Včeraj popoldne sem ostala doma popolnoma sama – ta Glavni je namreč šel na enodnevno poslovno jadranje! Če ti besedna zveza morda ni znana, se ne boj, tudi meni ni, ampak ta Glavni jo je sigurno naumil samo zato, da bi mi pač malo lažje prodal svoje morsko pohajkovanje. Saj veš, žene kar ne znamo vedno pokazati tistega pravega razumevanja za potrebe soprogov: »Seveda, srček, ti kar pojdi in naužij se zdravega morskega zraka, šele potem pa se vrni k meni, še bolj čil, mišičast in lep, kot si itak že …«, bi mu morala zelo prijazno reči, ne pa da sem (proti logični predstavi vsakega zdravega muškarca) samo siknila: »A že spet te ne bo?«
Zato sem proti večeru zavila v knjižnico. Ko sem že malo obupana lutala med policami, ker nisem našla nobenega naslova, sem se potem, bolj zanalašč kot ne, ustavila pri informacijskem pultu (ti dobro veš, da bibliotekarji znajo biti hude sorte ljudje in nimajo preveč radi, če obiskovalci kdaj zmotimo njihovo spokojno službovanje s kakšnim butastim vprašanjem, kje je kakšna knjiga. Jaz bi na njihovem mestu problem z nadležno in zahtevno obiskovalsko rajo že zdavnaj rešila in si omislila nedvoumen napis: Vse knjige so na policah!!!), kjer je sedela tetka s precej naveličanim ksihtom, ki je, že vsa mastna okoli ust, neusmiljeno napadala croissant (morda pa ni bil najbolj svež, kaj vem, zakaj se je tako grdo držala?).
»Gospa, ker danes nič ne najdem, bi vas pa prosila, da mi prinesete Jeroma.«
»A Klapko?« je malo debeluško tako energično odbilo čez pult in približala se mi je z lahkotnim priskokom, vrednim samega Cerarja v najboljših letih, zoprnija s ksihta pa ji je magično izpuhtela! Prepričana sem, da sem bila tisti trenutek najbolj začuden človek v Šiški. Ma kaj v Šiški, v celi Ljubljani!
»Katero knjigo pa?«
»Oh, saj sem že vse prebrala. Vseeno … Na primer Trije možje v čolnu ali pa Trije možje se klatijo, ti dve itak lahko berem vse življenje …«
»Joj, to knjigo pa najraje izposojam!!!« je vzkliknila in kot kakšna postarana Jolanda Čeplak uslužno in hitro stekla proti polici z Jeromovimi knjigami. (Jaz pa sem bila še vedno najbolj začuden človek v Ljubljani …)
»Pa stari prevod vam bom dala, ker je veliko boljši, veste!« Potem je pazljivo pogledala naokoli, si nadela tak pomenljiv izraz, kot si ga včasih nadenejo člani kakšne skrivne bratovščine, in me potegnila k sebi: »Po izboru knjige vem, da ste inteligentni!« in mi zarotniško pomežiknila. Potem se je vidno zadovoljnejša vrnila pokončat do konca svoj rogljiček.
Moram priznati, da me je ženska spravila v dobro voljo. Klapka pa jasno še bolj! In ja, tudi soproge treh mož, ki so se hoteli klatiti, sprva niso bile navdušene nad njihovim klatenjem. Dokler si seveda niso omislile svojega klatenja …
