V zadnjem času se mi določene stvari dogajajo prvič v življenju! Ko sem danes hitela proti lekarni (obiskovanje lekarne se mi pa v življenju žal stalno ponavlja; pravzaprav sem na točki, ko imam že skoraj za vsak organ svoje arcnije oziroma žavbo in se z večino ljubljanskih lekarnarjev že tikam …), sem že od daleč lahko videla, da pri vhodu stoji kreatura v beli halji. Od daleč je bilo tudi očitno, da se kreatura ne premika in nič posebnega ne dela, ampak tam samo stoji. Se mi je sicer zazdelo malo čudno (temperatura je bila vendarle ogabno nizka), ampak sem hitro prepoznala stojo kadilca.
Lekarnarica je ob pol devetih zjutraj stala pred vrati lekarne in zavzeto kadila; ob vhodu ima celo postavljen takšen visok pepelnik, ki si jih včasih lahko videla po hodnikih! Priznam, da sem bila nemalo presenečena in da kaj takega nisem videla še nikoli. Moram pa tudi priznati, da ni bilo videti prav nič apetitlih; zgleda, da v svoji glavi od lekarnarjev, ki naj poosebljajo zdravje, pamet in načitanost (vsaj držijo se vedno tako, kot da so pogoltnili vso pamet tega sveta), ne pričakujem, da kadijo – čeprav imajo seveda vso pravico kaditi – sploh pa ne pred vhodom v lekarno, in to tako, da se mora pacient najprej prebiti skozi dimno zaveso, preden lahko naroči svoja zdravila.
Mogoče je bila moja osuplost precej očitna, saj me je lekarnarica na glas povabila naprej, a takoj ko je odprla usta in se je zaslišalo: »Kar naprej stopite,« s tako zdelanim kadilskim glasom – voix Gauloises, kot rečejo tisti Francozi –, mi je takoj postalo jasno, da morajo biti redni obiskovalci te lekarne takega prizora vajeni. Po glasu sodeč se tista ženska zbuja tudi ponoči in hodi kadit, ti rečem …
Kljub nemajhni simpatiji do kadilcev in razumevanju pogubne kadilske strasti moram pripomniti, da je lekarnarica s čikom v rokah pred vhodom v svoj hram zdravja zgledala kot slaba šala v kakšnem tipično zajebanem slovenskem filmu …
