jackie4grace

Včeraj popoldne sem ostala doma popolnoma sama – ta Glavni je namreč šel na enodnevno poslovno jadranje! Če ti besedna zveza morda ni znana, se ne boj, tudi meni ni, ampak ta Glavni jo je sigurno naumil samo zato, da bi mi pač malo lažje prodal svoje morsko pohajkovanje. Saj veš, žene kar ne znamo vedno pokazati tistega pravega razumevanja za potrebe soprogov: »Seveda, srček, ti kar pojdi in naužij se zdravega morskega zraka, šele potem pa se vrni k meni, še bolj čil, mišičast in lep, kot si itak že …«, bi mu morala zelo prijazno reči, ne pa da sem (proti logični predstavi vsakega zdravega muškarca) samo siknila: »A že spet te ne bo?«

Zato sem proti večeru zavila v knjižnico. Ko sem že malo obupana lutala med policami, ker nisem našla nobenega naslova, sem se potem, bolj zanalašč kot ne, ustavila pri informacijskem pultu (ti dobro veš, da bibliotekarji znajo biti hude sorte ljudje in nimajo preveč radi, če obiskovalci kdaj zmotimo njihovo spokojno službovanje s kakšnim butastim vprašanjem, kje je kakšna knjiga. Jaz bi na njihovem mestu problem z nadležno in zahtevno obiskovalsko rajo že zdavnaj rešila in si omislila nedvoumen napis: Vse knjige so na policah!!!), kjer je sedela tetka s precej naveličanim ksihtom, ki je, že vsa mastna okoli ust, neusmiljeno napadala croissant (morda pa ni bil najbolj svež, kaj vem, zakaj se je tako grdo držala?).

»Gospa, ker danes nič ne najdem, bi vas pa prosila, da mi prinesete Jeroma.«

»A Klapko?« je malo debeluško tako energično odbilo čez pult in približala se mi je z lahkotnim priskokom, vrednim samega Cerarja v najboljših letih, zoprnija s ksihta pa ji je magično izpuhtela! Prepričana sem, da sem bila tisti trenutek najbolj začuden človek v Šiški. Ma kaj v Šiški, v celi Ljubljani!

»Katero knjigo pa?«

»Oh, saj sem že vse prebrala. Vseeno … Na primer Trije možje v čolnu ali pa Trije možje se klatijo, ti dve itak lahko berem vse življenje …«

»Joj, to knjigo pa najraje izposojam!!!« je vzkliknila in kot kakšna postarana Jolanda Čeplak uslužno in hitro stekla proti polici z Jeromovimi knjigami. (Jaz pa sem bila še vedno najbolj začuden človek v Ljubljani …)

»Pa stari prevod vam bom dala, ker je veliko boljši, veste!« Potem je pazljivo pogledala naokoli, si nadela tak pomenljiv izraz, kot si ga včasih nadenejo člani kakšne skrivne bratovščine, in me potegnila k sebi: »Po izboru knjige vem, da ste inteligentni!« in mi zarotniško pomežiknila. Potem se je vidno zadovoljnejša vrnila pokončat do konca svoj rogljiček.

Moram priznati, da me je ženska spravila v dobro voljo. Klapka pa jasno še bolj! In ja, tudi soproge treh mož, ki so se hoteli klatiti, sprva niso bile navdušene nad njihovim klatenjem. Dokler si seveda niso omislile svojega klatenja …

V torek si je Veliki Brat v beležko spisal obvestilo (beri: prepisal s table), naj učenci v četrtek prinesejo v šolo predpasnik, desko za rezanje in dva sadeža. In zelo je bil zagret, da naštetega ne pozabiva, saj bodo v šoli sami delali sadno kupo!

Ker je bila kar naenkrat sreda zvečer, meni pa se kar ni in ni ljubilo v šoping centre na lov za otroškimi predpasniki, sem si rekla: »Pa daj no, saj imaš šivalni stroj. Zašij sinu en predpasniček … Pa še možu boš zavezala gofljo, ker ne bo mogel ves čas trobit, da ti je kupil stroj, ti pa nisi zašila niti ene stvari, razen tistih dveh čudnih vesoljk …« Tako nekako sem se morala motivirati, potem pa sem naslednje pol ure iskala šivalni stroj, še naslednje pol ure pa brisala prah z njega.

Predpasniček sem sestavila v dveh urah, vendar me ni zadržalo samo šivanje, ampak bolj branje priročnika, natančneje navodil, kako se znajti, kadar je spodnja nit preveč razrahljana …

Skratka, sin je bil zelo zadovoljen. In jaz tudi. Še posebej danes, ko mi je po pouku ves žareč povedal, da vsi ostali so pa imeli kupljene predpasnike, samo on je imel »domačega«.

In dragi ta Glavni, zdaj sem v vodstvu: tvoja podivjana koruza je že spet tik pod stropom, jaz pa sem končno zašila nekaj uporabnega. Glej, da čim prej požanješ tole tvojo poljščino sredi dnevne sobe. Če se bom žetve lotila jaz, to ne bo več žetev, ampak izselitev …

Ko je ta Glavni prebral prejšnji post, je pripomnil, da pa morda vseeno obstaja kakšen dvom o tem, kdo je kdo na sliki …

No, dovolil je, da lahko sama presodiš.

Je to Lucky Star na ta Glavnem? Ali ta Glavni na Lucky Staru?

Levo je Lucky Star, desno pa ta Glavni. Ali morda obratno? Kot pravi sam, ni čisto prepričan …

Včeraj popoldne smo dobili nenapovedan obisk. Žlahta od ta Glavnega … Sorodnica je bila navdušena nad našo mini cvetlično dekoracijo v dnevni sobi: »O, pa še prav rož’ce imate na mizi v soboto popoldne!«

In ker imam tako rada navdušene ljudi in ker vem, da navdušenje dobro vpliva na človeški organizem, ji nisem hotela pokvariti razpoloženja. Kar pomeni, da ji nisem hotela priznati, da naš »čudoviti aranžma«, kot ga je imenovala, ni nič več kot samo ostanek tistih v celofan ovitih šopkov vrtnic, namočenih v škafe, ki stojijo pred blagajnami pri raznih veletrgovcih …

Takole je šlo: ta Glavni je pušeljc nonšalantno vrgel na trak blagajne – saj veš, taki tipi si ob tem mislijo: pa naj bo, še tele rože za ženo, da nav spet rekla, da ji že pet let nism kupu rož … – in to s tako indiferentno gesto, kot bi na trak fliknil najbolj navadne čigumije brez cukra, za katere je res popolnoma vseeno, kdo jih bo požvečil … Šopek je potem zložil v avto in tudi v to početje ni vlagal kaj več romantične pozornosti, saj je čezenj vrgel še nekaj nakupljene robe. Rezultat?

Ko sem pušeljček odkrila v škatli z nakupljeno robo, so iz celofana popadali cvetki rdečih vrtnic – zelena stebla so med listjem štrlela v luft kot obglavljena!

In tako smo v soboto popoldne dobili naš »čudoviti aranžma«, ki ga je tako prijazno občudovala njegova sorodnica …

Draga moja, veš, zakaj se mi danes zvečer smeje?

Ker ta Glavnega ni doma. Pa niti ne zato, ker ga ni, ampak ker je šel na 23. obletnico mature! (No, tako mi je vsaj rekel.)

23.!!!???

Ha ha ha, prav mu je …