to play silly games …)
In kot si lahko misliš, sva mi za to mojo odločitev oba zelo hvaležna.
junij 16, 2008 at 04:50 (kar malo zlobno, razlike med spoloma)
Zadnjič (na edini topel dan v preteklem tednu) so naši otroci imeli vrtčevski piknik. Na klopci (v prijetni senčki pod košatim drevesom) v kotu igrišča sem nenadoma zagledala šest fantov, ki so pili pivo iz hladnih piksen!!! Ne, med njimi ni bilo Velikega in Malega Brata, bil pa je moj mož …
To je bila družba šestih fotrov, ki se med seboj sploh ne poznajo preveč dobro (resda se pogosto videvajo, ampak samo za nekaj trenutkov, kadar hkrati pripeljejo vsak svojega otroka v vrtec).
In že nekaj uric pozneje je taista družba razposajenih šestih fotrov (piv v riti jim po lepi maniri vdanih (in neumnih) žena raje ne bom štela) sedela na kavču v moji dnevni sobi, srkala dobro ohlajeno pivo, zobala tople bruschette iz moje kuhinje (ko jih je zmanjkalo, sta jih zamenjala čips in kokice) in strmela v ekran (kam pa drugam). Njihovih vznesenih dialogov in poznavalskih monologov o podajah in strelcih iz leta ‘74 na tem mestu raje ne bom navajala …
Pomislila sem, da fucbal združuje moške kot nič drugega na svetu. Strasti do nogometa sicer nisem nikoli povsem dobro razumela, sem pa zadnjič ob prizoru šestih, od fucbalskega užitka povsem omamljenih dedcev, vendarle dojela, da gre pač res za nekaj, kar tem bitjem zelo ugaja.
In če si dovolj pametna ženska, imaš v tem primeru samo 2 možnosti: ali se mirno in brez besed odstraniš (itak ne bo opazil, da te ni) ali pa gostoljubno pečeš bruschette in pridobivaš pike na ugledu – ne samo pri možu, tudi pri njegovih prijateljih …
Kot veš, živim v stolpnici. In te dni v poznejših popoldanskih urah v dvigalu in pred njim srečujem dedce srečnih obrazov, ki prenašajo palete piva, na katerih diskretno počivajo vrečice čipsa.
Ni kaj, ga ni ‘lima’ na tem svetu, ki bi moške tako držal skupaj, kot to zmoreta nogomet in pivo.
Kot vidiš, ne rabijo prav dosti …
junij 9, 2008 at 17:06 (razlike med spoloma, s temi zapisi samo dražim moža ...)
Še tole carigrajsko prigodo ti povem. Všeč ti bo …
Kot tipična zahodnjaška turista sva seveda že takoj ob prihodu naredila plan ogledov po Istanbulu; ampak namesto konzultiranja Lonelyplanetov in podobnih materialov za idejo vedno raje povprašava domačine. Tako se je v najin plan (vsaj prvotno) uvrstil tudi ogled plesa dervišev. In ves teden sem že tuhtala, kako jim uspe to neskončno vrtenje ob mistični glasbi, in komaj čakala, da jih vidim v živo.
A bolj kot je mineval teden, bolj me je mož prepričeval, da se vsekakor splača videti tudi ples trebušnih plesalk. In ni trajalo prav dolgo, da se je pojavil z dvema vstopnicama … za plesalke, ne za derviše, jasno.
Sicer sem bila tudi sama navdušena nad to zamislijo, a moja preferenca so bili kljub temu derviši.
Pa sva šla. Tudi sama lahko vidiš, ali je bilo vredno …
Seveda izvedejo tudi tisti že obrabljeni trik za turiste, ko se plesalka pride slikat skupaj s tabo. Fotograf nama je naročil, naj se postaviva vsak na eno stran. In potem smo se nasmejali, rekli »ČIIIIZ« in v naslednjem trenutku je lepa belidenserka že čiiiizala z Nizozemci za sosednjo mizo. Ni mi ušlo, kako hipnotizirana je bila skupina Norvežanov za mizo nasproti naju … No, na spodnji fotki vidiš hipnotizerko pri svojem delu …
Po kratki foto seansi pa sem možu vzhičeno rekla: »Ti, a je tebe tud za rit prijela?!«
Draga Grace, prepričana sem, da si znaš brez težav predstavljati ksiht moškega, ki se mu pocedijo sline in si v svoji glavi namala zapeljiv prizor (s seboj v glavni vlogi seveda) …
A mu je takoj zatem obraz skazilo razočaranje, ko je moral priznati: »Ne, mene pa ni prijela za rit …«
In potem še: »A te je res prijela za rit?«
Ah, kako sladko sem se nasmehnila in dahnila: »Just kidding, honey.«
To je bilo pa zato, ker sem izvisela pri derviših!
