jackie4grace

Včeraj sem po dolgem času obiskala stara znanca. Mož in žena, plus 3 hčere. Prvi dve že skorajda ne več najstniški, tretja pa najstnica šele začenja biti. Spoznali smo se, ko sta bili prvi dve hčeri stari kakšnih 6 in 3 leta, tretje pa sploh še ni bilo … tj. spoznali smo se pred kakšnimi trinajstimi leti!!! (Seveda se mi sploh ne sanja, kdaj so tako hitro minila.)

»Koliko sta pa tvoja sinova stara?«

»6 in 3.«

»A vidiš, kako to lepo teče? Ko smo se spoznali, si bila ti mlada, jaz sem bil pa že star. Zdaj si pa tudi ti že stara, ha ha ha… Jaz sem pa spet mlad … ha ha ha ….«

»Ha ha ha …«

(Oblaček nad mojo glavo: Zgleda, da se tipu kar kvalitetno meša, bemti, jaz že nisem stara! Mogoče se ti to začne dogajat, ko si 60 let star moški …)

In potem je le dodal še stavek (prejšnji je bil namreč čisti nonsense …), ki mu res težko oporekamo (mlade in stare): »Ja, veš, moškim so vedno mlade všeč. Okus se nam sploh ne spreminja.«

Danes zjutraj mi je mož poslal mail:

Kako kaj tvoj ’sex in the city life’?

Upam si domišljati, da je bilo vprašanje mišljeno samo retorično (v resnici pomeni: Kako se kaj imaš sedaj, ko si čisto sama doma?), saj si težko predstavljam, da je res pričakoval, da bo dobil iskren odgovor … Vedeti bi pač moral, da se poročena ženska, ki je tudi mama 6- in 3-letniku, prav pohotno, z veseljem, željno, navdušeno in povsem brez slabe vesti (nasprotno – celo z neomajnim občutkom, da ji to vendarle pripada) oklene brezskrbnega sex in the city življenjskega stila, ko se ji ponudi (pre)redka priložnost, da bo en teden čisto sama doma.

No, bom vseeno priznala svojo inventuro: kava s prijateljicami: 4x; kosilo s prijateljico: 2x; martini s prijateljico: 1x; večerni snack ob kozarcu vina: 1x; cigareti: 0-3 na dan; kino: 1x (ampak ne Seks v mestu); masaža: 1x; novi čevlji: 0; nov parfum: 1; nova knjiga: 1; prebrane knjige: 3, seks: 0; nadure v službi: 15; število telefonskih klicev: sploh nisem mogla šteti …

Seveda sem že čisto pozabila, kako je tudi sicer precej brezskrbno sex in the city življenje lahko zelo naporno, čeprav priznam, da po življenjskem stilu, ki že precej bolj vleče na »desperate housewifes«, zelo zelo paše.

Verjetno se tudi tebi zdi samoumevno, da je bil Re: na možev mail naslednji:

Komaj čakam, da se Mr. Big vrne domov.

»Kaj boš pa jutri delal?« sem precej energično vprašala sodelavca.

»Ah …« se je s tihim glasom (ki res ni kazal nobenega navdušenja) pusto zazrl v računalniški monitor. In že mi je bilo malo žal, da sem sploh začela firbcat, a sem vseeno vrtala naprej.

»Ah boš delal?«

»Ja, ah bom delal. Veš, s punco grem v shopping v Trst.«

***

Potem sem bila vesela in zadovoljna, da sama določenih neumnosti v življenju ne počnem več (saj veš, young hearts are foolish, they make such mistakes …).

Ko sem nazadnje na ta način trpinčila svojega moža, sem si prisegla, da je to nepreklicno zadnjič (saj veš, life is too short to play silly games …)

In kot si lahko misliš, sva mi za to mojo odločitev oba zelo hvaležna.

Zadnjič (na edini topel dan v preteklem tednu) so naši otroci imeli vrtčevski piknik. Na klopci (v prijetni senčki pod košatim drevesom) v kotu igrišča sem nenadoma zagledala šest fantov, ki so pili pivo iz hladnih piksen!!! Ne, med njimi ni bilo Velikega in Malega Brata, bil pa je moj mož …

To je bila družba šestih fotrov, ki se med seboj sploh ne poznajo preveč dobro (resda se pogosto videvajo, ampak samo za nekaj trenutkov, kadar hkrati pripeljejo vsak svojega otroka v vrtec).

In že nekaj uric pozneje je taista družba razposajenih šestih fotrov (piv v riti jim po lepi maniri vdanih (in neumnih) žena raje ne bom štela) sedela na kavču v moji dnevni sobi, srkala dobro ohlajeno pivo, zobala tople bruschette iz moje kuhinje (ko jih je zmanjkalo, sta jih zamenjala čips in kokice) in strmela v ekran (kam pa drugam). Njihovih vznesenih dialogov in poznavalskih monologov o podajah in strelcih iz leta ‘74 na tem mestu raje ne bom navajala …

Pomislila sem, da fucbal združuje moške kot nič drugega na svetu. Strasti do nogometa sicer nisem nikoli povsem dobro razumela, sem pa zadnjič ob prizoru šestih, od fucbalskega užitka povsem omamljenih dedcev, vendarle dojela, da gre pač res za nekaj, kar tem bitjem zelo ugaja.

In če si dovolj pametna ženska, imaš v tem primeru samo 2 možnosti: ali se mirno in brez besed odstraniš (itak ne bo opazil, da te ni) ali pa gostoljubno pečeš bruschette in pridobivaš pike na ugledu – ne samo pri možu, tudi pri njegovih prijateljih …

Kot veš, živim v stolpnici. In te dni v poznejših popoldanskih urah v dvigalu in pred njim srečujem dedce srečnih obrazov, ki prenašajo palete piva, na katerih diskretno počivajo vrečice čipsa.

Ni kaj, ga ni ‘lima’ na tem svetu, ki bi moške tako držal skupaj, kot to zmoreta nogomet in pivo.

Kot vidiš, ne rabijo prav dosti …

Še tole carigrajsko prigodo ti povem. Všeč ti bo …

Kot tipična zahodnjaška turista sva seveda že takoj ob prihodu naredila plan ogledov po Istanbulu; ampak namesto konzultiranja Lonelyplanetov in podobnih materialov za idejo vedno raje povprašava domačine. Tako se je v najin plan (vsaj prvotno) uvrstil tudi ogled plesa dervišev. In ves teden sem že tuhtala, kako jim uspe to neskončno vrtenje ob mistični glasbi, in komaj čakala, da jih vidim v živo.

A bolj kot je mineval teden, bolj me je mož prepričeval, da se vsekakor splača videti tudi ples trebušnih plesalk. In ni trajalo prav dolgo, da se je pojavil z dvema vstopnicama … za plesalke, ne za derviše, jasno.

Sicer sem bila tudi sama navdušena nad to zamislijo, a moja preferenca so bili kljub temu derviši.

Pa sva šla. Tudi sama lahko vidiš, ali je bilo vredno …

Seveda izvedejo tudi tisti že obrabljeni trik za turiste, ko se plesalka pride slikat skupaj s tabo. Fotograf nama je naročil, naj se postaviva vsak na eno stran. In potem smo se nasmejali, rekli »ČIIIIZ« in v naslednjem trenutku je lepa belidenserka že čiiiizala z Nizozemci za sosednjo mizo. Ni mi ušlo, kako hipnotizirana je bila skupina Norvežanov za mizo nasproti naju … No, na spodnji fotki vidiš hipnotizerko pri svojem delu …

Po kratki foto seansi pa sem možu vzhičeno rekla: »Ti, a je tebe tud za rit prijela?!«

Draga Grace, prepričana sem, da si znaš brez težav predstavljati ksiht moškega, ki se mu pocedijo sline in si v svoji glavi namala zapeljiv prizor (s seboj v glavni vlogi seveda) …

A mu je takoj zatem obraz skazilo razočaranje, ko je moral priznati: »Ne, mene pa ni prijela za rit …«

In potem še: »A te je res prijela za rit?«

Ah, kako sladko sem se nasmehnila in dahnila: »Just kidding, honey.«

To je bilo pa zato, ker sem izvisela pri derviših!

Z Velikim Bratom prebirava Makarovičkino Medeno pravljico. Vem, da se boš tudi ti navdušila nad (človeško) stvarnostjo njenih živalskih junakov …

Kakšen neprijazen dan,

pust, soparen in zaspan,

sam ne vem, kam bi se dal,

najraje bi zaspal,

siten sem, ne vem, kaj bi,

slaba volja me mori,

baba ježevka ves dan

se krega in teži.

Pravi mi: »Zabiti jež,

ti na primer, sploh ne veš,

kaj se pravi mati biti,

ježke tri na svet roditi,

ves dan delam in garam

in zakaj te sploh imam,

saj le žreš in godrnjaš,

stanovanje mi packaš …

Kakšen dan, uh, kakšen dan,

ves sem živčno razrvan,

uh, najraje bi odšel

kam daleč stran.

Bolj od njenih bodic

in kostanjevih ježic

zbada oster in strupen

hudobni jezik njen …

Naj kar takoj izve, kakšne znamo biti babe … Arduš!

Če si jaz čisto odličen počitek na morju predstavljam tudi tako, da vsaj vstopim v vse trgovine z oblačili in čevlji, ki so po moji hitri presoji tega vredne, pa je kaj takega za mojega moža nepojmljivo.

Zato mi je (pazi, kako zvito!) predlagal, da si nakupiva nekaj mehkega čtiva (beri: privlekel mi je kakšnih deset italijanskih in hrvaških trač revij in nezahtevnih cajtngov). Seveda je bilo bitje prepričano, da me bo s tem zadržalo na udobnem wellness ležalniku in tako trgovine ubranilo pred mojim plenjenjem. Priznam, da mu je kratkoročno kar uspelo.

Ima pa to njegovo mehko čtivo eno zelo nevarno pomanjkljivost; pozabil je namreč, da je v kakšnih dobrih 80 odstotkih formirano iz oglasov, in tako sem precej ležerno dobila 1000 in 1 idejo, kaj vse mi je všeč in kaj bom še nujno morala kupiti za to poletje – od ure in natikačev do kopalk, očal in parfuma! No, priznam tudi, da je takle preview šopinga precej manj naporen kot klasično obredanje trgovin …

Suma sumarum: (čeprav sem prepričana, da bi mož iz povedanega potegnil kakšen drug nauk) lahko rečem, da je bil volk sit in koza cela. In ker je koza ostala cela, bo lahko zelo kmalu šla zares v šoping …

Včeraj sem bila na obisku pri prijateljici iz otroštva, s katero deliva precej podobno družinsko ozadje, tj. 3:1 – obe imava moža, ki sta prezaposlena, in obe sva rodili parček Veliki&Mali Brat. Zato si verjetno z lahkoto predstavljaš, koliko si imava povedati …

Ko sva se tako greli na soncu (in se nama je obema smilila belina najine polti) in sta oba dueta Bratov neumorno in vriskajoče izvajala ninja salte na njihovem super mega grande kanvasu (pred gorenjskimi hišami je v zadnjem času poleg čim večjega audija must have tudi čim večji kanvas, ograjen z visoko mrežo) in medtem ko se za nobenega od obeh pater familias sploh ni dalo povsem točno določiti kraja nahajanja …, sva spet začeli namlevati temo o tem, kako smo ženske neprimerno bolj predane družini kot moški … kako moški sploh ne razume – še več, kako sploh ne more razumeti!!!, – da žensko neprestano skrbi za otroke … kako dedci na to gledajo čisto drugače in si težko dovolijo, da bi jim to predstavljalo kakšen stres … in kako tudi nikoli ne bo nič drugače.

Potem sem se nenadoma spomnila, kaj mi je nekoč na faksu rekla profesorica: »Veste, moški se lahko povsem odklopi – celo tako zelo, da ustvari atomsko bombo! Ženska se pač ne more, ker ima ves čas v mislih otroke.« !!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

No, govori se, da je Oppenheimer, potem ko je videl grozodejstvo svojega izuma, zapadel v globoko depresijo in postal prepričan mirovnik ………………..

Govori pa se tudi, da je pri ustvarjanju prve atomske bombe sodelovala tudi ženska. Kar pa zgolj potrjuje resničnost trditve moje profesorice (stara je res carica, a ne?): jaz namreč prav tu še vedno lahko vidim to usodno, permanentno razliko med spoloma – ženska je samo sodelovala, ne pa tudi izumila!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

p.s. Ajde, pa bodiva še malo zlobni (itak ni dileme, kateri od spolov dominira na tem področju …). Vabim te k premisleku, ali morebiti tudi ime atomske bombe, ki so jo odvrgli na Hirošimo, – Little Boy – lahko kaj pomeni?

Ker je prehlad vendarle prerasel v hujšo obliko, sem se nazadnje le sprijaznila z dejstvom, da bom tokrat izpustila obletavanje galerij in antikvariatov, čeprav imam – kako ironično! – ves ljubi čas zase, ker sta Brata ostala doma. (Hvala, Murphy, res lepo delaš z mano.) Zato se tolažim z branjem, kolikor mi od vročine precej zastekljen pogled to sploh dopušča …

Menda se je Einstein spraševal Zakaj me nihče ne razume in me imajo vsi radi? in prav to vprašanje je tudi naslov knjige, ki jo je o njem napisal slovenski fizik dr. Janez Strnad. V poglavju, ki prepucava prispevek Einsteinove žene Mileve pri nastanku njegovih znamenitih teorij, dr. Strnad pametno piše: »Verjetno mu je v strokovnem pogledu pogovor z njo koristil, poleg tega je vplivala na njegovo delo že s tem, da je zagotavljala ozračje, v katerem je mogel delati.«

Trditvi bo takoj in z lahkoto prikimal vsak pameten moški, za tisto redkejšo (in žal številčnejšo) vrsto moških pa naj povemo, da bo njeno verodostojnost lažje in takoj doumel, če si zamisli obraten položaj (žal pogostejši), namreč kako zelo spretne znamo biti ženske v zagotavljanju ozračja, v katerem moški ne more delati … In prav ta misel je vsekakor čudovito izhodišče, da se dedci vendarle sprijaznijo z nadpomembnostjo babje eksistence, saj ta v vsakem primeru neizogibno vpliva na njih …

No, potem pa se mi je danes zjutraj zgodil še prisluh iz ženske garderobe. Tjaša piše o pomembni modrosti za tečne babe, ki je hkrati tudi modrost za tisto redkejšo vrst bab (netečne, torej): Ne težite descu za tist, kar ste lahko brez!

Evo Grace, takole me literatura sili v duhovno rast v dobro deščevske populacije, namesto da bi se podila po trgovinah.

Ajajaj, kaj bo z mano …