jackie4grace

A je danes petek? So po navadi ene prvih jutranjih petkovih besed Velikega Brata. Očitno ve, kdaj je petek, saj me to vedno vpraša ob petkih, ampak videti je, da rabi še mojo potrditev. Sprašuje pa me seveda zato, ker imajo v šoli dogovor, da v šolo lahko prinesejo igračo samo ob petkih.

Ker se mi nošenje igrač v šolo zdi ena navadna bedarija in ker sem že prvi vikend tega šolskega leta poslušala Bratovo jadikovanje, jezikanje, tarnanje, sitnarjenje, moledovanje in obupovanje, kako slaba, zoprna in zaostala mama sem, ker mu v življenju nisem kupila niti enega gejmboja – Žiga ima pa že dva!!! –, sem na prvem letošnjem roditeljskem sestanku edinkrat odprla usta, ko sem vprašala, ali je prinašanje igrač v šolo ob petkih res nujno potrebno.

Učiteljica je povedala, da so jo otroci prosili in jim je dovolila (čeprav ni ravno navdušena) in sedaj tega ne misli preklicati. Potem sem predlagala, da ukinemo vsaj elektronske igrače in na srečo se je večina staršev strinjala z mojim predlogom. Če bi kateri od otrok vendarle prinesel elektronsko igračo, mu jo učiteljica lahko zapleni do konca leta.

Ko sem Velikemu Bratu povedala, kaj smo se starši zmenili glede elektronskih igrač, sem doživela hladen tuš, saj mi je samo jezno zasikal: »Saj vem, da je bila to tvoja ideja butasta!«

***

Tudi danes me je vprašal, ali je petek. Potem je začel mrzlično brskati po sobi in vedela sem, da išče igračo. Kmalu se je začel pritoževati, da nima nobene »pametne« igrače in da ne ve, kaj naj nese v šolo.

»Pa vzemi Quoridor,« sem hotela biti v pomoč s predlogom.

»Pha, to je družabna igra, vsi se mi bodo smejali,« je pihnil zmrdljivo, meni pa se je kar stemnilo pred očmi, saj sem dojela, da otroci v resnici v šolo prinašajo igrače veliko bolj zato, da se z njimi postavljajo, kot pa da bi se z njimi igrali!!!!!!!!!!!!!!!!!

Popoldne se je izkazalo, da sem imela popolnoma prav. Povedal mi je, da se nihče ni hotel igrati z njim. Sošolec mu je celo rekel, da je igra neumna (čeprav je sploh ne pozna).

***

Prepričana sem, da si bom očitala, če ne bom nemudoma spisala maila in ga poslala vsem staršem njegovih sošolcev. Ne mislim čakati do naslednjega roditeljskega sestanka, saj me je groza, kam smo pribredli s tem materializmom! Groza me je, kakšne signale dajemo svojim otrokom – v šoli niso nič vredni, če ne prinesejo prave igrače oziroma v šoli so ogromno vredni samo, če se z drago igračo lahko postavijo pred drugimi!!!!

Moj otrok ne sme hoditi v tako šolo.

Sicer ne preveč dobro, a vendarle se še spomnim, da sem v začetnih razredih osnovne šole vsako jutro – bila sem predsednica razreda – stopila pred tablo in rekla: »Po Titovi poti,« sošolci pa so dokončali stavek: »Naprej!« in šele potem se je lahko začel pouk …

Kaj dosti več se predsednika Tita ne spomnim, sem pa v Skopju prejšnji teden opazila eno tako restavracijo za jugo- oziroma za titonostalgike. In zdela se mi je hkrati malo smešna, malo zanimiva, malo arhaična, malo privlačna, malo odlična tržna niša. V njej je sedela osemglava skupina, vsi pa so bili videti kot postarani, a še vedno zapriseženi člani KPJ …

Ko pa sem v soboto zjutraj prilezla na Krim in v koči pred šankom čakala na čaj, sem se nenadoma zavedela, da ima tale deček s Sotle še vedno veliko prijateljev … in da je videti, kot da me zasleduje …

Drage prijateljice, drage dame,

ki me pokličete, pošljete mail ali me skurcate kar osebno, zakaj nič ne pišem bloga, naj vam na kratko pojasnim. (Priznam tudi – hvaležno, ne samohvalno –, da godi slišati, kako pogrešate moje čečkarije.)

Nekako je naneslo, da ves svoj čas porabim za druge stvari. Kakšna zloba bi morda rekla, da dan začenjam prezgodaj, saj se dvakrat tedensko odpravim na spinning že ob 6.15. Namesto da mi boste rekle norica, naj raje še katera pride …

Si bom pa današnji dan zapomnila po dveh posebnih pripetljajih.

Že zjutraj sem taščo (no, tudi druženje z mojo taščo se lahko spreobrne v zelo poseben pripetljaj, ampak danes sva se res odlično imeli) odpeljala na vikend h Kolpi. Medtem ko se je ona zapodila v prebiranje hrušk, ki sva jih obrali že zadnjič, sem se sama posvetila pobiranju orehov za hišo. Ob zadnjem obisku sem jih nabrala štiri peharje (mimogrede, tašča ni imela pojma, kaj je to pehar, pa sem se ji smejala in ji rekla, da je meni to povedal Ivan, ko sem bila še otrok …) in bila sem ponosna sama nase, ker sem prehitela tatinske kočevske veverice. No prav … resnica je taka, da sem samo izenačila rezultat na 1:1, saj so mi one že prej poglodale in pokradle vse orehe na bregu pod gozdom! Se mi je pa vseeno malo smejalo, pomislila sem namreč, da jim s tisto malo pametjo verjetno ni prišlo na misel priti krast orehe na dvorišče … Obetala sem si torej še nekaj peharjev orehov, saj jih je zadnjič ob odhodu še kar nekaj ostalo na drevesu. Ko sem najprej pograbila listje pod drevesom – mimogrede, si vedela, da suho listje pod grabljami šumi prav identično nežno in zapeljivo kot morski valovi, ki se razlivajo na drobno mivko? Fascinantni wellness zvoki narave, ti rečem! In pomisli, ob njih sem uživala v sredo dopoldne, ko sem po navadi v službi, zato se mi je grabljenje šumečega listja zazdelo neverjetno RAZKOŠJE … – sem hitro opazila, da je nekdo rabutal. Po tleh je bilo nešteto razdrobljenih orehovih lupinic! Lopovske veverice so me prehitele in mi pustile orehov samo za slab peharček.

Pičke kosmate! Pardon za preklinjanje, ampak prav to sem si mislila. Hkrati pa sem se jim čudila, kako natančno po polovici znajo prelomiti orehovo lupino. No, ko sem se domislila, da jih bosta Brata lahko uporabila za barčice, sem jim bila pa za lopovščino in izurjenost v lomljenju orehovih lupin že skoraj hvaležna …

In drugi pripetljaj? Prvič v življenju sem bila samo pol metra stran od medveda! Kot že veš, si naša familija vedno daje kakšne posebne opravke s temi kočevskimi medvedi; ali jih srečamo in bežimo pred njimi ali nam rabutajo jabolka … Ko sva se s taščico vračali domov, sem ji ravno razlagala, kako sem slišala, da je avto na tej relaciji prejšnji teden povozil medveda, in zagledala, kako sredi ceste leži povožen medved. Sinhrona usoda, temu pravi Deepak Chopra …

Ko sem se peljala mimo njega, sem odprla okno, da bi ga bolje videla, in začutila sem strahotno žalost. Na hitro sem opazila njegove šapice šape. Kot bi bile iz plemenitega temno rjavega usnja. Vse štiri tace je molil od sebe, kri mu je tekla iz glave. Šofer kamiona (ne vem, ali ga je zbil on ali ga je samo prvi našel), je telefoniral. Mimovozeči smo seveda pasli zijala. Fotoaparat sem sicer imela na dosegu roke, ampak bi se počutila preveč mrho(no)vinarsko, če bi ga slikala. Nedvomno se bodo jutri novice razpisale o zaskrbljujočem številu medvedov na cestah … Potem sem pomislila, kaj bi jutri pisalo v medvedjih novicah. Da medvede skrbi vse večje število kamionov na cestah?

Vrata so za to, da se odpirajo.

Vrata so za to, da se zapirajo.

Podobno besedilo (morda gre v resnici celo za pesem, pojma nimam – moč mojega spomina je šibka šibka …) je bilo v srednješolskem učbeniku za slovenščino in ko ga je profesorica (takrat smo ji rekli ‘prfoksa za slovo’) nekoč dala v glasno branje sošolki, ki še dandanes zelo nemarno pogRRRkuje, je bila namembnost vRRRat RRRes slišati pRRRecej tRRRapasto banalna.

Mi smo se ta teden zaprli za domača vrata. Mali Brat je začel ponedeljek z 39 vročine, v sredo se mu je pridružil Veliki Brat z 39,5 (ne boš verjela, ampak ja – tekmovala sta med seboj, kdo je bolj bolan!), tako da sem že ves teden zapRRRta za domačimi vRRRati.

Vrata so torej tudi za to, da se mami zmeša doma in ne kje drugje?

Rdeče-vijolično kombinacijo je treba znati nositi.

Pa reci, če ni šik …

p.s. Za kratek trenutek se mi je zazdelo, da mi je jasno, od kod Hranitelju navdih za njegove genialne kreacije …

Ko sem slikala tole sončnico, sem se ob njeni barvitosti spomnila zelo znanega slovenskega fotografa, ki mi je nekoč povedal, da je barvno slep.

Daltonizem se mi za fotografa zdi kar zoprn manko, a glede na uspeh dotičnega mojstra očitno ni najhujša ovira, ki lahko doleti fotografa …

Moj okulist mi je povedal, da so v Sloveniji le trije primeri s popolno barvno slepoto. Še dobro. Njihov pogled je namreč izjemno dolgočasen …

Zgornja ekshibicija gobjega tihožitja je razlog ekstrasrečnih nasmeškov babice, tete in strica mojih otrok. Prav zanimivo je bilo opazovati neverjetni plenilski entuziazem mojih treh sorodnikov, ki se jim je danes popoldne posrečila tale fina gobarska uplenitev. Sreča je sijala z njihovih obrazov, njihova usta so bila polna pripovedovanja, kako jurčki rastejo v družinicah in kako premeteno (beri: kao povsem neopazno) so jih spravili v avto, da ne bi še kdo drug izvohal bivališča teh familij. In moram reči, da človeka kar pomirja, ko uvidi, kako malo je treba za srečo in dobro voljo …

p.s. Ni dvoma, da je bilo interesantno opazovati tudi moj gurmanski nasmešek, potem ko so se jurčki že spremenili v specialiteto na krožniku. Vsakogar osrečuje kaj drugega, kaj morem …

Včeraj sem se s prijateljico zmenila, da se dobiva na kavi. Praznovala je rojstni dan. Na prepolnem parkirišču sem končno zagledala eno luknjico, kamor bi lahko parkirala koreto in se tako srdito (logično, mudilo se mi je na kavo …) pognala v parkiranje, da se je tipček, ki se je pripeljal nasproti v sivi škatli, lahko samo poklapano odpeljal iskat naprej. Čeprav sem zmagala v bitki za parking, sem hitro ugotovila, da je luknjica nekam tesna – jasno, s tistimi šajni enormnimi cayeni si ljudje pogosto upajo nemarno parkirati. V konzumizmu si nekateri pač tolmačijo, da jim višina obroka za lizing avtomatsko koncesionira pravico do ošabnosti in vzvišenosti …

Potem sem samo zaradi prostorske stiske in tudi zaradi poraženca v sivi kibli, ki je že drugič prikrožil mimo, vztrajala. Ko sem popravljala in ciljala luknjico ob mogočnem in postrani parkiranem cayenu, sem videla po parkirišču nasproti prihajati slokega, lepo urejenega gospoda v črni obleki. Opazila sem (vse to med že skoraj obupanim motanjem in odmotavanjem volana), da ima med kratkimi črnimi kodri rahlo osivele lase (ene temu rečejo šarmantno), potem pa se mi je gospod zazdel nekam znan. Jasno, bil je moj sošolec!

Takoj sem odprla okno in ga poklicala po imenu. Tip me ni poznal, ampak prijazen, kakor je vedno bil, je najbrž mislil, da ga bo ženska blesava prosila, naj ji pomaga parkirat. Potem se me je končno spomnil.

***

Prijateljici sem seveda takoj povedala, da sem srečala najinega sošolca z gimnazije.

»A res? Kakšen pa je?«

»Kakšen? Gospod v črni obleki, z rahlo osivelimi lasmi, veš.«

» A dej nehi! Nemogoče.«

»Ja, ampak tudi on mene ni takoj spoznal. Ne vem, ali bi me to moralo skrbeti?«

»Ah, pa to ne zato, ker zgledaš stara. Ni te še videl z oranžnimi lasmi, to je. Midve se nisva čisto nič postarali.«

»Seveda, prav imaš. Vse najboljše za 36. rojstni dan, draga moja.«

***

Ali ni zanimivo, ma kaj zanimivo, super je, da ljudje zase mislimo, da nas čas ne tangira – drugim se lahko zaobli trebuh od prevelikih količin piva, dobijo plešo, nekateri šarmantne sive lase (a teh je res malo), nekaterim se naredi gnusen celulit po stegnih, podbradek, fuk ročke nad ritjo, šest mišlenskih kolobarjev namesto nekdaj vitkega pasu, oči se jim zgubijo v gubah in gubicah, nam pa se vse življenje zdi, da smo vseskozi isti (pa čeprav imamo morda vse našteto) …

p.s. Spoštovani lastnik črnega, postrani in nemarno parkiranega cayena, če ste včeraj slučajno opazili novo prasko na svoji koreti, nisem bila jaz. Res pa je, da ni dosti manjkalo …

Včeraj se mi je na telefonu izpisala neznana številka.

»Prosim lepo?« sem rekla na glas, čeprav sem si v resnici mislila: »Kdo si in kva češ od mene?!«

»Dober dan, Svetlič tukaj.«
»Svetlič?«

»Ja, če se še spomnite, sem pred pol leta pri vas popravljal elektriko na balkonu in sem vam takrat obljubil, da vam bom tudi v kopalnici popravil, zdaj vas pa kličem, če bi lahko prišel. Če me ne boste raje nagonila?«

»Z velikim veseljem bi te nagonila,« sem si mislila, ampak upoštevajoč njegov poskus duhovitosti, sem bila usmiljena in sem se delala prijazno, zato sem na glas samo rekla: »Zelo vas bom vesela, kar pridite.« (Čeprav je bilo tudi to res.)

Električar Svetlič (nekateri imajo res srečo, še priimek podpira njihov poklic …) je rekel, da bo prišel v sredo, enkrat med pol deveto in deseto uro. Ampak znano je, da teli mojstri nikoli ne morejo obljubiti, da bodo na primer prišli ob devetih ali ob pol desetih; narava njihovega skrajno nepredvidljivega dela je pač taka, da tega ne morejo nikoli z gotovostjo reči (jebemti, a delajo na urgenci?). Zato iz previdnosti vedno raje rečejo, da pridejo enkrat dopoldne. Če potem res pridejo, je to seveda že drug štos …

No, Svetlič je prišel. Ob desetih. (Verjetno nikoli ne bom izvedela, zakaj ni mogel že takoj reči, da pride ob desetih … ???)

V kopalnici se je zadržal kakšno uro. Sedaj, po njegovem odhodu, od desetih lučk štiri še vedno ne gorijo. In za nameček mu je ena žarnica zdrsnila iz rok in se razbila!

»Saj bom jaz pometel,« je hitel minimalizirati resnost situacije.

»Ti pometi samega sebe,« sem si mislila, na glas pa samo rekla: »Ne, saj bom jaz.«

»Upam, da mi zdaj ne bo še vsega tega zaračunal!« sem pomislila, na glas pa nisem nič rekla.

A videti je, da mojster Svetlič zna brati misli, saj je odšel, ne da bi mi ukradel 50 evrov na minuto! In sem bila že skoraj zadovoljna, ker ni nič računal. Ampak popravil pa tudi ne! V resnici bi mu morala zaračunati jaz, saj sem do zdaj zaradi njega že trikrat sesala kopalnico …