jackie4grace

»Zmeraj, kadar me življenje pohodi, globoko vzdihnem in si rečem: »Nič, bom pa solato zalival!« Ker tudi sama pogosto sanjarim o tem, s kakšno lahkoto in veseljem bi se predala kmetovanju ali vrtnarjenju, me je stavek iz Kmeclove knjige Sveti Lenart, vrtnice in gamsov skret tako zmamil, da sem knjigo nemudoma kupila. Kadar obupujem, se vedno zatečem k snovanju tolažilnih načrtov, kako bom postala ovčerejka. No, bom videla, kdaj bom dovolj obupala, da si bom šla kupit prvo ovco …

In danes se je zgodilo, da sem v službi občutila nekaj preveč »birostresa«. Potem pa sem v kotu pisarne zagledala slonovo taco, katere frizura je imela že malo oslabljene konice (beri: suhe listne konice), in sem se odločila, da ji jo spedenam. In veš kaj? Ko sem se takole kakšnih 15 minut ukvarjala s striženjem suhih listkov, sem se nenadoma zavedela, da sem popolnoma sproščena … In da zelo uživam! Prav srečno sem se počutila, tej preprosti, a tako sijajni kreaturi od noline, pa sem bila neizmerno hvaležna. (Sicer sem vedno blazno hvaležna tudi po kakšni tajski masaži, ampak ta na žalost spada med precej dražje oblike sproščanja …)

V moje sproščanje napetosti se je v svojem stilu vtaknil tudi moj mož: »Saj to ni res, a zdaj boš pa še ti začela s tem ‘šeng fujem’?« (Žal mi je, darling, ampak moje sproščanje s tvojim ‘šeng fujem’ res nima nobene veze.)

Se pa spomnim, ko sem pred leti v neki gorenjski vrtnariji z mamo kupovala neke lončnice in sem vrtnarki nevoščljivo rekla, kako fino in nestresno službo ima. Morala bi videti in slišati, kako je babnica poskočila: »Kakšno nestresno službo, koga pa vam je! Pojma nimate, kako je delo z rožami stresno! Treba jih je zalivat v pravem trenutku, treba jih je pokrivat pa nastavljat soncu pa spet skrivat pred soncem, potem ti pa pride slana ali toča in gre vse k hudiču. To je en sam stres, vam povem!«

Evo, precej hitro me je postavila na trdna tla; ampak za nekoga, ki rož’ce gleda samo iz pisarne, rož’ce definitivno so odličen stress releaser.

In zalivanje solate? Zalivanje solate še naprej ostaja moja sanjska služba …

Popoldne sta se sprehajala po Ljubljani; no, liliputanca ravno nista …

Kadar smo ob Kolpi, rentam taščin odsluženi pony.

Tudi jaz sem imela takega (le da je bil zelene barve), pa so mi tudi tistega ukradli!

Takole si pa kaj pripeljem (žal vsega tistega, kar bi mi vaške ženske od (svojega res velikega) srca podarile, ne morem strpati v košaro):

Ti bom kar priznala, da v taisti košari prevažam tudi svoja otroka; morda res ni najbolj varno, ampak jima težko odrečem takšne užitke, še posebej, ker so tako zelo praktični tudi zame – le redkokdaj sta tako pridna kot takrat, ko ždita v košari in ju mama poganja naokoli …

Danes sem se na kosilu dobila z gospodom, ki je profesor na fakulteti. Povedal mi je, da je še malo pod vtisom zagovora diplomske naloge, ki ga je imela njegova študentka.

»Ta študentka je bila pa neverjetno glupa!«

»A dej no. Kakšno oceno je pa potem dobila?«

»8.«

»???«

***

Nisem si mogla kaj, da mu ne bi povedala:

»Ko sem hodila na faks, mi je eden izmed italijanskih profesorjev rekel, da sem ena izmed najboljših študentk in da je res zadovoljen, da se je lahko z mano pogovarjal na izpitu.«

»In kakšno oceno si potem dobila?«

»8!«

»???«

***

Toliko o ocenah. In profesorjih. In študentkah …

»V sredo bi pa lahko šli na kakšen hrib?« se je glasilo (na prvi pogled) prijazno povabilo moje sestre in mojega svaka, ki sta oba izkušena in zavzeta planinca. Seveda lahko …

Končalo pa se ni na hribu, ampak na gori! Na Stolu. Najvišji vrh v Karavankah je s svojimi 2236 metri!!! odločno preveč za mojo psihofizično kondicijo, saj se večinoma lotevam hribčkov tipa Šmarna gora. Seveda sta potem morala vso pot poslušati moje tarnanje in me čakati, povrhu vsega pa je bil moj tempo hoje za njiju tako nenaporen, da sta imela več kot preveč časa za sproščeno opazovanje rožic in druge flore, medtem ko sem se jaz ves čas morala ubadati s skrbjo, ali me bo ali me mogoče vseeno ne bo zadela kap.

Uh, sem se namučila! A sem na vrh vseeno prilezla; prav na vrh Stola, ne samo do Prešernove koče (če bi bilo po moje, bi šla samo do koče, saj je celih 60 metrov nižje od vrha), a sta me lumpa z zvijačo spravila prav do vrha. Takrat so bile vse muke tudi poplačane. Če pogledaš fotke, ti bo jasno, zakaj.

So se pa še hujše muke začele že takoj po začetku spusta. Koleni sta me tako boleli, da sem se spuščala kot kakšen kripelj in precej neprijetno je bilo opazovati druge planince, ki so mimo mene drveli navzdol kot kakšni naspidirani gamsi.

No, kripelj sem tudi danes. Boli me, če hodim. Boli me, če sedim. Boli me, če nogi stegnem. Boli me, če ju skrčim. Bolita me tudi roki. Boli boli boli … Vse boli.

Mater vama ‘kakšen hrib’! Dobro sta me nategnila … Povabilo je bilo v resnici naravnost nespodobno, čeprav ugotavljam, da sem na koncu vseeno zelo hvaležna …

V službi ženski del naše ekipe uporablja ženski wc v prvem nadstropju velike poslovne zgradbe, skupaj z žensko posadko iz sosednjega računovodskega servisa (kjer se bab res ne manjka). Wc so pred dvema letoma prenovili in lahko rečem, da babnice res dobro pazimo nanj; nove ploščice so vedno čiste, v njem je dišeč osvežilec prostora (ki celo ne smrdi po strupu ali kakšnem cenenem parfumu), poleg tega pa ga res pridno zaklepamo.

In ženska si pač misli, da je v ženskem wc-ju verjetnost, da bo naletela na nespuščeno straniščno desko, zelo majhna – vsaj po moji presoji, predvsem pa po dosedanjih večletnih izkušnjah, saj se to prej sploh ni dogajalo …

Vendar sem v zadnjem času že nekajkrat naletela na nespuščen pokrov! Saj ne da me to tako blazno nervira, bolj se mi zastavlja vprašanje, kako je to mogoče. Ker je nekaj zagnanih računovodkinj situacijo že preverjalo in tudi ugotovilo, da naša »Fata« ni popustila pri vestnosti opravljanja svojega dela, je moji skromni pameti uspelo priti do naslednjih treh možnosti:

a) med ženskimi obiskovalkami wc-ja je šaljivka (beri: provokatorka) z zelo svojevrstnim smislom za humor;

b) na ženski wc zahaja moški;

c) ena izmed računovodkinj je v resnici transvestit!

Vidiš, kaj vse je del kulture in tema pogovora obiskovalk nekega stranišča v neki poslovni stavbi … In če sem zadnjič ugotavljala, kako dedce odlično družita nogomet in pivo, lahko danes mirno zaključim, da ženske nedvomno povezuje goreče sovraštvo do nespuščene straniščne deske. Morala bi samo videti in slišati razdražene babnice iz sosednje pisarne, ki so se odločile, da bodo stvari prišle do dna! Je pa res, da tudi mene kar precej zanima, katera izmed mojih predpostavk se bo izkazala za pravilno.

Rešitev je pa itak jasna:

Grace, poglej, kaj so fantje risali včasih!

Risbici sta del tistega zvežčiča s tankimi svetlo modrimi platnicami, ki smo mu včasih rekli risanka (se sploh še spomniš tistih časov!?!), in sta stari skoraj 40 let.

Mogoče je njun avtor takrat mislil, da bo kdaj postal vojak …

No, ni postal vojak. Niti slikar. Je pa postal moj mož.

(Kar je seveda neprimerno težje kot biti vojak ali slikar …)

Vse dokler se nisem sprehodila po istanbulski tržnici z začimbami in drugimi dobrotami, nisem vedela, da se skoraj vsak dan nažiram z viagro! Še manj, da gre v resnici za nažiranje s turško viagro!

Glede na to, kolikšne količine razno raznih oreščkov, orehov, pistacij, kokosa, rozin in medu spravim vase, lahko rečem, da sem na dnevnem overdosu tovrstne viagre … Turški prodajalec mi je seveda zagotavljal, da to ni noben larifari, saj gre za skrbno izbrane in tako skrupolozno pretehtane in odmerjene sestavine, da bi se farmacevti samo čudili …

Medtem ko se je moj mož teme turške viagre lotil z vidika edinstvene prodajne prednosti, ki jo je potem v enem izmed komentarjev nadvse duhovito Gregor tudi našel (5 times in the night + quicky in the morning …), sem se sama spraševala, ali imamo tudi Slovenci kaj takega, čemur bi lahko rekli slovenska viagra?

Si predstavljaš, da bi na potici pisalo »Slovenska viagra«?

Ali pa na primer »Prekmurska viagra« na prekmurski gibanici?

Nak, Slovenci že nismo taki trgovci po duši, kot so Turki … Šaljivci pa tudi ne …

Po novicah iz vrtca v naravi Veliki Brat uživa in ne misli kaj dosti na dom. Pa sem šla še jaz malo naokoli …Tako sem se danes zjutraj (po kakšnih slabih treh uricah spanja) zbudila v vroče istanbulsko jutro … in nisem zagledala goloba, ampak galeba!

Za zajtrk sem že pomlatila ene take fine mini bureke pite s sirom in peteršiljčkom (Valetka, si boš izmislila recept, ali ga moram jaz od Turkov nažicat?) in že vidim, da bo tale turška kuhinja izjemno prijazna do mojega špeha, ki se bo lahko še naprej kopičil …

“These people are perfectly happy!” mi je pojasnil že omenjeni majevski vodič, ko mi je pripovedoval o življenju današnjih Majev. Z lahkoto sem mu verjela, saj sedaj že vem, kako se meri sreča …