jackie4grace

Še tole carigrajsko prigodo ti povem. Všeč ti bo …

Kot tipična zahodnjaška turista sva seveda že takoj ob prihodu naredila plan ogledov po Istanbulu; ampak namesto konzultiranja Lonelyplanetov in podobnih materialov za idejo vedno raje povprašava domačine. Tako se je v najin plan (vsaj prvotno) uvrstil tudi ogled plesa dervišev. In ves teden sem že tuhtala, kako jim uspe to neskončno vrtenje ob mistični glasbi, in komaj čakala, da jih vidim v živo.

A bolj kot je mineval teden, bolj me je mož prepričeval, da se vsekakor splača videti tudi ples trebušnih plesalk. In ni trajalo prav dolgo, da se je pojavil z dvema vstopnicama … za plesalke, ne za derviše, jasno.

Sicer sem bila tudi sama navdušena nad to zamislijo, a moja preferenca so bili kljub temu derviši.

Pa sva šla. Tudi sama lahko vidiš, ali je bilo vredno …

Seveda izvedejo tudi tisti že obrabljeni trik za turiste, ko se plesalka pride slikat skupaj s tabo. Fotograf nama je naročil, naj se postaviva vsak na eno stran. In potem smo se nasmejali, rekli »ČIIIIZ« in v naslednjem trenutku je lepa belidenserka že čiiiizala z Nizozemci za sosednjo mizo. Ni mi ušlo, kako hipnotizirana je bila skupina Norvežanov za mizo nasproti naju … No, na spodnji fotki vidiš hipnotizerko pri svojem delu …

Po kratki foto seansi pa sem možu vzhičeno rekla: »Ti, a je tebe tud za rit prijela?!«

Draga Grace, prepričana sem, da si znaš brez težav predstavljati ksiht moškega, ki se mu pocedijo sline in si v svoji glavi namala zapeljiv prizor (s seboj v glavni vlogi seveda) …

A mu je takoj zatem obraz skazilo razočaranje, ko je moral priznati: »Ne, mene pa ni prijela za rit …«

In potem še: »A te je res prijela za rit?«

Ah, kako sladko sem se nasmehnila in dahnila: »Just kidding, honey.«

To je bilo pa zato, ker sem izvisela pri derviših!

Včeraj sem bila na obisku pri prijateljici iz otroštva, s katero deliva precej podobno družinsko ozadje, tj. 3:1 – obe imava moža, ki sta prezaposlena, in obe sva rodili parček Veliki&Mali Brat. Zato si verjetno z lahkoto predstavljaš, koliko si imava povedati …

Ko sva se tako greli na soncu (in se nama je obema smilila belina najine polti) in sta oba dueta Bratov neumorno in vriskajoče izvajala ninja salte na njihovem super mega grande kanvasu (pred gorenjskimi hišami je v zadnjem času poleg čim večjega audija must have tudi čim večji kanvas, ograjen z visoko mrežo) in medtem ko se za nobenega od obeh pater familias sploh ni dalo povsem točno določiti kraja nahajanja …, sva spet začeli namlevati temo o tem, kako smo ženske neprimerno bolj predane družini kot moški … kako moški sploh ne razume – še več, kako sploh ne more razumeti!!!, – da žensko neprestano skrbi za otroke … kako dedci na to gledajo čisto drugače in si težko dovolijo, da bi jim to predstavljalo kakšen stres … in kako tudi nikoli ne bo nič drugače.

Potem sem se nenadoma spomnila, kaj mi je nekoč na faksu rekla profesorica: »Veste, moški se lahko povsem odklopi – celo tako zelo, da ustvari atomsko bombo! Ženska se pač ne more, ker ima ves čas v mislih otroke.« !!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

No, govori se, da je Oppenheimer, potem ko je videl grozodejstvo svojega izuma, zapadel v globoko depresijo in postal prepričan mirovnik ………………..

Govori pa se tudi, da je pri ustvarjanju prve atomske bombe sodelovala tudi ženska. Kar pa zgolj potrjuje resničnost trditve moje profesorice (stara je res carica, a ne?): jaz namreč prav tu še vedno lahko vidim to usodno, permanentno razliko med spoloma – ženska je samo sodelovala, ne pa tudi izumila!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

p.s. Ajde, pa bodiva še malo zlobni (itak ni dileme, kateri od spolov dominira na tem področju …). Vabim te k premisleku, ali morebiti tudi ime atomske bombe, ki so jo odvrgli na Hirošimo, – Little Boy – lahko kaj pomeni?

Ko sva pred dnevi zavila v našo poljsko sosesko, sta bila pred bloki v sosednji ulici parkirana dva wartburga … In čisto prvi avto mojega moža je bil … no, ugani, no – ja, ja, wartburg!

Potem je njegovo oko sokolovo opazilo popisan listek na stranskem steklu ene izmed dveh starih parkiranih koret. In kar težko si predstavljaš njegovo navdušenje, ko je skočil iz avta in ugotovil, da je eden izmed dveh wartburgov naprodaj. Nostalgija je opravila svoje in že se je videl, kako se domov voziva vsak v svojem avtu … (Čeprav tudi mene kar zanima, do kam bi se s tisto starino res pripeljal …)

Potem sva se čez kakšni dve uri mimo taistih koret odpeljala proti trgovini in ko sva se vračala, enega wartburga ni bilo več! Očitno so ga vmes že prodali; tudi naslednja dva dneva ga namreč ni več tam … (Murphy, si bil to spet ti?!?)

No ja, še dobro, prodani wartburg je bil namreč še bolj ubitačne barve kot njegov bratranec, ki ga vidiš na sliki …

Sicer se mi pa lada, ki je bila parkirana zraven wartburga, zdi neprimerno bolj klasi … In ta je tudi še na prodaj …