jackie4grace

Zdelo se nama je super naključje (še posebej ta Glavnemu), da sva v Toskano spet prišla v času dirke 1000 miglia …

Čeprav je meni v resnici za pleh (pa četudi je drag) precej vseeno, si predstavljam, da v moških ušesih melodija (če nisi moški, veš, da gre za navadno ropotanje) 150 ferrarijev, ki so sodelovali na Ferrari Tribute to 1000 Miglia 2011, povzroči isti fantastični učinek, kot ga na primer v mojem nosu ustvari vonj sivke.

Bolj kot avtomobile se mi je zdelo zabavno opazovati množico, ki je opazovala avtomobile. Danes dopoldne se je luksuz zapeljal skozi mestece Buonconvento, kjer so jih domačini pričakali s toskanskim vinom in pršutom, zato mi je bilo za kratek trenutek žal, da nimam ferrarija …

Takoj za to postojanko je sedela četica mladcev, ki si je za to priložnost na ulico prinesla zložljive stole, in glasno zahtevala: »Gas! Gas! Gas!« Ko se je zaslišal prodorno glasen BRRRRRRRM, BRRRRRRRM, BRRRRRRRM, se je na moških obrazih izrisevalo neko neverjetno zadovoljstvo (mislim, da precej podobne face držijo, ko na igrišču pade gol …).

Kot že rečeno, ta zvok sploh ne učinkuje na moje možgane, vseeno pa se mi je zdel zabaven komentar nekega starčka: »Pravkar ste slišali 50 evrov bencina …«

***

Ob debatah o barvah avtomobilov sem se lahko še malo čudila svoji zaostalosti, ker ne znam uvideti čisto nobene lepote v ferrari rdeči barvi, a sem bila že kmalu v transu, ko sem gledala rdeč mak na zelenem polju …

»Kaj ste pa delali popoldne v šoli?« sem včeraj zvečer standardno poizvedovala pri (za odgovarjanje na tovrstna vprašanja standardno nerazpoloženem) Velikem Bratu.

»Ah, igrali smo se med dvema ognjema,« je izdahnil indiferentno in zelo očitno upal, da ga bom čim prej pustila pri miru. Seveda ni imel te sreče, zanimalo me je še nekaj podrobnosti.

»Ali ste vsi igrali?«

»Ma kaki vsi! Samo fantje se igramo.«

»Zakaj pa samo fantje?«

»Če igramo s puncami, ne smemo šutirat in je pol itak čist brez zveze …«

***

Ne, ne skrbi, nisem se podala v prepričevanje, kako bi morali dekleta obravnavati enakopravno.

***

Se je pa zvečer zgodba odvijala naprej, a na drugem primeru. Za trenutek sem odložila delo in malo posedela ob ta Glavnem, ki je bil na svoji običajni tron poziciji (tj. na kavču z daljincem v roki). Ustavil je na programu, kjer so dajali prenos nekakšnih kasaških dirk. Konji se mi zdijo čudovite živali, a se jih bojim. Rezultata dirke se sploh ne spomnim, med razmišljanjem o veličastno-poetičnih konjskih imenih (Lucky Luna, Magnum Vita ali nekaj takega) pa sem se nenadoma zavedla, da so na progi konji in kobile hkrati.

»A pri konjih pa lahko kobile tečejo skupaj s samci? Ali to pomeni, da so enako močne kot konji?«

»Kakšne neumnosti pa sprašuješ?«

»Ja, ne vem, zdi se mi, da v človeškem športu ni tako. Občutek imam, da se deli na moški in ženski šport, ekipe nikoli niso mešane … Nisem še videla, da bi se moški boksal z žensko?«

»Jaz tudi ne. Ampak to bi bilo itak čist brez veze …«

***

Ne skrbi, tudi tokrat se nisem podala v prepričevanje o enakopravnejšem odnosu med spoloma. Dovolj mi je vedeti, kaj vse zmoremo zmorejo kobile …

O svojem navdušenju nad zadrskimi morskimi orglami sem ti že pisala. Včeraj pa me je zabaval predvsem pogled na otroke, ki so se kot mali pijančki valjali nad odprtinicami in z rokami in ušesi poskušali ujeti doneče zvoke.

Mali Brat tudi ne verjame, da zvoke ustvarja morje in si predstavlja, da pod pomolom sedi stric, ki igra na orgle …

No, ko sem fotoaparat za nekaj minut prepustila ta Glavnemu, sem lahko kaj hitro odkrila, kaj je poleg orgel zanimalo njega …

»Veš, danes sem bila pa pri frizerki,« sem prejšnji teden nekega popoldneva priznala ta Glavnemu. Ker pri naši hiši je pač tako, da tega sam zlepa ne bi opazil, četudi bi zamenjala barvni odtenek za tri ali štiri stopnje …

»A res? Kaj pa kaj pravi ta ženska?« se je (zelo verjetno) zgolj iz vljudnosti pozanimal (ker jo namreč tudi on pozna).

»Ah, ves čas sva debatirali o dedcih.«

»A res? Kaj pa?« In povem ti, da je bil zelo začuden.

»Verjetno že veš, da zna vsaka ženska kaj povedati o moških hibah …«

»A res? Ampak vseeno sem prepričan, da ti nisi imela kaj dosti za povedat, ker sem jaz tako super,« je z nasmeškom zaključil in se zavzeto posvetil v tapkanje daljinca.

In potem, draga moja, sem se morala (že) spet malo spraševat o tem, kako je ta bog (ali kdor koli že) dedcem delil samozavest. Meni se namreč zdi, da ga je malo biksal …

Danes zjutraj mi je mož poslal mail:

Kako kaj tvoj ‘sex in the city life’?

Upam si domišljati, da je bilo vprašanje mišljeno samo retorično (v resnici pomeni: Kako se kaj imaš sedaj, ko si čisto sama doma?), saj si težko predstavljam, da je res pričakoval, da bo dobil iskren odgovor … Vedeti bi pač moral, da se poročena ženska, ki je tudi mama 6- in 3-letniku, prav pohotno, z veseljem, željno, navdušeno in povsem brez slabe vesti (nasprotno – celo z neomajnim občutkom, da ji to vendarle pripada) oklene brezskrbnega sex in the city življenjskega stila, ko se ji ponudi (pre)redka priložnost, da bo en teden čisto sama doma.

No, bom vseeno priznala svojo inventuro: kava s prijateljicami: 4x; kosilo s prijateljico: 2x; martini s prijateljico: 1x; večerni snack ob kozarcu vina: 1x; cigareti: 0-3 na dan; kino: 1x (ampak ne Seks v mestu); masaža: 1x; novi čevlji: 0; nov parfum: 1; nova knjiga: 1; prebrane knjige: 3, seks: 0; nadure v službi: 15; število telefonskih klicev: sploh nisem mogla šteti …

Seveda sem že čisto pozabila, kako je tudi sicer precej brezskrbno sex in the city življenje lahko zelo naporno, čeprav priznam, da po življenjskem stilu, ki že precej bolj vleče na »desperate housewifes«, zelo zelo paše.

Verjetno se tudi tebi zdi samoumevno, da je bil Re: na možev mail naslednji:

Komaj čakam, da se Mr. Big vrne domov.

»Kaj boš pa jutri delal?« sem precej energično vprašala sodelavca.

»Ah …« se je s tihim glasom (ki res ni kazal nobenega navdušenja) pusto zazrl v računalniški monitor. In že mi je bilo malo žal, da sem sploh začela firbcat, a sem vseeno vrtala naprej.

»Ah boš delal?«

»Ja, ah bom delal. Veš, s punco grem v shopping v Trst.«

***

Potem sem bila vesela in zadovoljna, da sama določenih neumnosti v življenju ne počnem več (saj veš, young hearts are foolish, they make such mistakes …).

Ko sem nazadnje na ta način trpinčila svojega moža, sem si prisegla, da je to nepreklicno zadnjič (saj veš, life is too short to play silly games …)

In kot si lahko misliš, sva mi za to mojo odločitev oba zelo hvaležna.